Dobrota ni sirota

Včasih imam občutek, da so razmere v službi nevzdržne in napačno zastavljene. Imam srečo, tako sem pred časom vodil celotno prodajo podjetja, ki je iskalo svojo pozicijo na trgu. Ni nam bilo lahko. Še posebej v panogi, kjer ponudniki rešitev držimo svoje pozicije in praktično ni novih strank. Danes ne vodim celotne prodaje. In kako naj to predstavim, da ne bo izgledalo kot neuspeh? Pravzaprav sem še vedno v istem podjetju. Prvo leto po moji zamenjavi sem se lovil. Prav hecno. Kot bi bil človek pijan. Bolj kot piješ, bolj misliš kako dober in trezen si. Enako se je dogajalo z mano. V čem je bila težava? Manjko informacij. Praktično v enem dnevu sem bil odrezan od informacij. Ne glede na informacijsko blokado, pa so se moji kolegi še vedno obračali name z vprašanji, pripombami, predlogi,... Težko smo vsi skupaj sprejeli novo vodstvo. Ampak včasih tako rad uporabim izraz iz filma Reservoir Dogs: "Who is fuckin' professional? I am the only one f.... professional." in sem širi...

Ja, saj vem. To je pristransko. Ampak vseeno. Bila sva v Berlinu. Na koncertu Depeche Mode. Iz Ljubljane nama je z avtom vzelo slabih 10 ur. Avstrija brez problemov, če greš preko Gradca. Potem pa polovico poti preko bivše Vzhodne Nemčije. Res imajo srečo. Kot mi. Lepa narava, dobre ceste. Ampak kar želim povedati je to, da v Berlinu sicer vidiš gnečo na cesah, ampak je neprimerljivo glede na razmere v Ljubljani. Kar me je še posebej presenetilo je dejstvo, da ni reklamnih panojev. Morda sem tudi zato bil bolj zbran kot sicer. Prav lepo, da ni tovrstnega onesnaženja. Ko parkiraš in se namestiš, je do mesta z njihovim S bahnom ali U bahnom zelo enostavno. Odloćiš se za dnevno ali dvodnevno karto in že si v kolesju mreže, ki ti nudi neverjetne možnosti. Nobene nervoze, vse logično in prijazno. Za popizdit! In opaziš, da so Nemci še vedno pravi Nemci. Imajo oštevilčene hiše. Ok. Ništa novo. Ampak imajo dvakrat isto številko. Navadno ploščico s številko in še dodatno luč s številko. Ok. Ni...