Dobrota ni sirota

Saj sem pozitiven. A to, kar se dogaja, kar se je zgodilo, je konec. Sprejemati odločitve, ki so ne le nepremišljene ampak nore, je začetek konca. Sem doživel poklicno kar nekaj sprememb, ampak takšne kot se dogajajo danes, ne razumem. Ne razumem odločitev brez osnov, ne razumem odločitev brez ene koristi. Ne razumem odločitev na osnovi ukaza. To sem sicer videl v veliko filmih, a tam so bile vloge vsaj prilbižno razdeljene. Tukaj jih danes ni. Nimam osebne težave, eksistenčne narave ali podobno, ampak to, kar se dogaja, si ne znam razložiti niti politično. Vzgojen sem bil, da ne rušim, kar je zgrajenega, vzgojen sem bil, da sem pošten, da za trud, delo dobiš vsaj osebno zadovoljstvo. Vse je šlo. 13 letni sin je ob ogledu Viktorjev dejal, da ni pravično, da dobi kipec spletna stran Siola, ker so dogodek prenašali na Planet TV. To je kuhunja je rekel. On je dejal. Nič nisem sugeriral. Po moje ne ve, kaj je rekel, ampak očitno razume sistem bolje od očeta. Torej, sem lahko zadovolje...

In ne vem, ali je to bolano ali bolno?! To sem zadnjič slišal od osebe, ki jo zelo cenim. In ki je nepristranska. In ki me ne pozna. Pozna pa reakcije. Ke tudi ona tako reagira. In je ugotovila, da "sva" bolana. Zdaj pa ne vem ali je to krinka oz. dober izgovor ali celo res. Celo testiram pri znancih, kaj menijo o tem. O čem pa? Nikomur ne povem. Zanima me pa. Če druga ne, je totalno ubrisano. Spraševati vprašanja, ki jih ne postaviš. So bolezni, ki so ozdravljive. So takšne, ki te pokončajo. Nekatere pa vodijo v odvisnost. Odvisnost? No, pa imam še eno vprašanje. Ali sem morda odvisen? Od česa že?

"  troféja   -e ž ( ẹ̑ ) 1. kar se vzame premaganemu sovražniku v znamenje zmage: v sprevodu so nosili zastave, orožje in druge trofeje; trofeje pri primitivnih ljudstvih / vojne trofeje // uplenjena divjad ali kak njen značilni del: v lovski sobi imajo razstavljene trofeje / lovska trofeja 2. kar se da, izroči kot priznanje za zmago ali izreden dosežek navadno na športnem tekmovanju: v omari je imel spravljene pokale, medalje in druge trofeje; boriti, potegovati se za trofejo; osvojiti trofejo / športne trofeje" Bojda smo moški takšni. Da zbiramo trofeje. Če jh ne, potem je nekaj narobe z nami. Ne spadamo v ta svet ali čas. No, pa spet imam. Jaz pa sem mislil, da so ženske nabiralke, moški lovci ... In se mi je posvetilo. Pa saj to je to! Samo, da sem preveč naiven, da bi verjel, da je vse isto, le plen in okolica se je malce zamenjala. Pikantnih podrobnosti ne bom omenjal, ker jih ni. Pa sem vedno mislil, da sem pravi vojak. Hja. Klinac pa tak vojak! Pa saj ne rečem...

Joj, kako bogokletna misel. Ali res? Poglejmo samo prohibicije. Leta 1994 sem bil v Skandinaviji. In sem spoznal posledice alkoholne prohibicije. Pravzaprav omejitev. Tudi v Ameriki imajo alkohol v vrečkah, da se ne vidi. Hecno, a ne? Če pa gledamo danes Slovenijo, smo se že vsi nvadili na to, da ne smemo kaditi na javnih prostorih, da ne moremo nabaviti niti piva po 21 uri v trgovinah in podobno. Ob uvjanju tovrstnih omejitev sem mislil, da bo to pri nas težko. Pa temu ni tako. Smo se že kar navadili. A, smo zato bolj civilizirani? Je manj negativnih posledic? Kakor za koga in odvisno od perspektive. Ampak v družbi se moramo prilagajati, a ne? Pa se res? Sam imam neko čudno miselnost, da so pravila zato, da jih spoštujemo. Verjetno sem bil tako vzgojen. Pravzaprav sem mislil, da je življenje lažje, če se držimo pravil. Po ločitvi sem se kar nekaj časa ukvarjal s tem, da sem naredil nekaj zelo slabega, saj sem prisegel v slabem in dobrem. Hm. Pa obnašanje v prometu. Držim se pravil in ...

Upam, da ne bom s prispevkom koga užalil. Moj namen je zgolj razmišljanje in ne obsojanje. Se zgodi, da če prekineš dopust in glava ni očiščena. Zakaj gre? Se pelje družinica na morje in opazuje fotr pločevino, ki se vali proti obali. In kaj vse tovorimo poleg. Kot da na krajih kamor gremo ni ničesar. Tudi, če tam ni ničesar, je verjetno to smisel dopusta, a ne? Da si preusmerimo misli in se spočijemo. In tako pripravimo na nove izzive pri delu. In tako hitimo, da ne izgubimo dragocenega časa na poti, saj se moramo čim prej pričeti sproščati. Smešno. In gledam, kako so domačini lepo uredili plažo, jo podaljšali in tako je v skromni vasici nastala plaža dolga že kar skoraj kilometer. Noro. Dobro, leta 1978, ko sem prvič prišel v vas, so se lokalci resda ukvarjali pretežno s poljedelstvom. A, vseeno. Na plaži pa seveda vse polno ljudi. K sreči je naša familija tako in tako čudna zato imamo na kupu le dve ali tri brisače ter jo po kopanju hitro ucvremo v vikend. In koliko čolnov?! Pa vodn...

No, pa imam. Mir namreč. Zdravo, Vidim, da je "delovalo". A ne glede na to, ne bom napisal blog ampak peer to peer. No ja, roko na srce sem vmes vseeno moral napisati nekaj tudi na blog. Sam večkrat zadeve poizkusim, da vidim odziv. Kinestet. Vedno sem bil. V nedeljo sva šla že zgodaj nazaj, saj mi preveč negativne energije ne koristi najbolje. Pripravil sem kosilo, ki je njegovo najljubše. Potato with cumine. Njami! Učenje družbe. Ali okolja. Nekaj pač. Ne da se mu. Razmišljati. In potem klobasa. Ne! Bučnice luši. Kar nekaj govori. Sam ne more verjeti. Ampak vseeno mi je. Saj se uči zase. Ves teden je bil obarvan starševsko, saj sem ga vsako jutro dostavil pod Šmarno goro in bil je vesel, saj se je zaradi zgodnjega prihoda udeležil celo posebne jutranje delavnice. Prav užival je. Odšel celo v knjižnico in si sposodil knjigo pesmi, ki jih še mora recitirati za zaključek bralne značke. Prav odraslo se počuti, ko po pouku z avtobusom sam gre k nam in naredi vse potrebno za šolo...

Zdaj pa vem. Odvisnost je strah. No ja, verjetno je strah posledica odvisnosti. Ali pa ... V bistvu mi vzrok in posledica nista bila nikoli jasna. To je kot kura in jajce. Bojda obstaja odgovor ampak ga nihče od znalcev eksplicitno ne pove. Vem, da je več vrst odvisnosti. Od odnosov, denarja, slave, da o psihoaktivnih substancah sploh ne govorim. Če se osredotočim samo na zagotavljanje svoje štalce, lahko hitro ugotovimo, da v primeru ne dovolj bogatih staršev sami le s težka pridemo do dovolj sredstev za stanovanje. OK. Pa najamemo kredit. Kdo bo porok? Kaj bomo zastavili? Spet moramo nekaj imeti. Če nimamo? Imamo službo, ki nam zagotavlja dohodek. Danes to ni več redni dohodek. Bog ne daj, da smo zaposleni kotr samostojni podjetniki, ker finančniki tega ne odobravajo in si takoj rizičen. Pa recimo, da vse pogoje izpolnimo in gremo veselo v "razmerje" z banko. Se vselimo v stanovanje in naslednje jutro ponovno v službo. To jutro se v službi nekaj spremeni. Do tega jutra smo ...

Zakaj z veliko? Ker nisem motorist ampak Motorist. No ja, nekateri bi rekli BeeMWejevec. Ja, vem, to je za tiste "ta stare", s hemeroidi, zdolgočasene, osivele dedce, ki tako in tako ne morejo drugega, kot da si kupijo drag motor in potem mislijo, da so potegnili nekoga za nekaj. Pa saj je konec koncev kar veliko resnice v tem. Hja, vsaj hemeroide imam. Na žalost! Pa siv sem tudi. Da pa ne bo pomote, pa je tudi moja draga (beri žena, da ne bo mišljeno kot "stane veliko denarja") BeeMWejevec. Hja! In nima hemeroidov. Če je pa osivela, pa ne vem, ker se barva. Vseeno mislim, da ni. V družini sem jaz tisti, ki je siv. Motorist z veliko začetnico sem postal okoli 6 let nazaj, ko sem opravil izpit, kupil motor in popokal drago (takrat še ni bila žena, se je pa kasneje izkazalo, da je bila draga) in sva šla. Samo v zadnjem letu sva naredila 20.000 km. Naročena sva tudi na motoristično revijo. Zakaj je to pomembno? Ker sva drugačna. Moja žena (draga v obeh pomenih) na moto...

Pravzaprav recesijo. Ampak mi je bil izraz, ki je pomotoma izletel, ne vem več komu, zelo všeč. Saj res, zakaj pa ne bi recesijo, ki se sliši tako "suho" zamenjali z renesanso? V wikipedii sicer lepo piše, da to obdobje zaznamuje tudi prehod iz blagovnega k denarnemu gospodarstvu in prehod iz fevdalne družbene ureditve v kapitalistično. Dve najbolj splošni značilnosti renesančne miselnosti sta individualizem in naturalizem. Hmm. Mislim, da se to ne sliši najbolje. Ali pač. Odvisno od tega, kakšen človek si. Ampak posvetimo se trenutni "renesansi". Danes sem prebral, da Švicarji najpogosteje koristijo železnice kot javni prevoz. Zanimivo. Vsak švicar več kot 50 krat letno. Noro, a ne? In včasih smo dejali, da smo "Švica v malem"!? Ma ja. Poglejmo samo prvi vtis v prestolnici, ko izstopi ta Švicar iz vlaka proti avtobusni postaji. Pustimo to, kakšno avtobusno ali železniško postajo bi morala "Švica v malem" imeti, ampak samo glede čistoče ali bolje...

Magister. Ekonomskih znanosti. Se dober sliši? Hja, kaj pa vem. Sem eden tistih, ki sem nalogo pisal pet let. Ker ni težava narediti izpite, ampak zaključiti. Kot zaključevanje prodaje. V zadnjih letih, mislim da v desetih, odkar pišem blog se je veliko spremenilo. Rodil se mi je sin, ločil sem se, ponovno poročil, zamenjal dve službi,... Hecno! Moja lektorica je zelo vesela. Veseli so bili tudi na fakulteti in mi zato prisodili čisto devetko. Samo, kaj naj s tem? Jaz se ne znam it tega. Še težje je. Sem sem pa prijavil za moderatorja oz. napovedovalca na radiu. To sem že počel in to mi je bilo všeč. Samo to ni po PS-u. Dobroto še vedno širim, ampak bolj previdno, saj ti danes ljudje, ki te poznajo škodujejo, če ti ne pomagajo. Sam pa nič ne smeš storiti. Res smo smešna družba. Kako smešna? Z ženo sva bila v Švici. Tako pridni ljudje. Tako zavedni državljani. Tako prijazni. Mi smo bili pridni v bivši Jugoslaviji. Danes ne več. Žal. Tako bojimo se presežkov. Kakršnikoli presežkov. Danes...

Včasih imam občutek, da so razmere v službi nevzdržne in napačno zastavljene. Imam srečo, tako sem pred časom vodil celotno prodajo podjetja, ki je iskalo svojo pozicijo na trgu. Ni nam bilo lahko. Še posebej v panogi, kjer ponudniki rešitev držimo svoje pozicije in praktično ni novih strank. Danes ne vodim celotne prodaje. In kako naj to predstavim, da ne bo izgledalo kot neuspeh? Pravzaprav sem še vedno v istem podjetju. Prvo leto po moji zamenjavi sem se lovil. Prav hecno. Kot bi bil človek pijan. Bolj kot piješ, bolj misliš kako dober in trezen si. Enako se je dogajalo z mano. V čem je bila težava? Manjko informacij. Praktično v enem dnevu sem bil odrezan od informacij. Ne glede na informacijsko blokado, pa so se moji kolegi še vedno obračali name z vprašanji, pripombami, predlogi,... Težko smo vsi skupaj sprejeli novo vodstvo. Ampak včasih tako rad uporabim izraz iz filma Reservoir Dogs: "Who is fuckin' professional? I am the only one f.... professional." in sem širi...

Ja, saj vem. To je pristransko. Ampak vseeno. Bila sva v Berlinu. Na koncertu Depeche Mode. Iz Ljubljane nama je z avtom vzelo slabih 10 ur. Avstrija brez problemov, če greš preko Gradca. Potem pa polovico poti preko bivše Vzhodne Nemčije. Res imajo srečo. Kot mi. Lepa narava, dobre ceste. Ampak kar želim povedati je to, da v Berlinu sicer vidiš gnečo na cesah, ampak je neprimerljivo glede na razmere v Ljubljani. Kar me je še posebej presenetilo je dejstvo, da ni reklamnih panojev. Morda sem tudi zato bil bolj zbran kot sicer. Prav lepo, da ni tovrstnega onesnaženja. Ko parkiraš in se namestiš, je do mesta z njihovim S bahnom ali U bahnom zelo enostavno. Odloćiš se za dnevno ali dvodnevno karto in že si v kolesju mreže, ki ti nudi neverjetne možnosti. Nobene nervoze, vse logično in prijazno. Za popizdit! In opaziš, da so Nemci še vedno pravi Nemci. Imajo oštevilčene hiše. Ok. Ništa novo. Ampak imajo dvakrat isto številko. Navadno ploščico s številko in še dodatno luč s številko. Ok. Ni...

Hmmm, spet sem grešil :) Je že tako, da so v življenju dogodki, ki nas prizadanejo. Tako ali drugače. Veliko ljudi to jemlje kot slabo. Mislim, da je ta beseda v slovenskem jeziku malce zlorabljena. Pravzaprav smo jo zlorabili mi, uporabniki besedišča. Namreč prizadeti smo tudi kadar se nam zgodi kaj lepega, vznemirljivega. Samo da to drugače pojmujemo, a ne? Ampak kaj pravzaprav dela življenje lepo, vznemirljivo? Vsak potrebuje svojo dozo »Red bula«. Na nek način. No ja, so tudi ljudje, ki se ujamejo v svoj dolgočasen ritem in celo mislijo, da živijo življenje. Nekateri se celo ukvarjajo z adrenalinskimi športi. Ampak zakaj vse to počnemo? Ker se slej kot prej zavedamo, da je življenje eno samo in da še prehitro mineva. Dokler ne prizadenemo okolice mislim, da z majhnimi grehi ni nič narobe. Kaj pa so majhni grehi? V reklamah pravijo, da je to pregrešno dobra čokolada. Spet drugi, da je to ukraden poljub, tretji pa »grešijo« že s tem, da redkoma kršijo svoje vzorce. Včasih kar pogreša...

Pravzaprav rušijo stavbo v kateri sem izgubil svojo nedolžnost. A veste, da me je res malce presenetilo?! Kar porušili jo bodo. Sicer me je sodelavec pomiril s tem, ko je dejal, da verjetno vseeno ni bila ravno nova. To je res, ampak vseeno. Hčera in sine na skiroju, ate pa na rolerjih skozi Rožno dolino. Lepa sončna nedelja in ponosen foter, ki razlaga v katerem bloku študentskih domov je pridno študiral. Ampak res! Bil sem priden. Seveda spada zraven tudi žuranje, preganjanje deklic, postavljanje, šopirjenje, preizkušanje takšnih in drugačnih meja. A, vseeno me otroška pogleda vprašata, kaj to pomeni - študirat. In potem kot prav foter razlagam, da je to učenje kot onadva v četrtem razredu. In da si želim, da pridobita tudi onadva to izkušnjo. Se peljemo mimo domov pa po ulici, ki sem jo prečkal na poti do faksa. Opazim, da je kar nekaj vil olepšalo svoj izgled bodisi z menjavo oken, fasad ali pa so nastale nadomestne gradnje, nekatere pa so postale prave grdosije. Mislim, da se Rožn...

No, pa imamo nov DVD predvajalnik. Pravzaprav ga ima moj oče. In to takšnega za dobesedno nekaj deset evrov. Iz ene od poceni diskontnih trgovin seveda. Ne vem, ampak smo ljudje res takšna bitja, da podležemo skušnjavi nakupovanja. Pravijo, da smo moški lovci, ženske pa nabiralke in to očitno drži. V trgovinah nam legalno zadovoljijo to prastaro potrebo po lovu oziroma nabiranju. Tudi to vemo, da nas bo poceni reč jezila, ker se bo kaj pokvarilo, delovalo počasi, kazilo sobo s svojim dovršenim dizajnom in kurila štrom zaradi dodatne funkcionalnosti kot je npr. hudo uporabna ura, ko naprave ne uporabljamo. Pa pustimo to. Verjamem v kvaliteto, saj bomo sicer zapadli v finančno spiralo ob poplavi poceni opreme in storitev. Še na prodajnih treningih učijo, da je cena ne odloča o nakupu. Hja, o tem bi se dalo diskutirati. Res pa verjamem v to, da za več denarja dobimo več muzike. Kupujem dražje in morda zato bolj kvalitetno ampak hudič je, ko se človek tega navadi in ta višja kvaliteta post...

Sva gledala s svojo drago National Geographic včeraj in sicer "Deadliest animals in India". In ugotovila, da ima neko manjše mestece v Indiji 18 mio prebivalcev. Kul, a ne? Devet Slovenij. Mi pa se gremo politike, filmske zvezde, kmetovalce,... Vse. Še bolj kul. Pa me vpraša draga, zakaj nam je Bog dal možgane. Zakaj nam je Bog dal možgane? Hja. Kot navadno sem takoj zagrabil in kot najbolj pameten samec takrat v sobi, no ja če ne štejem naše Nimfe, skočim in zagrabim kost. Pametujem, da smo res smešni, ker se zavedamo, da smo zavedna bitja. Klobasam vse polno visokozvenečih dokazov, razlag in teorij, nakar se zalotim. Pravzaprav me je zalotil Jaki, to je ta naša nimfa, ko se je začel razburjati še on. Bilo me je sram. Sram, da sem zadnje čase nemočen. In pol klobasam. Zakaj? Ker sem razočaran nad nami. S temi možgani nekateri ustvarjajo tako lepe stvari, nekateri pa služijo(mo) plačo z dodano vrednostjo, čeprav nič ne ustvarjamo. Kupimo za 80, prodamo za 100. No, saj še zrav...

I was born with the wrong sign In the wrong house With the wrong ascendancy I took the wrong road That led to the wrong tendencies I was in the wrong place at the wrong time For the wrong reason and the wrong rhyme On the wrong day of the wrong week I used the wrong method with the wrong technique Wrong Wrong There’s something wrong with me Cannot be something wrong with me Inherently The wrong mix in the wrong jeans I reached the wrong ends by the wrong means It was the wrong plan In the wrong hands With the wrong theory for the wrong man The wrong lies, on the wrong vibes The wrong questions with the wrong replies Wrong Wrong I was marching to the wrong drum With the wrong scum Pissing out the wrong energy Using all the wrong lines And the wrong signs With the wrong intensity I was on the wrong page of the wrong book With the wrong rendition of the wrong hook Made the wrong move, every wrong night With the wrong tune played till it sounded right yeah Wrong Wrong Too long Wrong (bis) ...

Žena pravi, da zunaj  poka zaradi zaključka svetega meseca. Ramadan? Kaj pa vem. V tem predelu Ljubljane (Šiška) pokajo petarde, frčijo rakete vsake toliko časa. Kadar je kakšna tekma med zdaj bivšimi bratskimi republikami, ob pravoslavnem praznovanju novega leta in nenazadanje ob praznovanju "našega" novega leta. Pa saj ni načeloma nič narobe. Muči me le pojasnjevanje zakaj in kako otrokoma, ker imata vedno znova vprašanja, na katera nimam niti sam odgovora. Bo že bolje, ko bo v neposredni bližini stala cerkev posvečena muslimanski veri. Televizije ne gledamo veliko. Nam pa vsake toliko uspe ujeti novice, ki jih je potrebno razložiti otrokom. Novinarstvo oz. mediji so v konkurenčnem boju in zato se trudijo pokazati vsakršno situacijo na najbolj dramatičen način. Tako smo skupaj z otroci gledali ponovno epizodo rušenja vrtičkarjev, vikendašev iz Črnuč. Glede na to, da sin obožuje bagerje in podobno gradbeno mehanizacijo, je spremljal posnetek z veliko mero zanimanja. Še poseb...

Joj, kako je bila ta branža meni všeč. Pravzaprav je še danes zelo privlačna. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da je celo tako privlačna, da se za deleže celo ubija. Ja. Morda celo dobesedno. No, meni je bila všeč kot 9 letniku, ki je občudoval strica, ker je bil bojda (še danes nisem sicer prepričan) inženir elektrotehnike. In to celo v Ljubljani, kajti sam nisem iz Ljubljane. In predstavljal sem si, da zna popravljati televizorje. Kako nobel! In tako sem že v drugem razredu osemletke vedel, da bom popravljal televizorje, ko bom velik. No, velik sem že in možnost popravljanja TV naprav sem že tudi imel, saj se v žlahti najde veliko takšnih, ki mislijo, da so me poslali na študij v Ljubljano seveda zaradi popravljanja televizorjev. Da pa ne bo pomote, sem celo uspešno popravil televizor ali dva na sicer svojsvten način. Ponavadi je bilo dovolj vzeti WD-40 iz atijeve garaže, malce posšpricati in poskusiti uspešnost "posega". Kakorkoli. Kot 37 letni fant sem v telekomunika...

Jaz sem jaz odkar živim, čutim, mislim, jem in spim. Jaz imam svoje srce, mamo, očka in ime.   Jaz ne bom nikoli ti. Vsakdo je to, kar se rodi. Tudi kadar se igram, sem le to, kar hočem sam.                                             Zvezdana Majhen