Dobrota ni sirota

Na stojalu v wc. Sem divji, a ne? Pravi dedec! Danes bil pri bivših kolegih. Prejšnja služba. Nikoli se nisem pretirano ukvarjal s preteklostjo. Ali imel težav s preklaplanjem na novo okolje, družbo.  Moj prijatelj je še vsaj eno leto hodil v menzo študentskega doma na kosila. Na študentske bone, čeprav sva bila že zaposlena. In on celo ni bival v študentskem naselju. Tam sem bil jaz. V znani šestki. Tristodvanajst. Šest let. Je pa tam z mano žural. In v tistem času hodil tudi na kosila. No ampak, ko sem študentski dom zapustil, nisem več bil v menzi. Ne na kosilu ali pa na žurih. To je bilo za mano. Željan sem bil novega lista knjige, ki jo piše življenje. Spomnim se tudi obdobja služenja vojaškega roka. Častniška šola, kjer smo kot prva generacija imeli dvakrat dnevno dodatne kondicijske treninge. To je bilo nekaj zame, povprečnega športnika. No ja, že z nekaterimi ekstremnimi podvigi, kot je maraton Celje - Logarska dolina. Več kot 80 km! Kakorkoli. V času služenja s...

Mislim onega na steni, ki piska. Poznate ta zvok, ko stopite v sicer moderen WC, kjer je časovno nastavljen dezodorant zraka? Ne? Saj zvoka sicer ni, razen, ko ni več odišavljene tekočine. Pravzaprav vsake toliko se sproži značilni zvok, ki opozarja nedolžno žrtev, da ga doleti oblak dIšave, ki lahko zmoti jutranji parfum. Al eou the toilete. In se poskuša temu nenačrtovanemu dejanju izogniti. Ta zvok že prepoznam, zato se skušam po umivanju rok čimprej spraviti na varno. Brez pudranja nosu. Bolj so mi zanimivi toaletni prostori, kjer večino časa piska z zvokom, ki opozarja na to, da je zmanjkalo opojne dišave, da je potreben refill. Po eni strani je pomirjajoče, saj ni potrebe po hitrem umivanju rok in predvsem mahanju okoli senzorja za podajanje brisač, da sem pripravljen na nov listek, da obrišem od mila slabo sprane roke.  Zakaj gradimo toaletne prostore s sistemi, če potem nihče za njih ne skrbi? Prvih 14 dni je vse ok, dokler ne zmanjka originalnih brisač, opojnih vonjav deod...