Vse najboljše Ati!

 Ja. Na današnji dan ga ima. 

Ne vem, kaj bi govoril nekomu, ki ga ni že ... en teden manj kot osem let. 

V bistvu si ne predstavljam tistih otrok, ki ne vidijo starše ali starša za tako dolgo obdobje, če so živi seveda. Pa naj si bodi iz kakršnegakoli razloga. V fimih je to lažje. Se srečajo, morda objamejo ali pa najprej povedo nekaj mejnikov iz obdobja, ko se niso videli. 

Torej, kaj so moji mejniki? Sem v zvezi, zadovoljen z najinim odnosom, ponosen na oba in navdušen nad skupno potjo. Pri tem je pomembno, da sem se končno vsaj malo obrusil in "spustil". Pravzaprav sva morala oba, da sva odprla priložnosti še čemu več, kot le sobivanju. Menim, da bi ti bila všeč. In obratno. Veš, njen oče, ki je tudi pokojen, me je spominjal nate. Zelo. Na trenutke mi je bilo kar nerodno, a občutek sem imel, da sem ob njegovi bližini, bližje tebi. Tudi on je ugasnil vsled raka. Kakorkoli obračam, sva včeraj z ženo potrdila, da so bili meseci pred smrtjo eni lepših trenutkov. Mi odrasli, skrb za svoje starše, napor, a hkrati čisto drug pogled na svojega človeka. 

Je pa bila vmes epidemija. Kaj epidemija, pandemija. Zanimivo obdobje, za katerega si nisem mislil, da bo tako zelo vplival na razvoj nadalnjih dogodkov v družbi. Ostajanje doma, omejitve gibanja v občinah, nošenje mask, tožarjenje, kdo je kužen in kdo se ne pazi, skrivna druženja, cepljenja, teorije zarote, vsak dan štetje mrtvih zaradi korone ali pridruženih boleznih ... Še dobro, da se nismo takrat vlačili po bolnicah. Pravzaprav proti koncu je v bolnici pristal Nejc. Aha. Malce mladostniške razigranosti in zlomljen gleženj. Pa saj je to iskal. Dobil ploščice, vijake in zdaj to skrbno hrani.

Je pa sicer tvoj vnuk tik pred prvo redno zaposlitvijo. In to izven Slovenije. V deželi, katero je najmanj preferiral. Šel na izmenjavo in ... kar ostal. Zdaj že več kot dve leti. Jako sem ponosen nanj. In zadovoljen, da je pravi dedc! In samostojen. In omikan. Zadovoljen je z življenjem in ni cagav fant. Ker v prvem letniku študija nas je kar zaskrbelo, da bo nezadovoljen mladenič, ki pojma nima kaj bi. Tako pa je potem prišel k sebi in je res od sile. Rad ga imam!

Ja, pa hiško sva si uredila. Tako ... najino. Brez, da se veliko usklajujeva imava podobne želje glede tega. V naravi, veliko lesa in celo najin mali gozd. Mimogrede, včeraj smo s sosedi podrli eno izmed dreves, ki se je posušilo. Počutiva se kot na vikendu. Glede odhodov v mesto sva se polenila, glede sprehodov v gozd in na vrh bližnjega hriba pa postala aktivna. 

K aktivnosti pripomore "najin" kuža. Bordič. Hrvat. Lump. Hlačman. Kolaček. Razbojnik ... Ja, take ljubezni do psa pa še ne. Vsako jutro šibava po okoliških gozdovih tudi s svetilko, če je treba. In v dežju, snegu ter celo, ko treska. Hvaležnost, ki jo kaže me polni z življenjsko energijo. In globoko sem hvaležen za to. 

Energija, ki jo imam vsled vsega tega je kar potrebna. Svet je med tem časom ponorel. Pa ne le tehnološko temveč na osnovni, človeški ravni. Celo vojne so v naši soseski. Tega res nisva predvidela osem let nazaj. Ali vsaj upala pomisliti na to. Potovanja niso več, kar so bila. V trgovinah ena sama krama. Nivo kakovosti storitev pada, nezadovoljstvo med ljudmi prav tako.ž

Tudi v službi je potrebno veliko eneregije. A tudi veliko daje. Sem tako zadovoljen, da sem najdaljše obdobje v isti družbi, če se temu sploh še lahko tako reče. Lastniki se menjajo, družba preoblikuje ipd. In sem nazaj v IT. V obdobju, ko si zapustil naš svet, sem bil ravno v obdobju menjave iz proizvodne družbe nazaj k sistemskemu integratorju. V naslednjem mesecu prevzemam celo odgovornost izvršnega direktorja z več kot 300 zaposlenimi. In ja, ponosen sem na to. Izčrpajoče a hkrati izpolnjujoče. 

Z mamo je vse v redu. Res se drži in spomnim se, ko si je želela dočakati tvoja leta in zdaj te že krepko prehiteva. Še vedno, a čedalje težje, preživlja pomladi in malce jeseni na vikendu. Se čedalje bolj cikla v nekih opravičevanjih, krivicah in blodnjah, kako mora vse urediti in prav spomnim se, kako je bila že v mladosti naporna glede tega. In glede partneric Roberta ali mene. Zdaj še Nejca. Spoznal sem, da je ljubosumna ali nekaj podobnega. In to zelo in seveda tega ne vidi. Saj se ne ubadam veliko s tem, a lažje je kaj razložit sinu, če veš, kaj se dogaja.

Robert čuva hišo, katero sta postavila z mamo. Jo sicer obnavlja, a slabše vzdržuje. Se pozna, da mu gre to na živce. V bistvu pa je bolj zadovoljen, kot bi bil kje v večstanovanjski zgradbi.

Hmm. Nič ni povratne komunikacije. Le spomin. 

Vse najboljše!