Objave

Ni blog

No, pa imam. Mir namreč. Zdravo, Vidim, da je "delovalo". A ne glede na to, ne bom napisal blog ampak peer to peer. No ja, roko na srce sem vmes vseeno moral napisati nekaj tudi na blog. Sam večkrat zadeve poizkusim, da vidim odziv. Kinestet. Vedno sem bil. V nedeljo sva šla že zgodaj nazaj, saj mi preveč negativne energije ne koristi najbolje. Pripravil sem kosilo, ki je njegovo najljubše. Potato with cumine. Njami! Učenje družbe. Ali okolja. Nekaj pač. Ne da se mu. Razmišljati. In potem klobasa. Ne! Bučnice luši. Kar nekaj govori. Sam ne more verjeti. Ampak vseeno mi je. Saj se uči zase. Ves teden je bil obarvan starševsko, saj sem ga vsako jutro dostavil pod Šmarno goro in bil je vesel, saj se je zaradi zgodnjega prihoda udeležil celo posebne jutranje delavnice. Prav užival je. Odšel celo v knjižnico in si sposodil knjigo pesmi, ki jih še mora recitirati za zaključek bralne značke. Prav odraslo se počuti, ko po pouku z avtobusom sam gre k nam in naredi vse potrebno za šolo...

Odvisnost

Zdaj pa vem. Odvisnost je strah. No ja, verjetno je strah posledica odvisnosti. Ali pa ... V bistvu mi vzrok in posledica nista bila nikoli jasna. To je kot kura in jajce. Bojda obstaja odgovor ampak ga nihče od znalcev eksplicitno ne pove. Vem, da je več vrst odvisnosti. Od odnosov, denarja, slave, da o psihoaktivnih substancah sploh ne govorim. Če se osredotočim samo na zagotavljanje svoje štalce, lahko hitro ugotovimo, da v primeru ne dovolj bogatih staršev sami le s težka pridemo do dovolj sredstev za stanovanje. OK. Pa najamemo kredit. Kdo bo porok? Kaj bomo zastavili? Spet moramo nekaj imeti. Če nimamo? Imamo službo, ki nam zagotavlja dohodek. Danes to ni več redni dohodek. Bog ne daj, da smo zaposleni kotr samostojni podjetniki, ker finančniki tega ne odobravajo in si takoj rizičen. Pa recimo, da vse pogoje izpolnimo in gremo veselo v "razmerje" z banko. Se vselimo v stanovanje in naslednje jutro ponovno v službo. To jutro se v službi nekaj spremeni. Do tega jutra smo ...

Poleg ostalega sem še Motorist

Zakaj z veliko? Ker nisem motorist ampak Motorist. No ja, nekateri bi rekli BeeMWejevec. Ja, vem, to je za tiste "ta stare", s hemeroidi, zdolgočasene, osivele dedce, ki tako in tako ne morejo drugega, kot da si kupijo drag motor in potem mislijo, da so potegnili nekoga za nekaj. Pa saj je konec koncev kar veliko resnice v tem. Hja, vsaj hemeroide imam. Na žalost! Pa siv sem tudi. Da pa ne bo pomote, pa je tudi moja draga (beri žena, da ne bo mišljeno kot "stane veliko denarja") BeeMWejevec. Hja! In nima hemeroidov. Če je pa osivela, pa ne vem, ker se barva. Vseeno mislim, da ni. V družini sem jaz tisti, ki je siv. Motorist z veliko začetnico sem postal okoli 6 let nazaj, ko sem opravil izpit, kupil motor in popokal drago (takrat še ni bila žena, se je pa kasneje izkazalo, da je bila draga) in sva šla. Samo v zadnjem letu sva naredila 20.000 km. Naročena sva tudi na motoristično revijo. Zakaj je to pomembno? Ker sva drugačna. Moja žena (draga v obeh pomenih) na moto...

Z lepoto nad "renesanso"

Pravzaprav recesijo. Ampak mi je bil izraz, ki je pomotoma izletel, ne vem več komu, zelo všeč. Saj res, zakaj pa ne bi recesijo, ki se sliši tako "suho" zamenjali z renesanso? V wikipedii sicer lepo piše, da to obdobje zaznamuje tudi prehod iz blagovnega k denarnemu gospodarstvu in prehod iz fevdalne družbene ureditve v kapitalistično. Dve najbolj splošni značilnosti renesančne miselnosti sta individualizem in naturalizem. Hmm. Mislim, da se to ne sliši najbolje. Ali pač. Odvisno od tega, kakšen človek si. Ampak posvetimo se trenutni "renesansi". Danes sem prebral, da Švicarji najpogosteje koristijo železnice kot javni prevoz. Zanimivo. Vsak švicar več kot 50 krat letno. Noro, a ne? In včasih smo dejali, da smo "Švica v malem"!? Ma ja. Poglejmo samo prvi vtis v prestolnici, ko izstopi ta Švicar iz vlaka proti avtobusni postaji. Pustimo to, kakšno avtobusno ali železniško postajo bi morala "Švica v malem" imeti, ampak samo glede čistoče ali bolje...

No, pa sem!

Magister. Ekonomskih znanosti. Se dober sliši? Hja, kaj pa vem. Sem eden tistih, ki sem nalogo pisal pet let. Ker ni težava narediti izpite, ampak zaključiti. Kot zaključevanje prodaje. V zadnjih letih, mislim da v desetih, odkar pišem blog se je veliko spremenilo. Rodil se mi je sin, ločil sem se, ponovno poročil, zamenjal dve službi,... Hecno! Moja lektorica je zelo vesela. Veseli so bili tudi na fakulteti in mi zato prisodili čisto devetko. Samo, kaj naj s tem? Jaz se ne znam it tega. Še težje je. Sem sem pa prijavil za moderatorja oz. napovedovalca na radiu. To sem že počel in to mi je bilo všeč. Samo to ni po PS-u. Dobroto še vedno širim, ampak bolj previdno, saj ti danes ljudje, ki te poznajo škodujejo, če ti ne pomagajo. Sam pa nič ne smeš storiti. Res smo smešna družba. Kako smešna? Z ženo sva bila v Švici. Tako pridni ljudje. Tako zavedni državljani. Tako prijazni. Mi smo bili pridni v bivši Jugoslaviji. Danes ne več. Žal. Tako bojimo se presežkov. Kakršnikoli presežkov. Danes...

Sram me je! Začuden pa nisem.

Včasih imam občutek, da so razmere v službi nevzdržne in napačno zastavljene. Imam srečo, tako sem pred časom vodil celotno prodajo podjetja, ki je iskalo svojo pozicijo na trgu. Ni nam bilo lahko. Še posebej v panogi, kjer ponudniki rešitev držimo svoje pozicije in praktično ni novih strank. Danes ne vodim celotne prodaje. In kako naj to predstavim, da ne bo izgledalo kot neuspeh? Pravzaprav sem še vedno v istem podjetju. Prvo leto po moji zamenjavi sem se lovil. Prav hecno. Kot bi bil človek pijan. Bolj kot piješ, bolj misliš kako dober in trezen si. Enako se je dogajalo z mano. V čem je bila težava? Manjko informacij. Praktično v enem dnevu sem bil odrezan od informacij. Ne glede na informacijsko blokado, pa so se moji kolegi še vedno obračali name z vprašanji, pripombami, predlogi,... Težko smo vsi skupaj sprejeli novo vodstvo. Ampak včasih tako rad uporabim izraz iz filma Reservoir Dogs: "Who is fuckin' professional? I am the only one f.... professional." in sem širi...

Kako je Evropa lepa. Ali kakšen je bil koncert Depeche Mode

Ja, saj vem. To je pristransko. Ampak vseeno. Bila sva v Berlinu. Na koncertu Depeche Mode. Iz Ljubljane nama je z avtom vzelo slabih 10 ur. Avstrija brez problemov, če greš preko Gradca. Potem pa polovico poti preko bivše Vzhodne Nemčije. Res imajo srečo. Kot mi. Lepa narava, dobre ceste. Ampak kar želim povedati je to, da v Berlinu sicer vidiš gnečo na cesah, ampak je neprimerljivo glede na razmere v Ljubljani. Kar me je še posebej presenetilo je dejstvo, da ni reklamnih panojev. Morda sem tudi zato bil bolj zbran kot sicer. Prav lepo, da ni tovrstnega onesnaženja. Ko parkiraš in se namestiš, je do mesta z njihovim S bahnom ali U bahnom zelo enostavno. Odloćiš se za dnevno ali dvodnevno karto in že si v kolesju mreže, ki ti nudi neverjetne možnosti. Nobene nervoze, vse logično in prijazno. Za popizdit! In opaziš, da so Nemci še vedno pravi Nemci. Imajo oštevilčene hiše. Ok. Ništa novo. Ampak imajo dvakrat isto številko. Navadno ploščico s številko in še dodatno luč s številko. Ok. Ni...