Dobrota ni sirota

Spet pogreb. Danes je bil spet en poln dan. Prvi pomladanski dan. Ura ali dve pri strankah. Pogreb. Rekreacija. Ja, je tempo. In se pogovarjamo o tem, da bomo vsi plačali za naslednjo banko. V naslednji rundi dodattno. Na urgenci pa čakalne dobe tudi 10 ur. A, res? In potem poslušam kolega na košarki, ki je ponosen na to, da je kradel v trgovinah kot mulc. In še danes tako razmišlja. Ranko mu je ime. Menda. V glavnem ni Slovenec. Kaj pa Slovenci? Bivši predsednik uprave tretje največje banke pa se je danes zagovarjal pred komisijo, da je dobival navodila od vodilnih politikov. In zakaj to danes pove? Zakaj ni takrat na glas povedal? Res so razlike med nami. Slovenci še krast ne znamo. Znamo poslušati navodila in krasti na ta način. Res smo ovce. Pogreb. A, smo res vsi razumeli župnika, ki je govoril, da smo vsi grešniki? Da bo zdaj stric tam, kjer ni smrti? Kjer je lepo. Kjer je mir. Zakaj ne najdemo mir že za čas življenja? Je komu ta pridiga res pomenila nekaj? In potem s...

Klinc! To menda res ne drži. Sploh. Delaš večino delovnih dni vsaj do 19h, tudi do 21h. Vseeno mi direktor pokaže, da je potrebno skrbeti za svojo rit. In tako greva na turo. Motociklistično. In komaj, da si še pred tem vzamem čas in grem predčasno na pogreb. Svojega strica. Bil je dober. Najstarejši po očetovi strani. Hm. In še ne dolgo nazaj se,je moja mama hecala, da "sekajo" v "domačem gozdu". V zadnjih dveh letih bom udeležen že na tretjem takšnem pogrebu. Še dobro, da imam veliko stricev in tet. Joj, to je grdo. Ampak ne mislim tako. Le lažje mi je sprejemanje smrti. Sicer pa se moram pripravljati na svojo. Smrt namreč. Pa nimam črnih misli. Le kolegi umirajo zaradi raka, strici in tete zaradi ... v bistvu ne vem zaradi česa že. Jaz pa se ukvarjam s kolegi, ki jim je vseeno. Preveč vseeno. Se trudim za njih (res za njih in ne za druge interese), in še to izkoriščajo. Celo tako, da sem glasen. Ja. Glasen sem in odločen. Jih šokira, a premalo za moje pojme. In p...

Mat'r ščije!. Mislim dežuje. Na televiziji samo zaprte ceste, poplavljena naselja, spet ogrožena Svea. Hm. Ma, sem razmišljal, da kot prvo, nisem pripravljen. Nak. Po moje se mi niti ne da iti in mi je prelepo. Enostavno. Sem menda malo utrujen od tega, čeprav še ne bi smel biti. Pa me to ne obremenjuje. In ravno to me pomirja. Ker sem res zadovoljen. Kot drugo pa sem razmišljal, da sem vedno želel povprečnost, vsakdanjost, predviden način življenja, takšno kot večina. Pa v bistvu sploh ne vem, kdaj sem si priznal, da to res ni zame. Življenje "na ziher" mi ni blizu. Premalo razburljivo. Tudi kredit je dokaz, da rad živim na robu. Mislim, da moramo vsi izkoristiti, kar si lahko nudimo in to čim prej, saj se svet spreminja hitreje, kot si upamo priznati. Tako sem jaz v tem "mode-u" in prva liga mi je. Tak', kak' v Nemčiji! Služba, dom, prijatelji, hobiji ... fajn je. Ta meja. Je pa res, da je zelo tanka. In da je včasih kar težko obstati.

Ali se to imenuje kako drugače? Namreč zamenjava službe, delodajalca, novi izzivi imajo določene posledice. Čez tri dni bosta dva meseca. Le dva meseca. Spim še vedno ne. No ja, čez vikend, ko zraven spi (še) vedno moj sin, točno vem, zakaj ne spim. Zaradi njegovih kolen, smrčanja, sanj v živo, ko govori. Sicer pa mi gre po glavi to, kaj vse moram še postoriti. Ja, ja. Vem, da se ne da vsega naenkrat. A si ne morem pomagati. Do 4-ih še nekako gre, nato se zbudim, grem na WC in se tolažim, da je zaradi mehurja. V resnici temu ni tako. Ne pregledam e-pošte. Prav tako si ne zapišem trenutnih misli. Le bluzim. A zjutraj, zjutraj sem ... povožen. Šport. POmaga tek, kolesarjenje ... Nak. Ne pomaga. Na managerskem zdravniškem pregledu me pregledajo po dolgem in počes. To je sicer super. Še posebej, ko me pohvalijo glede kondicije, gibčnosti in ostalih izvidih glede urina, krvi ... Da kadim, občasno pijem nekako skupaj prebroimo, saj se (še) ne pozna. Kao. Je pa r...

Mislim onega na steni, ki piska. Poznate ta zvok, ko stopite v sicer moderen WC, kjer je časovno nastavljen dezodorant zraka? Ne? Saj zvoka sicer ni, razen, ko ni več odišavljene tekočine. Pravzaprav vsake toliko se sproži značilni zvok, ki opozarja nedolžno žrtev, da ga doleti oblak dIšave, ki lahko zmoti jutranji parfum. Al eou the toilete. In se poskuša temu nenačrtovanemu dejanju izogniti. Ta zvok že prepoznam, zato se skušam po umivanju rok čimprej spraviti na varno. Brez pudranja nosu. Bolj so mi zanimivi toaletni prostori, kjer večino časa piska z zvokom, ki opozarja na to, da je zmanjkalo opojne dišave, da je potreben refill. Po eni strani je pomirjajoče, saj ni potrebe po hitrem umivanju rok in predvsem mahanju okoli senzorja za podajanje brisač, da sem pripravljen na nov listek, da obrišem od mila slabo sprane roke.  Zakaj gradimo toaletne prostore s sistemi, če potem nihče za njih ne skrbi? Prvih 14 dni je vse ok, dokler ne zmanjka originalnih brisač, opojnih vonjav deod...

Mikkelsen je ... oskarjevec. Ne vem, če je res kdaj dobil ta kipec, a ga bo. V to sem prepričan.  Otroci so iz nebes. Tudi ta besedna zveza je sposojena. A, drži.  Starejši pa že imamo težavo. Namreč nebesa si moramo šele zaslužiti. In prav je tako. Ker z odraščanjem smo čedalje bolj "pokvarjeni". In razmišjamo, sklepamo, vlečemo zaklkučke... Nedolžnost dobi z leti druge pomene. In kaj hitro se lahko zgodi, da verjamemo zgodbi, ki se bolje "sliši". Kot v Življenju Pija. Seveda govorim o filmu Jadgen, The Hunt ali po naše Lov. Še veliko več daje v razmislek film in znova dokazuje, da skandinavska umetnost ni izčrpana ampak brezčasna. Zaupanja v današnjem času manjka in to vrednoto sem izpostavil v intervjuju za nov izziv. Bomo videli. So rekli slepci. Zaenkrat se korak pred njimi.

Pa ne mislim direktive EU , ki bo tudi Hrvate prisilila , da "pravilno" imenujejo svoje mamelade, džeme, pekmeze ... Ker tega tako ne štekam. Mislim razumem, da imamo v EU toliko teles, da se je nekdo vpiknil v poimenovanje sadnih namazov, kakor že pred časom v cigarete, ki morajo zdaj ugasniti, če ga ne vlečemo. Aha. Bojda je preveč ljudi zgorelo, ker so zaspali s cigareto v ustih. Da bi pa mogoče razmislili o pravih vzrokih, pa ne?! Kakorkoli. Marmelada. V bistvu bi moral drugače imenovati, ker ne mislim sadni namaz narejen izključno iz citrusov kot so mandarina, limona, pomaranča ali limeta. Mislim marmelado, ki mi jo vedno, ampak res vedno ponudi moj Ati, ko odhajam od doma. Danes mi je bil ponujen ves zabojček iz sadja, ki si ga nisem niti zapomnil! Nekaj kot črni ribez, ampak je križan z nevem čim. Saj mi je povedal ime. In sem si mislil svoje. Dokler ni nenapovedano prišel stric na obisk in lej ga hudiča. Tudi on je govoril ravno o tem sadežu, ki mi je spremenjen v s...