Vespera
Nisem ga našel. Hotela. Pravzaprav ga sploh nisem iskal. Saj sploh ne vem ali se nahaja na Cresu oziroma Lošinju. Ampak niti ni pomembno. Sine je bil tam v preteklosti. Nerezine pa sem. Našel namreč.
Hja, ni bilo neke sparine zjutraj. Celo malce rosilo je. 13 stopinj. In opran motor. Z vključenim gretjem sedeža in ročic sem se vseeno zelo dobro počutil, kaj se ne bi, saj sem imel na sebi jet-ko. Odprto čelado. Ahh, kako je to fajn! GPS me je fino vodil, le v Reki se mu vedno neki sfuzla. Preveč odcepov in revež ne sledi več. Stara se. A, je fajni! Tudi ko malce zabluzi, se znajdeva. Ker se poznava in zaupava.
V Brestovo pridem ravno, ko odpelje trajekt. Glede na predsezono ni drugega kot počakat uro in pol. Sendvič, ki sem si ga pripravil zjutraj in čaj sta zamotila čakanje. Njami! Nato pa trajekt. Kako res uživam na trajektu z motorjem. Čeprav ne vidim neke povezave trajekta in motorja. Mislim, jo. Ko greš z motorjem si "zunaj". V avtomobilu si "notri". In na trajektu se zunaj zapelješ mimo vrste, na posebna mesta in prvi odpelješ. Kot spremstvo :)
Ja, otok je res lep. Pravzaprav oba. Cres in Lošinj. Samo mesto Cres ima dobro pozicijo, a mi niso najbolj všeč hrvaške pogruntavščine glede smeti in parkiranj. Malce morijo.
Valun je naslednja vasica. Ne vem hudiča, kje sem prebral, da bi moral tam ... Ahh. Res je noro luštno. Z avtomobilom ne smeš not. Ali pa ne moreš, ker je tako majhno. No ja, z mojim sem vseeno šel. Zadišal je žar z morskimi dobrotami tik ob morju. A, ni še čas za uživanje ob hrani.
Zanimivo je tudi Vransko jezero, ki je sicer skoraj pol manjše od Vranskega jezera pri Pakoštanih, a zelo podobno. Okoli se ni dalo, čeprav me je Garmin prepričeval. Mi je starejši Čiča dejal, če bi imel večja kolesa na motorju, potem bi šlo. Prav nasmejal me je. Morda pa ve za mojo vseeno skrito željo po GS-u? Kakorkoli. Do Lubenic kilometer ali dva. Res čudovita vasica. In plaža! Pol ure hoda nizbrdice! Gor pa še več. In jo vidiš! Le strma obala je. Zanimivo.
Od tod po ozki gasi nazaj do glavne ceste. Cesta pa od tod kot bob steza. Široka, pregledna, s stranskimi betonskimi ograjami. Fenomenalno. Toliko, ko je bila od trajekta do Cresa prava otoška, je od tod proti Lošinju kot dirkališče.
Osor. Povezava dveh otokov Cresa in Lošinja. S premičnim mostom. Ob 9h in 17h odprejo povezavo. Nisem še vedel, ali bom prespav kampu ali si privoščim hotel za eno noč kot "onadva" Gorenjca iz trajekta ali pa morda grem home sweet home. Nič. Nadaljujem proti Malemu in nato Velim Lošinju. Hm. Ni mi sicer znano zakaj ni obratno, saj se mi ni zdelo ... Nič ne de. V obeh je lepo. Razen spet parkiranja in ... Imajo pa sicer lepo lego, veliko rastlinja in urejenih rekreacijskih poti in igrišč.
Nič. Lačen. Vprašam Garmina, koliko potrebujeva do zadnjega trajekta in mi kaže da si lahko privoščim še nekaj za v želodček. Med potjo se komajda ustaviva ob cesti, kjer se še kadi iz roštilja. Odojak pravi, da ima. Krasno. Eno porcijo s kruhom prosim. Njami. In gasa proti luki, saj tudi natakar ni točno vedel, kdaj odpelje zadnji trajekt. In mi spet ravno eden odpelje. A, imel sem prav. Zadnji je ob 19h, kar pomeni, da imam še čas za kavico, cigareto in da se bolj oblečem, saj obala ni izgledala ravno gostoljubna.
Motil sem se. Skoz do doma, po spet zablojeni okolici Reke, kjer sva se z Garminom lovila, sva imela od 15 pa dol do 13 stopinj in brez dežja. Korektno. In ob 22h sva bila že doma. Jaz in moj BMW.
Hja, ni bilo neke sparine zjutraj. Celo malce rosilo je. 13 stopinj. In opran motor. Z vključenim gretjem sedeža in ročic sem se vseeno zelo dobro počutil, kaj se ne bi, saj sem imel na sebi jet-ko. Odprto čelado. Ahh, kako je to fajn! GPS me je fino vodil, le v Reki se mu vedno neki sfuzla. Preveč odcepov in revež ne sledi več. Stara se. A, je fajni! Tudi ko malce zabluzi, se znajdeva. Ker se poznava in zaupava.
V Brestovo pridem ravno, ko odpelje trajekt. Glede na predsezono ni drugega kot počakat uro in pol. Sendvič, ki sem si ga pripravil zjutraj in čaj sta zamotila čakanje. Njami! Nato pa trajekt. Kako res uživam na trajektu z motorjem. Čeprav ne vidim neke povezave trajekta in motorja. Mislim, jo. Ko greš z motorjem si "zunaj". V avtomobilu si "notri". In na trajektu se zunaj zapelješ mimo vrste, na posebna mesta in prvi odpelješ. Kot spremstvo :)
Ja, otok je res lep. Pravzaprav oba. Cres in Lošinj. Samo mesto Cres ima dobro pozicijo, a mi niso najbolj všeč hrvaške pogruntavščine glede smeti in parkiranj. Malce morijo.
Valun je naslednja vasica. Ne vem hudiča, kje sem prebral, da bi moral tam ... Ahh. Res je noro luštno. Z avtomobilom ne smeš not. Ali pa ne moreš, ker je tako majhno. No ja, z mojim sem vseeno šel. Zadišal je žar z morskimi dobrotami tik ob morju. A, ni še čas za uživanje ob hrani.
Zanimivo je tudi Vransko jezero, ki je sicer skoraj pol manjše od Vranskega jezera pri Pakoštanih, a zelo podobno. Okoli se ni dalo, čeprav me je Garmin prepričeval. Mi je starejši Čiča dejal, če bi imel večja kolesa na motorju, potem bi šlo. Prav nasmejal me je. Morda pa ve za mojo vseeno skrito željo po GS-u? Kakorkoli. Do Lubenic kilometer ali dva. Res čudovita vasica. In plaža! Pol ure hoda nizbrdice! Gor pa še več. In jo vidiš! Le strma obala je. Zanimivo.
Od tod po ozki gasi nazaj do glavne ceste. Cesta pa od tod kot bob steza. Široka, pregledna, s stranskimi betonskimi ograjami. Fenomenalno. Toliko, ko je bila od trajekta do Cresa prava otoška, je od tod proti Lošinju kot dirkališče.
Osor. Povezava dveh otokov Cresa in Lošinja. S premičnim mostom. Ob 9h in 17h odprejo povezavo. Nisem še vedel, ali bom prespav kampu ali si privoščim hotel za eno noč kot "onadva" Gorenjca iz trajekta ali pa morda grem home sweet home. Nič. Nadaljujem proti Malemu in nato Velim Lošinju. Hm. Ni mi sicer znano zakaj ni obratno, saj se mi ni zdelo ... Nič ne de. V obeh je lepo. Razen spet parkiranja in ... Imajo pa sicer lepo lego, veliko rastlinja in urejenih rekreacijskih poti in igrišč.
Nič. Lačen. Vprašam Garmina, koliko potrebujeva do zadnjega trajekta in mi kaže da si lahko privoščim še nekaj za v želodček. Med potjo se komajda ustaviva ob cesti, kjer se še kadi iz roštilja. Odojak pravi, da ima. Krasno. Eno porcijo s kruhom prosim. Njami. In gasa proti luki, saj tudi natakar ni točno vedel, kdaj odpelje zadnji trajekt. In mi spet ravno eden odpelje. A, imel sem prav. Zadnji je ob 19h, kar pomeni, da imam še čas za kavico, cigareto in da se bolj oblečem, saj obala ni izgledala ravno gostoljubna.
Motil sem se. Skoz do doma, po spet zablojeni okolici Reke, kjer sva se z Garminom lovila, sva imela od 15 pa dol do 13 stopinj in brez dežja. Korektno. In ob 22h sva bila že doma. Jaz in moj BMW.
Komentarji
Objavite komentar