Pokvarjen želodec

Te dni jih je kar nekaj zbolelo. Še moj otrok. In vse je udarilo nekam na prebavila. Poleg vročine še driskanje in bruhanje. Ni fajn.

Brat ne mara cerkvenih zadev. Sploh ne vem, zakaj se toliko razburja. A, pustimo to. Božič je vseeno Božič. Sva ga "proslavila". Sicer sva malo "zamešala" kdaj se kaj počne, a pomemben je namen. Tako sem na božično noč vse zlikal in namočil fižol. Za prebranec. Naslednji dan, nedelja, je bil najin dan. Odločila sva ga preživeti v hribih in nato na toplem doma.

Ratitovec. Je bila najina točka. Krasna gora, še posebej za družine. Upal sem, da ne bo preveč snega. Strah je bil odveč in ne glede na ledeni veter na vrhu sva uživala ob pogledu na Triglav. Evo ga:

Kadar hodim imam rad mir. "Dej mi mir" so znane besede. In rad imam to. Zakaj? Ker se toliko misli sprosti v glavi, da takrat težko poleg opazovanja narave sploh še kaj počnem. No ja, hodim že. Kakorkoli, Brat me pozna in ve, da mi to paše in to tudi spoštuje. Dasiravno vsake toliko pa me le vzpodbudi, da ne bi bilo slabo, če bi bil bolj komunikativen. No in vmes govoriva, ali je bil monolog ne vem, o tem, da še letos ni zbolel. In da zna biti to zato, ker se veliko giba. Ker je v naravi. Sam sem v to prepričan, saj ga ni boljšega krepčila za telo in diha kot fizična aktivnost, ki sposti tudi umsko napetost. Če je to še na svežem zraku, smo zmagali.

Da pa le nisva bila dolgočasna le v hribih, sva si potem privoščila pobožično kosilo. Saj sem rekel, da je vseeno ali je božična večerja ali pobožično kosilo. On postreže juho, jaz medtem končujem s prebrancem. In da največji krščanski praznik ne ostane prezrt, izraziva spoštovanje tudi do popa. Sledila je pojedina prebranca in se ni kmalu zaključila. Zdaj edino ne vem, ali je bil res tako dober ali pa ...

Sicer pa sem končno našel "mojega" Danny-a, ki je imel očitno prav tako želodčne težave. Glede na to, da jih jaz nimam se temu le smejem. Kaj smejem. Jočem zraven, tako so simpatični.