Dobrota ni sirota

Ampak je res. Mislim vse, kar počneš z otrokom je enkrat prvič, a ne? In spet sem nekaj prvič delal. Tenis. Jp. On igra že par let, jaz sem nazadnje še z lesenim loparjem. Smash mislim, da je bila firma, ki ga je izdelala. Tega je že več kot ... 25 let! Pa še to na betonskem igrišču za rokomet. In sem zadnjič predlagal, da bi pa se že res počasi morala preizkusiti v igri. In sva se. Seveda, to sploh ni tako enostavno, kajti loparja nimam, copate imam od skvoša in še to brez jezika, žogic nič, za hlače in majico je pa tako in tako vseeno, a ne? In grem v lov na prosto igrišče. Ne morem verjeti. Za isti dan je vse rezervirano pa naj si bo igrišče bogu iza nogu od 7 evrov naprej ali pa tisto za 16. A, se ne dam. Skok po sina, ki me že čaka v polni bojni opremi. Trak na glavi, švicar, posebno majico in hlačke za tenis, tenis nogavice, tenis copate in torba z loparjema. Njegovim in od mamice zame. Hop še v štacuno po žogice in nato v lov za igriščem. In sem mu pokazal, da če ne poizku...

To: Ne vem edino to, za kaj je reklama? Za avtomobiliranje ali motoriranje? Ampak zadeli so bistvo. In to je v vožnji. Jaz tako uživam v motoriranju.

Res ne razumem. Navadno rečejo v dobrem in slabem. A, nekateri bi le najboljše. Sploh ne razumem, kako nimajo sramu. Sploh. In potem še pritiskajo. Da bi imeli mi slabo vest. Sem se naučil, da ignoriram. Grdo je to. A, edino na ta način lahko (pre)živim. Živim. Sem pripravljen. Na pot. Malce več kot 2.000 km jih šteje. In še dež ter ohladitev sta napovedana. A, nič ne de. Komaj čakam. Sva s sinkotom ogrela motor, natankala, preverila tlak v pnevamtikah. Vse pripravljeno. Muzika. Must see točke, fotoaparat in dežni kombinezon. Ja, to je na Moj način. My way!

Tako pravijo. A njega ni. Prvič sem ga peljal z motorjem. In opazoval sem njegov izraz. Pod vizirjem čelade se je bleščalo. Zobje. In to ne zaradi hitrosti ampak zaradi nasmeha. Vsake toliko časa pa vprašanje ali že greva domov. In hkrati prošnja, da naj še ne greva. In roke! Nobenega krčevitega držanja za ročaje ali okoli mojega pasu. Ne. Roke je ob višji hitrosti razširil in občudoval moč vetra. Bi me bilo skoraj strah, da ne zadeneva nasprotivozeča vozila. Letel je. Se ustaviva na Črnem vrhu. Super razgled. Sname čelado in pravi, da je čisto drugače. Drugače od vožnje z avtomobilom. In da ne ve ali mu je bolj všeč hitrost ali pa križarjenje skozi ovinke. Bil je prečudovit dan! In sploh ni bolelo. Ah, kako hitro raste moj sin.

A bit. But it's great. I guess. I know. Bilo je lepo. Spet okoli. Glavnega mesta. Res poseben občutek. Ga objeti. Glavno mesto. Sem moral še kar odteči nekaj kilometrov. Po objemu. Kako je pasalo. Danes pa v srce in po glavni žili. Po tem pa barbecue. Tak poseben. S prijatelji. In sinom. Vsi smo sodelovali. Pri mojem ljubem opravilu. Pripravi hrane. Vsi. Moj ponos pa je stregel s pijačo. V "taboljših" kozarcih. Ki mi jih je mimogrede podarila njegova mamica. Bivša žena. Saj ni vedel. A čuti. Bojda. Kakorkoli. Čista improvizacija, ker nisem računal na to in sem spoti čaral. To znam. In odlično je bilo. Prijateljeva žena je bila zadovoljna. Z vinom za njo, s solato, s peko in rezultati. Otročki so uživali. Vsi smo. Večkrat bomo. Danes sem pa bil. No ja, najprej obril in umil lase. In prebral "napotke". Sin mi je zaželel uspešen pogovor. Dobil sem celo lubčka, kar je "kar tako" nenavadno. Je že vedel, da je pomembno. In res je. Samo eno uro je traja...

Nisem ga našel. Hotela. Pravzaprav ga sploh nisem iskal. Saj sploh ne vem ali se nahaja na Cresu oziroma Lošinju. Ampak niti ni pomembno. Sine je bil tam v preteklosti. Nerezine pa sem. Našel namreč. Hja, ni bilo neke sparine zjutraj. Celo malce rosilo je. 13 stopinj. In opran motor. Z vključenim gretjem sedeža in ročic sem se vseeno zelo dobro počutil, kaj se ne bi, saj sem imel na sebi jet-ko. Odprto čelado. Ahh, kako je to fajn! GPS me je fino vodil, le v Reki se mu vedno neki sfuzla. Preveč odcepov in revež ne sledi več. Stara se. A, je fajni! Tudi ko malce zabluzi, se znajdeva. Ker se poznava in zaupava. V Brestovo pridem ravno, ko odpelje trajekt. Glede na predsezono ni drugega kot počakat uro in pol. Sendvič, ki sem si ga pripravil zjutraj in čaj sta zamotila čakanje. Njami! Nato pa trajekt. Kako res uživam na trajektu z motorjem. Čeprav ne vidim neke povezave trajekta in motorja. Mislim, jo. Ko greš z motorjem si "zunaj". V avtomobilu si "notri". In na t...

Ali kako je bilo z njim v Dalmacijo. Hja. Tako je to. Z motorjem. Vonjaš slabe izpušne sisteme avtomobilov pred seboj in parfume deklet, ki se sprehajajo ob cesti. Ter cvetnega prahu. Še dobro, da nisem alergičen. Lepo! In predvsem brez gneče. In magistralka. Z ovinki. Redko sem šel sam. No ja, niti ne več tako redko. In je noro fajn. Kako sem puščal ovinke za sabo. Tako gladko, brez nevarnosti. Le adrenalin in lepa narava Hrvaške. Komaj sem zdržal en dan brez vožnje. Le z Bratom in njegovima otrokoma. Kaj smo "pridelali" pa v videu. Ne, ne deluje zaradi avtorskih pravic. Ah, j... ga. Sem ga že opral. Motor namreč. Še sebe in potem ... Jutri spet. Nekam na morje. Moram.