Dobrota ni sirota

Mat'r ščije!. Mislim dežuje. Na televiziji samo zaprte ceste, poplavljena naselja, spet ogrožena Svea. Hm. Ma, sem razmišljal, da kot prvo, nisem pripravljen. Nak. Po moje se mi niti ne da iti in mi je prelepo. Enostavno. Sem menda malo utrujen od tega, čeprav še ne bi smel biti. Pa me to ne obremenjuje. In ravno to me pomirja. Ker sem res zadovoljen. Kot drugo pa sem razmišljal, da sem vedno želel povprečnost, vsakdanjost, predviden način življenja, takšno kot večina. Pa v bistvu sploh ne vem, kdaj sem si priznal, da to res ni zame. Življenje "na ziher" mi ni blizu. Premalo razburljivo. Tudi kredit je dokaz, da rad živim na robu. Mislim, da moramo vsi izkoristiti, kar si lahko nudimo in to čim prej, saj se svet spreminja hitreje, kot si upamo priznati. Tako sem jaz v tem "mode-u" in prva liga mi je. Tak', kak' v Nemčiji! Služba, dom, prijatelji, hobiji ... fajn je. Ta meja. Je pa res, da je zelo tanka. In da je včasih kar težko obstati.

Ali se to imenuje kako drugače? Namreč zamenjava službe, delodajalca, novi izzivi imajo določene posledice. Čez tri dni bosta dva meseca. Le dva meseca. Spim še vedno ne. No ja, čez vikend, ko zraven spi (še) vedno moj sin, točno vem, zakaj ne spim. Zaradi njegovih kolen, smrčanja, sanj v živo, ko govori. Sicer pa mi gre po glavi to, kaj vse moram še postoriti. Ja, ja. Vem, da se ne da vsega naenkrat. A si ne morem pomagati. Do 4-ih še nekako gre, nato se zbudim, grem na WC in se tolažim, da je zaradi mehurja. V resnici temu ni tako. Ne pregledam e-pošte. Prav tako si ne zapišem trenutnih misli. Le bluzim. A zjutraj, zjutraj sem ... povožen. Šport. POmaga tek, kolesarjenje ... Nak. Ne pomaga. Na managerskem zdravniškem pregledu me pregledajo po dolgem in počes. To je sicer super. Še posebej, ko me pohvalijo glede kondicije, gibčnosti in ostalih izvidih glede urina, krvi ... Da kadim, občasno pijem nekako skupaj prebroimo, saj se (še) ne pozna. Kao. Je pa r...

Mislim onega na steni, ki piska. Poznate ta zvok, ko stopite v sicer moderen WC, kjer je časovno nastavljen dezodorant zraka? Ne? Saj zvoka sicer ni, razen, ko ni več odišavljene tekočine. Pravzaprav vsake toliko se sproži značilni zvok, ki opozarja nedolžno žrtev, da ga doleti oblak dIšave, ki lahko zmoti jutranji parfum. Al eou the toilete. In se poskuša temu nenačrtovanemu dejanju izogniti. Ta zvok že prepoznam, zato se skušam po umivanju rok čimprej spraviti na varno. Brez pudranja nosu. Bolj so mi zanimivi toaletni prostori, kjer večino časa piska z zvokom, ki opozarja na to, da je zmanjkalo opojne dišave, da je potreben refill. Po eni strani je pomirjajoče, saj ni potrebe po hitrem umivanju rok in predvsem mahanju okoli senzorja za podajanje brisač, da sem pripravljen na nov listek, da obrišem od mila slabo sprane roke.  Zakaj gradimo toaletne prostore s sistemi, če potem nihče za njih ne skrbi? Prvih 14 dni je vse ok, dokler ne zmanjka originalnih brisač, opojnih vonjav deod...

Mikkelsen je ... oskarjevec. Ne vem, če je res kdaj dobil ta kipec, a ga bo. V to sem prepričan.  Otroci so iz nebes. Tudi ta besedna zveza je sposojena. A, drži.  Starejši pa že imamo težavo. Namreč nebesa si moramo šele zaslužiti. In prav je tako. Ker z odraščanjem smo čedalje bolj "pokvarjeni". In razmišjamo, sklepamo, vlečemo zaklkučke... Nedolžnost dobi z leti druge pomene. In kaj hitro se lahko zgodi, da verjamemo zgodbi, ki se bolje "sliši". Kot v Življenju Pija. Seveda govorim o filmu Jadgen, The Hunt ali po naše Lov. Še veliko več daje v razmislek film in znova dokazuje, da skandinavska umetnost ni izčrpana ampak brezčasna. Zaupanja v današnjem času manjka in to vrednoto sem izpostavil v intervjuju za nov izziv. Bomo videli. So rekli slepci. Zaenkrat se korak pred njimi.

Pa ne mislim direktive EU , ki bo tudi Hrvate prisilila , da "pravilno" imenujejo svoje mamelade, džeme, pekmeze ... Ker tega tako ne štekam. Mislim razumem, da imamo v EU toliko teles, da se je nekdo vpiknil v poimenovanje sadnih namazov, kakor že pred časom v cigarete, ki morajo zdaj ugasniti, če ga ne vlečemo. Aha. Bojda je preveč ljudi zgorelo, ker so zaspali s cigareto v ustih. Da bi pa mogoče razmislili o pravih vzrokih, pa ne?! Kakorkoli. Marmelada. V bistvu bi moral drugače imenovati, ker ne mislim sadni namaz narejen izključno iz citrusov kot so mandarina, limona, pomaranča ali limeta. Mislim marmelado, ki mi jo vedno, ampak res vedno ponudi moj Ati, ko odhajam od doma. Danes mi je bil ponujen ves zabojček iz sadja, ki si ga nisem niti zapomnil! Nekaj kot črni ribez, ampak je križan z nevem čim. Saj mi je povedal ime. In sem si mislil svoje. Dokler ni nenapovedano prišel stric na obisk in lej ga hudiča. Tudi on je govoril ravno o tem sadežu, ki mi je spremenjen v s...

Sem gledal eno oddajo na Discovery-u. So šli ful daleč v vesolje in ugotovili, da jeq vse sestavljeno iz osnovnih elementov. Elementov periodnega sistema. Od cigle, space šutla, do nas. Ljudi. In potem razmišljam, zakaj nekateri hodimo le v službo, nekateri nekaj ustvarjajo, spet drugi prosjačijo, tretji pa se vojskujejo že rodove. Hecno, a ne? Ampak tako je v svetu žuželk, ostalih živali in tudi ljudi. Zakaj se pa potem eni sekirajo(mo)? A, ni vseeno? Mislim, "from ashes to ashes"? Trenutno "delujem", delam, ali kakorkoli to imenujem v organizaciji, kjer samo delamo. Nekaj delamo. Sploh se večin ne sprašuje zakaj nekaj počnemo, še manj ali ima to kakšen namen. Nekaterim atomom očitno to ni pomembno. Pa roko na srce meni tudi ne bi bilo, če ne bi imel otroka, kredita in potrebe po bencinu za mojo "kanto" (beri motor). Tako pa sem tudi jaz ovca, ki mora blejati tako, da dobi mesečno plačilo. To ne bo šlo dolgo. Niti pri meni osebno, niti v naši državi. ...

Ampak saj ni "issue" v FB. Bolj v tem, kar želimo, da smo. Da pokažemo. Ko sem sinu poskusil razložiti, kaj je primerno objaviti in kaj ne, me je le čukasto gledal. Čudno, a ne? Pa saj je imel prav. Kaj pa on ve, kaj se spodobi in kaj lahko škoduje v prihodnosti. Sem bil pa bolj presenečen nad dejanji kolegov. Kolegov, ki mi celo vsake toliko časa svetujejo, kaj naj pazim. In potem sami, sami objavijo fotografije, katere sicer ne želijo, da objavi kdo drugi. Pa so zelo pomeljive. Čas, kraj, komentar, sploh pa počutje naslednji dan kaže ne to, da so celo ponosni na dejanja, ki so jih naredili. Tisti, ki niso vpleteni celo vprašajo kakšno vprašanje, za katero mislijo, da jih ne spravijo v zadrego. Smešno. Primer zdajšjega člana uprave večjega podjetja pa kaže, da je odlično osvojil Twitter in lepo je vidno dvigovanje zavesti vseh sledilcev o tem, koga zastopa. Razen... če to dela nekdo drug v njegovem imenu. PR npr. Ne obsojam, lahko pa rečem, da sem vesel, da sem se odlo...