Dobrota ni sirota

Te dni jih je kar nekaj zbolelo. Še moj otrok. In vse je udarilo nekam na prebavila. Poleg vročine še driskanje in bruhanje. Ni fajn. Brat ne mara cerkvenih zadev. Sploh ne vem, zakaj se toliko razburja. A, pustimo to. Božič je vseeno Božič. Sva ga "proslavila". Sicer sva malo "zamešala" kdaj se kaj počne, a pomemben je namen. Tako sem na božično noč vse zlikal in namočil fižol. Za prebranec. Naslednji dan, nedelja, je bil najin dan. Odločila sva ga preživeti v hribih in nato na toplem doma. Ratitovec. Je bila najina točka. Krasna gora, še posebej za družine. Upal sem, da ne bo preveč snega. Strah je bil odveč in ne glede na ledeni veter na vrhu sva uživala ob pogledu na Triglav. Evo ga: Kadar hodim imam rad mir. "Dej mi mir" so znane besede. In rad imam to. Zakaj? Ker se toliko misli sprosti v glavi, da takrat težko poleg opazovanja narave sploh še kaj počnem. No ja, hodim že. Kakorkoli, Brat me pozna in ve, da mi to paše in to tudi spošt

No, pa je leto naokoli. Spet je poslala elektronsko čestitko teta Hermina. Mail je bil pregledan z AV sistemom. Vsaj tako kaže pod tekstom. Brat še vedno ne mara cerkve, jaz pa uzivam ob smrekci. Vsem, ki praznujete Božič żelim veselega in seveda veliko strasti v 2012!

Kako teče. Ma kaj teče. Leti! Spet je leto naokoli in smo smučali. V bistvu še nismo nobeno leto toliko kot letos. Ne glede na vse napovedi. Tuljoti so res face. Naredijo sneg in the middle of nothing. Or green. Čeprav je kolega rekel med rjavim, ne zelenim. Kakorkoli. Bilo je lepo. Sončno vreme vse dni, proge dobro pripravljene, hrane obilo, le komaj smo se zvrstili za kuhanje. Šest dedcev. Kako je fajn. Res smo dobri. In v bistvu se pogovarjamo to, kar se v drugi družbi ne moreš. Nič takšnega. Ali pač. Služenje vojaškega roka ... He he. Pa seveda ne bom vsega povedal. Rad jih imam. Prijatelje. In smo se spraševali, kako bi bilo, če bi se nas šest "borilo" za kmetijo. To oddajo. Težka bi bila. Ker se ne bi skregali, dasiravno se venomer nekaj "štimamo". Ampak dobronamerno. Po šestih letih vemo, kdo ne more kakat pri odprtih vratih, kdo lahko, koga vedno čakamo, kdo naroča pico in to Margerito, kdo je sposoben prinesti pšenično pivo ali pa kdo je najbolj zvest

Zanimiva debata. Mislim včeraj v baru. Družba zunaj na cigareti in si izmenjujejo ogenj. Vžigalnik pravzaprav. Kot v western-u nekdo "potegne" Zippo-ta. Potegne že, a ne vžge. Poskusi drugič, tretjič. Nič. Nato se najde nekdo z BIC-em in zadrego prekine. Potegnejo prvi dim, nato se debata prične. Lastnik Zippa trdi, da so to res sicer kultni vžigalniki, a daleč od uporabnosti. Razen, če imaš s sabo kresilne kamenčke in kantico bencina, saj vedno odpove, ko ne bi smel. Sam sebe je potlačil. Ostali se seveda sicer strinjajo, a kaj ko ni druge teme za pogovor in nadaljujejo z razpredanjem o vžigalnikih. Ne glede na neuporabnost imajo vsi razen enega doma vsaj en Zippo. Saj Zippo-ta pa pravi moški mora imet. Manj kot pol jih ima doma celo bencin zanj. A, je preveč dela z vzdrževanjem vžigalnika, ali pa je prelep, da bi ga nosil naokoli ali pa se je na medenini nabral oksid in bi ga bilo potrebno ponovno zloščiti. Nato BIC. Z njim so dejansko prižgali cigarete in ga zato sko