Dobrota ni sirota

Žena pravi, da zunaj  poka zaradi zaključka svetega meseca. Ramadan? Kaj pa vem. V tem predelu Ljubljane (Šiška) pokajo petarde, frčijo rakete vsake toliko časa. Kadar je kakšna tekma med zdaj bivšimi bratskimi republikami, ob pravoslavnem praznovanju novega leta in nenazadanje ob praznovanju "našega" novega leta. Pa saj ni načeloma nič narobe. Muči me le pojasnjevanje zakaj in kako otrokoma, ker imata vedno znova vprašanja, na katera nimam niti sam odgovora. Bo že bolje, ko bo v neposredni bližini stala cerkev posvečena muslimanski veri. Televizije ne gledamo veliko. Nam pa vsake toliko uspe ujeti novice, ki jih je potrebno razložiti otrokom. Novinarstvo oz. mediji so v konkurenčnem boju in zato se trudijo pokazati vsakršno situacijo na najbolj dramatičen način. Tako smo skupaj z otroci gledali ponovno epizodo rušenja vrtičkarjev, vikendašev iz Črnuč. Glede na to, da sin obožuje bagerje in podobno gradbeno mehanizacijo, je spremljal posnetek z veliko mero zanimanja. Še poseb

Joj, kako je bila ta branža meni všeč. Pravzaprav je še danes zelo privlačna. Bolj kot razmišljam, bolj ugotavljam, da je celo tako privlačna, da se za deleže celo ubija. Ja. Morda celo dobesedno. No, meni je bila všeč kot 9 letniku, ki je občudoval strica, ker je bil bojda (še danes nisem sicer prepričan) inženir elektrotehnike. In to celo v Ljubljani, kajti sam nisem iz Ljubljane. In predstavljal sem si, da zna popravljati televizorje. Kako nobel! In tako sem že v drugem razredu osemletke vedel, da bom popravljal televizorje, ko bom velik. No, velik sem že in možnost popravljanja TV naprav sem že tudi imel, saj se v žlahti najde veliko takšnih, ki mislijo, da so me poslali na študij v Ljubljano seveda zaradi popravljanja televizorjev. Da pa ne bo pomote, sem celo uspešno popravil televizor ali dva na sicer svojsvten način. Ponavadi je bilo dovolj vzeti WD-40 iz atijeve garaže, malce posšpricati in poskusiti uspešnost "posega". Kakorkoli. Kot 37 letni fant sem v telekomunika