Dobrota ni sirota

Verige sem vrnil (VsV). Snežne za avto. S tem sem zaključil bilanco 2012. Imel sem sposojene. In danes sem jih vrnil. Konec kvartala. Konec polletja. Konec leta. Bilance takšne in drugačne. Ne maram jih najbolj. Razlog je v tem, da nerad gledam v preteklost. Ampak moram. Tudi v službi. Služba je super. Uspešen. Privat je super. Uspešen. Kaj naj sploh analiziram. Še vedno vem, kakšne so moje meje v službi, kakšne so želje in cilji privat. No, ne glede na to, da je služba v redu bi zamenjal. Malce mi je spet dolg čas. Je čas, da se temu posvetim. Motor? Super je. Letos kot vsako leto nisem imel namena planiranega potovanja. Nekajkrat na morje in v Dolomite. Super. Sin? Prva liga. Dobro zaključeno leto, zdrav vstop v puberteto. Vse štima. Starši? Ma super sta. Zdrava in mi ne težita. Kot nikoli. Brat? Bolje je, kot si misli. Samo ne ve še tega. Rad imam svoje ljudi. Res. Eni me bolj razumejo eni manj, a jaz se tako dobro počutim, da je ... dobro! Rad vas imam!

Nikoli jih nisem poslušal, pa tako rad imam glasbo. Pri tej sem celo uspel. In ne vem, katera verzija mi je bolj všeč. Samo gledaj!

Nazaj grede danes, smo se v avtu pogovarjali ali smo osmč ali sedmič. Na ski opening-u. Otvoritvi smučarske sezone. Pravi odgovor je sedmič. Staramo se. Da že pozabljamo. Pravzaprav smo skupina 6 do 7 kolegov, ki se je tekom let bolj malo menjala. No ja, to ni čisto res, ker sva ostala le dva člana s stažem sedmih udeležb, so pa že takšni, ki jih imajo šest in pet. Najstarejši je letnik 1951, če se ne motim. Najmlajši pa ... ah, bolje da preidem na temo. Vedno gremo že en dan prej, v sredo popoldne, da imamo v apartmaju mir pred ostalimi in naredimo interni žur. To je pijača in glasba. Glasbo na računalniku s posebnimi zunanjimi zvočniki za dovolj močan zvok seveda. Pametovanje, izpovedovanje ... ter ples. V neki zasedbi smo imeli s sabo kolega, ki je celo pred časom profesionalno plesal. Pa se nas ostalih ni prijelo. Imeli smo vsako leto kakšen izreden dogodek, ki nas je zaposlil vsaj prvi večer. Od menjave službe, izgube položaja ipd. Naslednja jutra smo ne glede na popito koli

Odličen intervju ga. Marjete Šoštarič v Sobotni prilogi 10. 11. 2012 z g. Matjažem Mulejem, ekonomistom z naslovom Slovenska gospodarska plitika ne obstaja, je samo taktika. VIR: Sobotna priloga "... Očitno velja načelo, imam dovolj, dovolj mi je skromno živeti kot pa delati. Po možnosti s socialno podporo? Velik del Slovencev so polproletarci in ti so ob krizi najmanj v nevarnosti, ker pridelajo hrano zase, ker niso zahtevni glede oblačenja, moda se jih ne tiče. A vse to pomeni, da ne ustvarjajo tržnega povpraševanja."

Ma, me prav jezi! Namreč to, da ne maram množičnih prireditev, potem pa vsake toliko grem sam sodelovati. Pa da ne bo nesporazuma. Nimam nič proti tovrstnim prireditvam kot gledalec. Sploh ne. So poživitev in prevevajo me podobni občutki kot na koncertih. Kot otrok sem treniral kolesarstvo in kasneje košarko. Ali obratno. V ničemer nisem dober. No ja, odličen. Povprečen sem. Jaz sem bolj za v hribe :) No, ampak že takrat smo imeli kolesarske dirke, košarkarske tekme, kjer je poleg vsega še množica gledalcev. No ja, kakor kdaj. Vzpodbuda gledalcev deluje čarobno. A kaj, ko se moraš vseeno matrati kot žival, da si deležen te vzpodbude. Tako sem nekajkrat prekolesaril tudi maraton Franja. Hudo je na startu, ker se vsi gnetejo, kot da bodo zato manj prekolesarili. Pa vsi zimski gorski pohodi. Več kot 50 jih je bilo. No ja, na kolesarskih maratonih so ob cesti množice, ki vzpodbujajo in igrajo harmoniko, plapolajo slovenske zastave... Na zimskih pohodih tega ni. Letos sem se tretjič a

... ja, res sem rekel, da bom predsednik. Države seveda. Pa sem bil le predsednik razreda. V osnovni šoli. Nekajkrat. Hmm. Fajn je bilo.Pravzaprav sploh nismo res vedeli, da sem. Ker sem pač tak tip. Predsedniški. Ja, pa ja da! Ampak, če dobro razmislim, sem bil predsednik razreda tudi v srednji šoli. Ko sem se boril za valeto. Pravzaprav za avtobus punc. Seveda, ko pa smo bili sami fantje v razredu. Potem pa... No, ampak danes sem malce spremljal Volitve 2012. Za predsednika Slovenije. Lej, prvi korak je spremljanje konkurence, a ne? In je bila dobra oddaja. Brez kandidatov. Le njihovi iz štaba. In seveda posnetki Slavka Bobovnika, ko je z vsakim od kandidatov preživel en dan. Če so v štabih takšni, kot v oddaji, potem zlahka dobim tekmo. V bistvu sploh ne vem, za koga delajo, komu verjamejo in predvsem kaj počnejo! Slavko je dober. Res je odličen novinar. Kapo dol. Najbolj zanimivi pa so kandidati. Ti so skromni. Smetarji za en dan, vsak dan kuhajo in prinesejo ženi kavo v postel

Sem fan FB-ja. Itak! Saj FB je džabest in je zelo simpl. Pravzaprav ni le simpl ampak je tudi zelo smart. Orto smart. Celo tako smart u nulo, da je orto celo za kidz. Zato se spimpaj tudi ti in beamaj frende, minglaj ter poslušaj muziq. Žal so to besede, ki niso imena podjetij, firm, ampak reklamni slogani in imena paketov. In to le ponudnikov mobilne telefonije. Za imena podjetij pa k sreči ali pa po drugi strani zelo ponesrečeno, obstajajo pravila ( Pravila na podjetniškem portalu ). Me res zanima, kako bo moj sin napisal prvo prošnjo za službo. S pisanimi črkami zagotovo ne, ker jih v osmem razredu nihče več ne sili k uporabi, bolj pa bo zanimiv njegov besedni zaklad.

Sem dobil domov prodajno pismo. Od Energetike Ljubljana. Za plin. Sem že mislil, da je račun. Ker od njih nisem dobil nikoli ničesar drugega. Prodajna pisma pišem tudi jaz. Saj konec koncev delam v prodaji. In tudi ostali kolegi. A, po protokolu ni napisano najbolje. Dasiravno je podpisan direktor družbe. Govori o sebi. Mislim o Energetiki. Da so se "odzvali hitro in aktivno" na nove razmere. In potem še bla bla bla. V glavnem govorijo o sebi, kako so aktivni, hitri, proaktivni in da še naprej nameravajo nuditi zanesljive storitve in tudi dodatne storitve, zaradi katerih jim mi, uporabniki tako zaupamo. Bul šit! Kako lahko v celem pismu govorijo o sebi. Kako da so čudoviti in profesionalni in kaj vse da so storili, da imam doma plin. Nič o meni. Mislim, kot o odjemalcu. Ničesar. Kot da obstajajo samo zaradi sebe. In to je verjetno res. Energetika Ljubljana obstaja zaradi njih samih. Kot država. Obstaja zaradi vlade. Državljani nismo nič.  Nekaj je tu hudo narobe. Energe

Mal' me je zmedla. Katera? Hja, nekaj jih je res bilo. Bilo, ja. Ena se ukvarja z žogicami. Deli srečo. In je faca. Druga je prišla nazaj. Nazaj iz Nizotemske. S tretjo sem se dogovoril, da bomo imeli ulični žur. Dogovorjeno. In res se veselim tega. Ostali dve sta "kao" dvojčici. Mislim, saj sta, a sem ju vedno ločil. Ostali v ulici kao niso, čeprav to ne verjamem. In ta, ki sem jo ločil, sem vedel. Vedel sem, kakšna je. In zgodilo se je tako. Imela je rojstni dan. En teden in dva dni nazaj. Verjamem, da je zadovoljna. Saj ji nič ne manjka. Res? Ja, valjda! Vse najboljše obema! Samo nisem upal.

Pes. Ko sva šla ven, je označeval "svoj" teren. Dan. In to vsakokrat. Revež ni vedel, da teritorij, ki ga je označil ni bil ravno njegov. Ok. Verjetno je mislil po vonju, da je bil od lastnika na drugi strani hriba. Ampak v resnisi je travnik dobil nazaj v denacionalizacijskem postopku tistigospod, ki živi ... Kje že? V živalskem svetu je tako, da če kdo pride na njihov teritorij, je prišlek. To pomeni, da ga bodisi odpodijo ali pa podredijo. Nič drugače. Včasih tudi oplodijo. A, to je druga zgodba. Imam kolegico, ki je postala zavzeta vegetarijanka. Je ne poznam tako dobro, da bi poznal razloge, a danes se vsaj njeni "lajki" pojavljajo vsak dan na Facebooku in tako poživljajo mojo stran. Ampak zagrizenost je fenomenalna. Imam kar slabo vest, ko spremljam njen boj. Zato sicer ne jem nič manj mesa, a čedalje bolj se zavedam meja. Kakšnih? Živali jasno povedo kaj je njihovo in kaj ni. Pašniki od ovac, krav, od mojega psa. Vse se ve, kaj je njihovo. Ampka mi, lju

stráh -ú stil. -a m , mn. strah óvi ( ȃ ) 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah ; oči so izražale strah ; slika ji je vzbujala strah ; ... ostalo preberite v SSKJ. Vsaj na služenju vojaškega roka so nam pokazali, kaj pomeni strah. Pred temo, držanje ročne bombe v rokah, streljanje s pravimi naboji, orientacija v neznanem, preživetje s kresilom in nožem ... Strah nas "ukoči". Kokoš počepne, mar ne? Omrtviči. Kot planinec vem, kako izgleda, ko je koga strah sredi stene. Ne more ne naprej, ne nazaj. Je pa strah odličen vzvod za vzgojo na primer. Recimo s strahom lahko mož ženo drži v krču, s strahom lahko odvračamo svoje otroke, da ne izzivajo situacije, ki so nevarne ... Sem gledal Discovery o tem, kako so šli na Luno. So. Oni. Tisti, ki jih ni bilo strah. Pravzaprav jih je bilo, a to so vzeli v zakup. Kot tveganje. Bi s

Bral. Ne pa prebral. Sveto pismo. Zakaj pri štiridesetih? Kako to, če pa sem dobesedno pobegnil iz verouka? Odgovor je čisto enostaven. Če hočeš kaj razumeti, potem moraš to poskusiti oz. se vsaj malo pozanimati o tem. OK. Tudi to je res, da sem bral sveto pismo v slikah. Hja. Za začetek sem menil, da je to dovolj. Že prve strani so me dobesedno šokirale. Bog je ustvaril človeka kar tako, mislim BTW, nato pa še žensko! Torej, človeka in žensko. To je neverjetno. Menim, da je bil vmes kakšen šovinističen prevajalec. A pustimo to. Toliko jeze, srda, uničenj, kaznovanj, kot je nanizanega v stari zavezi, me enostavno ne pusti ravnodušnega. Žaga, mislim serijo filmov, je amaterska! Končal sem malce pred novo zavezo z zaključkom, da raje berem Danielle Steel! Ampak to je moje mnenje. Kakšno pa je mnenje 12 letnika? Mojega sina? Danes smo pokopali mojega krstnega botra. Bila sva priča krščanskemu pogrebu. Vsaj tako je rekel župnik. Žal sem že prisostvoval preveč pogrebom, da ni več tiste

Poleti. To sem spoznal ta teden. Pa ne na ledeniku. Namesto smuči z motorjem. Je isto. Lahko se prerekamo, a je isto. S telesom vodiš motor kot smučke. Včasih malo zdrsi, včasih zarobiš, a je isto. Če dežuje je isto, kot če sneži. Kaplice te "pikajo" kot iglice. Kadar je mokro, je isto, kot če je poledenelo smučišče. Vse je isto. Zakaj imam potem rad "smučanje" poleti? Ker je toplo. Ker je zabavno. Ker je lep razgled. Ker menjavaš "smučišča" večkrat. In ker potem še šotoriš. Konec koncev, pa je "smučanje" poleti še ceneje, če upoštevaš celodnevne karte, razen, da moraš imeti smuči. No ja, motor. Letos Dolomiti. nisem mogel verjeti, da imajo Italijani več turistov poleti, kot v sezoni ski openinga. No ja, ski opening res ni pravo merilo. A vseeno. Vse gondole obratujejo. Večina sedežnic tudi. Avtobusi vozijo preko vseh prelazov na 10 minut! Ne moreš verjet. Pri nas pa ne moreš niti v hribe, če ne greš z avtom in se vrneš do izhodišča. Res se zna

Po SSKJ-a je definicija naslednja: zaplánkan ost -i ž ( ȃ ) pog., slabš. nerazgledanost, omejenost: očitati komu zaplankan ost; duhovna, provincialna zaplankan ost ♪ Navajam zato, ker sam nisem prepričan, da je prava beseda, ki nas opiše. Verjetna je boljša Slovenceljni po definiciji ga. Svetlane Makaroivič ( http://sl.wikipedia.org/wiki/Svetlana_Makarovi%C4%8D ). Za kaj gre? Se pogovarjam z mamo o recimo manjšem zapletu, kjer je investitor obljubil vsem stanovanjem manjšega večstanovanjskega objekta možnost skupnega kurišča za roštiljanje. Meni se zdi super. Kaj bo klinac vsak posebej nekaj na balkonu cmaril, če lahko imamo eno kurišče, kjer ga koristi vseh šest stanovanj. Ali pa dve kurišči, kot je bilo dejansko načrtovano. Seveda do reloizacije ni nikoli prišlo. Zmanjkalo denarja, prostora, volje. Saj je čisto vseeno zakaj se zadeva ni realizirala. Zanimivo je razmišljanje, da nihče ne bi žrtvoval en kvadratni meter in to skupnega prostora, da ne bo pomote. Ker se bo pot

Polna luna. Nazaj iz Podgozda pri Žužembergu, kjer sem "oddal" sina. Za 14 dni. Na taorniški tabor. Al' nekaj takšnega. Sončni zahod, tabor ob reki Krki in sin na sovoznikovem sedežu. Nisva se videla 14 dni. Je bil z mamico na morju. Ta mamica je njegova mamica. Moja mami pa ima drugo povezavo. Namreč, nikoli, ampak res nikoli mi ne reče, naj pazim, ko grem na pot z motorjem. Nikoli ni "težila, ker nisem več doma prespal ampak šel "domov" v Ljubljano. Je rekla, da zato, ker je v mojih letih enako čutila. Pogrešala pa me je. In tako sem se danes počutil sam, ko je sin imel "tremo", da bo brez staršev na taboru. Saj vem, da je tako prav. A, dokler nimamo svojih otrok, tega ne vemo čisto zares. Mislim, da bo prvič sam brez vsaj enega od staršev zdoma. To je odraščanje. In njegova mama je želela, da ima s sabo mobitel. Ja, kje ga bo pa polnil hudiča? Saj se je končno strinjala, da gre brez. On s tem nima težav. Ima pa 4 svetilke, dva noža od katerih

Vroče je. A, nič zato. Po dveh vikendih preživetih v hribih, sem se danes odločil, da obiščem očeta in mu pomagam z njegovim digitalnim fotoaparatom, saj ni ravno vešč gadge-tov. Dilema. Z motorjem ali avtomobilom na 60 km pot? Odločitev hitra in lahka. Glede na glavo polno vtisov včerajšnjih hribov, sem za v avto. Hecno, a ne? Lahko izbiram v garaži kaj vzeti. Mi gre kar malo na smeh, ko se spomnim tega, saj je to res bahaško. In? Kako se je voziti z avtom? Se vprašam med vožjo, ko nastavim klimatsko napravo na 25 stopinj, saj zunaj kaže 35. Ja, pa še pred vožnjo si na ključek naložim dva albuma Jem-e. Sem jo slišal zjutraj na radiu in mi je padla v uho: Torej, kako je? Motoriranje sem že opisal. Avtomobiliranje pa še ne. V bistvu težko opišem na kratko. Gre za dnevno sobo, ki se premika s tabo. Vsaj v trenutnem avtomobilu se tako počutim. In v njem lahko dam glasbo resnično na glas. Doma ne tako. In tako svetla je ta dnevna soba in celo že malo smrdi. Po umazanih

... mi gre na k... Reklama mislim. Sem igral 13 let tamburico in 4 leta kitaro in večkrat prepeval z mamo tudi to pesmico. Kul je bilo! Res. Ampak ta reklama, mi pa najeda. Vsi lepi,  narava, Petračeva (ta mi je bila vedno všeč), skratka vsi. In ne moti me to, da so pesmico izkoristili tujci. Ne, ne. Sploh ne. Ampak je tako naivna. Al neki. Pojdite v hribe in videli boste. Kaj že? Črnega močerada, pajka, divje koze in celo svizce. Majke mi! In to ne tistega, ki zavija čokolado, ker ta je drugačen. Čisto ta pravega. Sramežljivega in hkrati radovednega. Včasih se celo želi postaviti kot gospodovalnega. V dolini sedmerih jezer sva ga videla. In je samo najin. Ga najdete?

... nase! Ampak res. Danes je moj sine šel predzadnjič v sedmi. Kak' gre hitr'. Pa si želim še dva. Hmm. To bo pa težko nadoknadit :) Teden nazaj mi je poslal SMS, da je Ona zaljubljena vanj. Samo to. In to on, ki noče govoriti o tem. Kak' lepo, a ne? A, ni najlepše, če ti otrok toliko zaupa, da to pove. No, danes pa dobim SMS iz šole, da ga bo "slovo" vprašal, čeprav je učiteljica dejala, da ga ne bo več. In da ima zaključeno štiri. Iz SMS-ja se je čutilo, da je v stiski. V naslednjem doda, da nič ne zna in da lahko zaključi na trojki in da zaradi tega ne bi mogel biti odličen. Hja. Jst pa kot navadno v delovni vnemi, a me zadeva vznemiri. Ker so to moji trenutki. Ker je to Moje. Mu odpošljem, da naj se umiri, skoncentrira, globoko diha in stoično prenese dejanje preverjanje znanja. Ne obupaj! Čez eno uro zazvoni. Ravno zraven prijatelj, ki se hoče oglasiti. Nak, ne gre. To moram jaz. In pravi, da je uspel. Bravo!! Ostalo je sledilo, kot v filmu. Malce

Verjetno je samo enkrat, a ne? Jp! Ampak je odvisno od granulacije. Torej predmeta obravnave. Včeraj je bilo dvakrat prvič. Mislim dva dogodka prvič. Sicer je bil res lep dan. Od 4:45 naprej. Priprava sendvičev, bujenja sina in nato sedemurna hoja okoli Ljubljane. Res je že tradicionalna. In vsako leto je super. Vsako leto je prvič. Mislim, nekako prvič. Kako lepo je, še posebej ob tako lepem vremenu obkrožiti moje mesto. Ja, pa debata je nanesla tudi na to, kje je kdo rojen. Pa ne vem, ali gre za to, kje si rojen, ali kje si doma. In kaj je to doma? Tekači so tekli, mi hodili, sledil pa ni piknik. Za spremembo. Ja, so napovedoavli slabo vreme. In prav je bilo tako. Prijetno utrujeni smo preživeli čudovit dan. In na ta dan je šel moj sin na svoj prvi koncert. Zaz. Sem vedel, da bo zdržal ves dan, ne glede na zgodnje vstajanje, sedemurno hojo in nato koncert, ki se je začel po 22 uri. In res je bilo tako. Na koncertu je opazil, da se obiskovalci koncerta res uredijo. Eni tako, dru

No, pa sem jo po dolgem času spet videl. Še vedno je lepa. Prijetna. Kar navleče te. K' droga. Naslednje leto bodo spet izdali album. Bojda imajo od 20 pesmi že večino izdelanih. Noro! Se veselim. To bo po 2009 naslednji album. In David pravi, da imajo načrte tudi za turnejo. 

Vsake toliko me preseneti naša inteligenca. Mislim človeška. Bojda znamo priti na Luno, poznamo psihologijo slehernika, celo bogove obvladujemo v vsaki cerkvi. Listam Finance in naletim na članek o Nutelli . Pravzaprav o milijonski poravnavi Ferrera zaradi Nutelle v ZDA. Ne morem verjeti! Res! A, reklame za pralne praške pa so v redu? Jaz, kot znan pacek, ne morem odstraniti madežev z nevem kakšnimi "professional" proizvodi. Jih naj tožim? In potem proizvajalec zanika obtožbe, a zaradi ohranitve dobrega imena pristane na poravnavo. K'r neki. Res.

To mi je bilo pa res vedno hecno. Ljudje si uredijo domove, potem pa so čez teden v službi, preko vikenda pa hitijo na morje, v hribe, na izlete. Pa saj ne, da je s tem kaj narobe. Daleč od tega. Samo včasih pa res ne vem, ali se počutijo doma ... doma. V bistvu sem do študija živel v hiši. A, ne glede na dejstvo, da bom moral v majhno sobico, katero konec koncev moraš deliti še s cimrom, sem si vedno želel v Ljubljano. Ne Maribor. Hmm. Toliko stran, da sem "na svojem". Da imam svoje položnice. Hja. Položnice so hitro prišle, štipendija kakršna je bila in sem z dodatnim delom prav užival. Sicer nisem šel na Interrail, saj veste tista zadeva, ko si kupil vozovnico za en mesec ali več in preiskal vse kotičke Evrope. Ne. V času mojega študija se je Evropa že začela spreminjati in ni bilo niti več pravega čara. Pa sem vseeno doživel Španijo, Italijo, Portugalsko, Dansko, Finsko, Švedsko in Norveško. Ja, ta je bila dobra. Oni ... se čutijo. Oni doma živijo ne glede na to, da so

A, se ne borimo že za vsako ta drugo žival, da ne izumre? In ustanovimo, bolje iznajdljivi ustanovijo, sklad in potem rešujejo živali. Hja. Pa saj je podobno z lačnimi v Afriki, radiacijsko obsevanimi na Japonskem, bankami, avtomobilsko industrijo in še bi lahko našteval. Z vsemi je podobno. Če jih ne ohranimo, bo šlo vse u k... Ker je preveč odvisnih od avtomobilske industrije, bank, Japonskih proizvodov, naravnih virov v Afriki in konec koncev celotne prehranjevalne verige nevemkaterega tigra. In doma? Pa pri vas? Jaz se trudim porabiti to, kar potrebujem. Yeah right! Bikov drekec. No, ampak res se trudim porabiti to kar imam. In negovati. Pa naj bo to službeni avtomobil ali pa zobna ščetka, ki sem jo v hotelu uporabil le enkrat. Tako učim tudi njega. Sina. Sicer mu počasi ničesar ne bo več ostalo vsaj zaradi ekologije. In potem tečem po poti Spomina in tovarištva, Poti, Poti ob žici ter opazujem nova drevesa. Dodatno navoženo zemljo, nove robnike, sveže posut pesek. Še dobr

Z Bratom. Vsaj tako je planirano. Velika noč. Druga obletnica prebivanja v Mojem stanovanju. Upam, da bo vreme toliko zdržalo, da se končno podam s svojim Bratom na morje. Z motorjem. Ahhh. Kako komaj čakam. Imam kar malo treme. Ta vikend sva šla s sinom na morje. Noro lepo. Gume so pripravljene. Občutek za vožnjo v dvoje tudi. Super! Bova kruzala. Vonjala vonjave ob morju. Občudovala, kar sem občudoval zadnjih par let sam na Jugoslovaski, zdaj Hrvaški, magistrali. Upam le, da bo tako, kot je dejal moj sine. Naporno, a bi še! Še! Ker je drugače. Piha. Šumi. A noro lepo. Po ovinkih.

Obstaja X faktor. Samozavestni mladi si drznejo nastopit v živo ali ne v živo, skratka pred publiko. Cenim jih. To je hrabro. Sem nazadnje nastopil ne pred stranko, temveč pred kolegi. In super mi je. Manjka mi energija. Ali kako se temu reče. Nimam treme, nimam vsebinskih težav, a želim si energijo, kjer bi kot poslušalec ali bolje gledalec "padel not". Sodelavka sicer pravi, da bi ji lahko prodal karkoli. Pa vem, da mi ne laska. A vseeno, jaz ne bi kupil od sebe. Je pa res, da je tudi trener dejal, da naj vsak predstavlja s svojim načinom in ne "by the book". Si pa nisem nikoli predstavljal, kako izgleda, ko se moraš pripraviti na € faktor. Planiranje, klestenje stroškov, investiranje ... Pa ne, da nisem gledal na denar. Ne. Vedno sem. A, zalogaj, ki sem se ga lotil je velik. Ogromen. Oklestil sem, kot je predlagal Brat, časopis, internet dostop, revijo ... Kar se je dalo. Zmanjšal celo ogrevanje za dve stopinji. Pranje le preko vikenda, nakupujem pametno špec

Res me zanimajo nove tehnologije. Takšne in drugačne. Tisti, ki me poznajo vedo, da sem tudi malce geek -a. Tehnologije, ki se dotikajo našega vplivanja na druge, nase, na naše obnašanje, so nam še posebej pri srcu. SMS, MSN-ji, chat room-i, blogi, facebook-i, twitter-ji ... Zelo mi je bil všeč film Chatroom . "Psihološki triler režiserja kultnih grozljivk Krog in Temačna voda, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko se meje med resničnim in virtualnim svetom zabrišejo. William (Aaron Johnson) na spletu odpre sobo, v katero kmalu zaidejo štirje najstniki, ki se prej niso poznali. Zgovorni in karizmatični mladenič jih takoj očara, toda William ni tak, kot se zdi na prvi pogled. Je nevaren samotar in disfunkcionalen najstnik, ki vso svojo energijo usmerja v virtualni svet. Postal je preračunljiv manipulator, ki v resničnem življenju skoraj ne zna več normalno navezovati stikov. Počasi vodi skupino proti mračnejši strani interneta, svetovni splet je namreč kot orjaški hotel z nešteto hod

... je zanimiva zadeva. Jo skušam približati sinu. A, sem sem si premislil. Imam sam spet težave z bloganjem. Službene. Osel gre samo enkrat na led, jaz pa znova in znova. Kakšen cepec sem. Naivčina. A, se trudim, da ne odreagiram napačno. Pa sem bil včeraj celo na treningu. Ne pomaga. Za komunikacijo morata biti dva. Sprejemnik in oddajnik. Mi pa delujemo z argumenti moči in ne obratno. Ampak bo. Odprimo oči in bomo. Žal mi je, ker verjamem v zgodbo. Nisem pa neumen. In letos bi moral "gljiviti gljivo." To pa ne znam. Blogal pa bom še naprej! Morda spet pod drugim imenom.

A, ni noro? Mislim, ko vas tišči lulat in ste blizu cilja. Školjke na primer. Ko vas bolj in bolj tišči. Ko vemo, da smo blizu cilju odrešitve, nas še bolj tišči. No, nekako tako se počutim zadnje dni. Zadnji teden. Bi se moral počutiti odrešenega? Pa se ne. Ne še. Včeraj sva s sinom odmaševala zaledenelega odtoka kanalizacije. Ni mu bilo jasno odkod vložki v kanalizaciji. Majhni krivci za nevšečnosti. Ko bo starejši mu razložim. To, kar nisem uspel razložiti družini. Ahhh.

Domovini je naslov pesmi. Lepa je. Kot moja dežela. A, nas je res ostalo tako malo, ki smo ponosni na njo? Še nekaj reklame:

Nisem že dolgo. Pisal. Povedal. Dal ven. Ampak nič ne de. Sicer sem malce u k...u, a to je povezano le s časom. Še 14 dni. Potem bo vse drugače. Ha! Seveda ne bo. Bo v toliko, da ne bo bremena. Včasih imam občutek, kot da sem tovornjak, na katerega nalagajo tovor in potem imam včasih dovolj. Ampak to je moja težava. Danes je bilo lepo. Sva bila v hribih. Mrzlo, sneženo, a tako lepo. Res imam rad naravo. Pa ne samo naravo. Tudi ljudi okoli sebe. Jaz delujem le na tak čuden način, ki daje prenost sebi. Lahko rečete egoist. Morda. Jaz mislim le, da imam rad svojih 10 minut na dan samote s sabo. Tako pravijo. In mi paše ta ugotovitev. Razen, da je teh 10 minut ba dan zame premalo. Ko so vprašali Dalai Lamo, kaj ga je najboilj presenetilo glede humanosti je odgovoril: "Človek. Ker žrtvuje svoje zdravje za pridobivanje denarja. Nato zapravlja denar za obnavljanje in vzdrževanje zdravja. In tako zaskrbljen je glede prihodnosti, da ne uživa sedanjosti. Rezultat je, da ne živi v sedanj

Večkrat sem v dilemi, kam lahko napišem prispevek. Na službenega ali privatnega. Blog mislim. Sploh ne vem, zakaj se moram toliko ukvarjati s tem. Pravzaprav vem. V soboto je bil objavljen članek v Sobotni prilogi o mehki moči. Zanimivo, kaj vse ocenjujemo, merimo in nato iz rezultatov sklepamo. A, nam je malo dolg čas? S tem morda napreduje človeštvo? Ne verjamem v drugo. Verjamem, da nas je preveč na Zemlji in da si zaradi tega zmišljujemo aktivnosti, ki ne prinašajo dodatne vrednosti ampak nas le "keep busy". Pred časom smo določili, da nas je doletela kriza. In smo se spraševali, ali bo v obliki črke U, V ali celo W. Danes sem prebral, da je W. Je to res pomembno? Za poslovanje podjetja? Zakaj si enostavno ne priznamo, da smo razvajeni in da se nam ne da vsaj malo potruditi, da delujemo naprej. Ne. Raje tarnamo. In smo ugotovili, da smo finance umetno napihovali. Blago rečeno. Kreativno računovodstvo. Uradno ga imamo. Članek v Sobotni mi je res bil všeč. Samo, ali n