Dobrota ni sirota

Te dni jih je kar nekaj zbolelo. Še moj otrok. In vse je udarilo nekam na prebavila. Poleg vročine še driskanje in bruhanje. Ni fajn. Brat ne mara cerkvenih zadev. Sploh ne vem, zakaj se toliko razburja. A, pustimo to. Božič je vseeno Božič. Sva ga "proslavila". Sicer sva malo "zamešala" kdaj se kaj počne, a pomemben je namen. Tako sem na božično noč vse zlikal in namočil fižol. Za prebranec. Naslednji dan, nedelja, je bil najin dan. Odločila sva ga preživeti v hribih in nato na toplem doma. Ratitovec. Je bila najina točka. Krasna gora, še posebej za družine. Upal sem, da ne bo preveč snega. Strah je bil odveč in ne glede na ledeni veter na vrhu sva uživala ob pogledu na Triglav. Evo ga: Kadar hodim imam rad mir. "Dej mi mir" so znane besede. In rad imam to. Zakaj? Ker se toliko misli sprosti v glavi, da takrat težko poleg opazovanja narave sploh še kaj počnem. No ja, hodim že. Kakorkoli, Brat me pozna in ve, da mi to paše in to tudi spošt

No, pa je leto naokoli. Spet je poslala elektronsko čestitko teta Hermina. Mail je bil pregledan z AV sistemom. Vsaj tako kaže pod tekstom. Brat še vedno ne mara cerkve, jaz pa uzivam ob smrekci. Vsem, ki praznujete Božič żelim veselega in seveda veliko strasti v 2012!

Kako teče. Ma kaj teče. Leti! Spet je leto naokoli in smo smučali. V bistvu še nismo nobeno leto toliko kot letos. Ne glede na vse napovedi. Tuljoti so res face. Naredijo sneg in the middle of nothing. Or green. Čeprav je kolega rekel med rjavim, ne zelenim. Kakorkoli. Bilo je lepo. Sončno vreme vse dni, proge dobro pripravljene, hrane obilo, le komaj smo se zvrstili za kuhanje. Šest dedcev. Kako je fajn. Res smo dobri. In v bistvu se pogovarjamo to, kar se v drugi družbi ne moreš. Nič takšnega. Ali pač. Služenje vojaškega roka ... He he. Pa seveda ne bom vsega povedal. Rad jih imam. Prijatelje. In smo se spraševali, kako bi bilo, če bi se nas šest "borilo" za kmetijo. To oddajo. Težka bi bila. Ker se ne bi skregali, dasiravno se venomer nekaj "štimamo". Ampak dobronamerno. Po šestih letih vemo, kdo ne more kakat pri odprtih vratih, kdo lahko, koga vedno čakamo, kdo naroča pico in to Margerito, kdo je sposoben prinesti pšenično pivo ali pa kdo je najbolj zvest

Zanimiva debata. Mislim včeraj v baru. Družba zunaj na cigareti in si izmenjujejo ogenj. Vžigalnik pravzaprav. Kot v western-u nekdo "potegne" Zippo-ta. Potegne že, a ne vžge. Poskusi drugič, tretjič. Nič. Nato se najde nekdo z BIC-em in zadrego prekine. Potegnejo prvi dim, nato se debata prične. Lastnik Zippa trdi, da so to res sicer kultni vžigalniki, a daleč od uporabnosti. Razen, če imaš s sabo kresilne kamenčke in kantico bencina, saj vedno odpove, ko ne bi smel. Sam sebe je potlačil. Ostali se seveda sicer strinjajo, a kaj ko ni druge teme za pogovor in nadaljujejo z razpredanjem o vžigalnikih. Ne glede na neuporabnost imajo vsi razen enega doma vsaj en Zippo. Saj Zippo-ta pa pravi moški mora imet. Manj kot pol jih ima doma celo bencin zanj. A, je preveč dela z vzdrževanjem vžigalnika, ali pa je prelep, da bi ga nosil naokoli ali pa se je na medenini nabral oksid in bi ga bilo potrebno ponovno zloščiti. Nato BIC. Z njim so dejansko prižgali cigarete in ga zato sko

To je menda film, a ne? Mislim s tem naslovom. Mi bodo spet javili, da kršim ne vem kakšne pravice. Ah. Ampak ne mislim nič slabega. Res. V bistvu me moti le to, da smo Slovenci taki mirni. Mislim dolgocajtni. Se ne pritožujemo kaj veliko, razen doma med štirimi stenami. Ko smo pa zunaj, pa želimo biti nevidni. Lahko bi naredili film z nasvovom Nevidni. Da pa se ne bi vedelo od kod prihaja film, bi ga raje prenaslovili v Invisible. Hja. V bistvu želim pa le opisati pot v Italijo. Milano. Rad grem v tujino. Da vidim kaj novega. Kaj nevsakdanjega. In še rajši se vrnem. Kar mi je na zadnjem potovanju ostalo v spominu so predvsem Italijani. Ne Italijanke. One so tako in tako urejene. Dedci pa so me znova presenetili, kako se uredijo, ko gredo ven. Pri nas se ne uredimo niti, ko gremo v opero! Seveda so vedno izjeme. A njihova samozavest izvira tudi iz tega, kako so oblečeni, kako poskrbijo za detajle ... Sicer so pa že njihove uniforme vedno dokaz okusa za estetiko. Vem, da se lahko razp

Jokal namreč. Sem že kar pozabil, kako paše. Seveda pa je spet glavni krivec film. Elizabethtown. Pa dobra glasba je. Že poslušam.

Preden komu podarimo svojo ljubezen, moramo biti previdni. Preden komu podarimo svoje zaupanje, moramo biti še veliko previdnejši. Desiree

Se spomnite Special Ed-a? Meni je fantastičen. Ampak nima prav veliko s tem, kar hočem povedati. Ima pa s pošto. Jaz pa želim komentirati Pošto. Pošto Slovenije. Njim bi morali vzeti licenco. Pa ne licenco za ubijanje. Ampak licenco za opravljanje poslovanja. Včeraj so spet napadli poštarja ali poslovalnico. Pa saj je vseeno. To se preprosto dogaja prepogosto. Bankam tako težimo s predpisi o tem, kaj vse morajo zagotavljati za varovanje premoženja in uslužbencev. Za Pošto pa to očitno ne velja. Dasiravno opravljajo poleg (vsaj zame) osnovne dejavnosti manipuliranja s pošto še vse ostalo. Prodajajo od obeskov, nagrobnih sveč, očal ... svežega kruha (še) nisem opazil. V glavnem zame kot kupca se počutim grozno. Obisk pošte je postalo kot obisk zobozdravnika. Pa saj ni čudno, da se najde vsake toliko časa nadobudnež, ki poskusi srečo z ropom ali kaj podobnega. Jaz bi jim prepovedal opravljanje posla. Ampak pravzaprav podjetja še vedno ni izučilo, da se morajo ukvarjati s sv

Po dolgem času sva govorila. Je povedala točno to, kar bi sam pred tem dejal. Vse, kar mi je všeč je to, da predvidevam. Ne morem verjeti, kako vseeno ljudje trdijo nekaj, za čemer ne morejo stati. Želim ti vso srečo. Doma ali v tujini.

Jaz sem kot švicarski nož. Dober za vse in zato za ničesar dober . Imam pa dober renome. Kot švicarski nož.

Tako majhna pika, pa tako velika razlika. Mislim, da je bil slogan za Blaupunkt. Enako lahko rečem za zaupanje in sunek. Zaupanje naj bi pomenilo varnost, prepričanje o sposobnosti. Sunek pa lahko zamaja še tako trdno stvar. In spet sem doživel sunek. Me res ne izuči? Hja, ne vem, kako naj drugače delujem. Če se že na začetku pripraviš na neuspeh, bo verjetnost za neuspeh toliko večja. Pripravimo se lahko na uspeh in na dejavnike, ki se lahko pojavijo na poti do uspeha, da jih usmerimo proti ... uspehu. Kolegica je povedala lep rek, ki je bil sicer namenjen sinu, a je všeč tudi meni. Če se ne pripraviš, se pripraviš na neuspeh. Točno to. Pripravljamo pa se na uspeh. Tako se je sin pripravil na predstavitev, ki jo je imel v šoli. In uganite! Uspelo mu je. Dobil je petico! Še več. Že pred predstavitvijo mi je sam želel predstaviti svoje delo in celo dejal, da so predstavitve celo čisto zabavno delo. Dasiravno je potrebno vložiti kar nekaj truda. Njegov uspej je zame uspeh. Meni p

Poznate ta oglas, a ne? Danes sem ga jaz dobil. Pa ona ne ve, komu ga je dala. Jaz pa vem od koga sem dobil :) Drobne pozornosti narišejo nasmeh. Pa da ne bo pomote, to je bil "virtualen", ker sem nekomu ustavil pred prehodom za pešce.

32 stopinj Celzija na morju. Po kopanju si privoščim solato s škampi. Njami. Seveda ob kozarčku Babiča in knjigi, saj sem reševal umor. Prijazna natakarca prinese dva jedilna lista, vidno drugačna. Eden temnejši, drugi svetlejši. Pogledam prvega in vidim, da je v Hrvaškem, Angleškem, Nemškem in Češkem jeziku. Drugi ... prav tako. Ko pride mimo povprašam, zakaj dva lista. Pričakovala je mojo "suprugu". Ma ne, sam sem. Opazujem ljudi, ki so se počasi nabirali in nekako ne morem zbrano rešiti še zadnjih podrobnosti glede obdolženega za umor. Naveličan par sedi malce dlje, a vidi se, da je možakar zadovoljen sam s sabo, žena pa nagajivo opazuje okoli. No, vsaj en živ. K mizi pridejo še trije, mama, oče in hčera. Tujci. Obe pomagata očetu, ki ima očitne težave pri hoji. Niti ni toliko star. Se posedejo, in hčera rutinirano potegne ven opremo za merjenje krvnega sladkorja in si le tega izmeri. Naročijo belo vino na pokušino. En kozarec za vse. Glede na izgovorjavo so iz Ameri

Včeraj sem poslušal na radiu anketo, komu zaupate . Zjutraj sem preletel članek o dveh dekletih, ki sta kot najstnici odšle delati in živeti v Barcelono. Prebral sem članek z naslovom Ekonomisti o usodi Grčije in evra: je odrešitev v drahmi? In še bi lahko našteval. Odzivi poslušalcev radia so bili tako negativni, da sem se dobesedno zdrznil. Ne zaupamo več niti partnerju, morda še mamam. Nekatere sogovornike so preprosto odslovili, saj je bilo jasno vprašanje o tem, komu zaupate. Me je postalo kar malce strah. No ja, vsaj neprijeten občutek je ostal. Dekleti oz. ženski v Barceloni sta poudarili, da se v bistvu sploh ne vračata radi v Slovenijo. Ko se sprehodita po Ljubljani, opažata zamorjene ljudi, ljudi brez energije, apatične in v strahu. Močna izjava, ki jo bere pol Slovenije. Članki na temo Grčije in ostalih državah v krizi so že polni besed o tem, da bo Evro razpadel. Ne samo članki o državah, ki imajo finančne težave. Tudi splošni članki govorijo o razpadu Evra. Poleg raz

Evo me. Nazaj iz Združenih držav. Amerike seveda. Najmočnejše, najnaprednejše in sploh naj dežele. Pa je res tako? To je moje prvo srečanje. Pravzaprav sem čutil, kot da bi že bil tam. Res. No ja, Skandinavija, vsaj Norveška, je bila podobna. Najprej carina. Pravzaprav varnostna kotrola. Zaslišanje, kot ga nisem videl niti na TVju. Kdaj sem že bil, kam grem, v kakšnih odnosih sem z njimi, kako bodo sodelovali ... Tao mu je bilo ime. Brez dlak na obrazu in glavi. In to še v Kanadi. Kakorkoli. Prvo, kar sem opazil je električna napeljava. Droti en čez drugega, transformatorji kar na drogovih in to ob lepih zgradbah. To pri nas ne bi šlo skozi. Noup. Dobro, prva noč itak ne šteje, ker je človek utrujen od celodnevne vožnje. Pravzaprav se od Grenlandije dalje bolj medlo spomnim. Malo piva, kakšen konjak pa gre. Prvi zajtrk. How do you feel this morning? Je bilo prvo vprašanje. Lepo. Vljudno. In tako odgovorim, da sem lousy . Ker sem slabo spal. Gues what? Ni je zanimalo, kako se poč

Kot navadno spet ne poslušam besedil. Če pa koga zanima, pa obe verziji: http://lyricstranslate.com/en/meinem-leben-my-life.html

Ampak je res. Mislim vse, kar počneš z otrokom je enkrat prvič, a ne? In spet sem nekaj prvič delal. Tenis. Jp. On igra že par let, jaz sem nazadnje še z lesenim loparjem. Smash mislim, da je bila firma, ki ga je izdelala. Tega je že več kot ... 25 let! Pa še to na betonskem igrišču za rokomet. In sem zadnjič predlagal, da bi pa se že res počasi morala preizkusiti v igri. In sva se. Seveda, to sploh ni tako enostavno, kajti loparja nimam, copate imam od skvoša in še to brez jezika, žogic nič, za hlače in majico je pa tako in tako vseeno, a ne? In grem v lov na prosto igrišče. Ne morem verjeti. Za isti dan je vse rezervirano pa naj si bo igrišče bogu iza nogu od 7 evrov naprej ali pa tisto za 16. A, se ne dam. Skok po sina, ki me že čaka v polni bojni opremi. Trak na glavi, švicar, posebno majico in hlačke za tenis, tenis nogavice, tenis copate in torba z loparjema. Njegovim in od mamice zame. Hop še v štacuno po žogice in nato v lov za igriščem. In sem mu pokazal, da če ne poizkusiš,

To: Ne vem edino to, za kaj je reklama? Za avtomobiliranje ali motoriranje? Ampak zadeli so bistvo. In to je v vožnji. Jaz tako uživam v motoriranju.

Res ne razumem. Navadno rečejo v dobrem in slabem. A, nekateri bi le najboljše. Sploh ne razumem, kako nimajo sramu. Sploh. In potem še pritiskajo. Da bi imeli mi slabo vest. Sem se naučil, da ignoriram. Grdo je to. A, edino na ta način lahko (pre)živim. Živim. Sem pripravljen. Na pot. Malce več kot 2.000 km jih šteje. In še dež ter ohladitev sta napovedana. A, nič ne de. Komaj čakam. Sva s sinkotom ogrela motor, natankala, preverila tlak v pnevamtikah. Vse pripravljeno. Muzika. Must see točke, fotoaparat in dežni kombinezon. Ja, to je na Moj način. My way!

Tako pravijo. A njega ni. Prvič sem ga peljal z motorjem. In opazoval sem njegov izraz. Pod vizirjem čelade se je bleščalo. Zobje. In to ne zaradi hitrosti ampak zaradi nasmeha. Vsake toliko časa pa vprašanje ali že greva domov. In hkrati prošnja, da naj še ne greva. In roke! Nobenega krčevitega držanja za ročaje ali okoli mojega pasu. Ne. Roke je ob višji hitrosti razširil in občudoval moč vetra. Bi me bilo skoraj strah, da ne zadeneva nasprotivozeča vozila. Letel je. Se ustaviva na Črnem vrhu. Super razgled. Sname čelado in pravi, da je čisto drugače. Drugače od vožnje z avtomobilom. In da ne ve ali mu je bolj všeč hitrost ali pa križarjenje skozi ovinke. Bil je prečudovit dan! In sploh ni bolelo. Ah, kako hitro raste moj sin.

A bit. But it's great. I guess. I know. Bilo je lepo. Spet okoli. Glavnega mesta. Res poseben občutek. Ga objeti. Glavno mesto. Sem moral še kar odteči nekaj kilometrov. Po objemu. Kako je pasalo. Danes pa v srce in po glavni žili. Po tem pa barbecue. Tak poseben. S prijatelji. In sinom. Vsi smo sodelovali. Pri mojem ljubem opravilu. Pripravi hrane. Vsi. Moj ponos pa je stregel s pijačo. V "taboljših" kozarcih. Ki mi jih je mimogrede podarila njegova mamica. Bivša žena. Saj ni vedel. A čuti. Bojda. Kakorkoli. Čista improvizacija, ker nisem računal na to in sem spoti čaral. To znam. In odlično je bilo. Prijateljeva žena je bila zadovoljna. Z vinom za njo, s solato, s peko in rezultati. Otročki so uživali. Vsi smo. Večkrat bomo. Danes sem pa bil. No ja, najprej obril in umil lase. In prebral "napotke". Sin mi je zaželel uspešen pogovor. Dobil sem celo lubčka, kar je "kar tako" nenavadno. Je že vedel, da je pomembno. In res je. Samo eno uro je traja

Nisem ga našel. Hotela. Pravzaprav ga sploh nisem iskal. Saj sploh ne vem ali se nahaja na Cresu oziroma Lošinju. Ampak niti ni pomembno. Sine je bil tam v preteklosti. Nerezine pa sem. Našel namreč. Hja, ni bilo neke sparine zjutraj. Celo malce rosilo je. 13 stopinj. In opran motor. Z vključenim gretjem sedeža in ročic sem se vseeno zelo dobro počutil, kaj se ne bi, saj sem imel na sebi jet-ko. Odprto čelado. Ahh, kako je to fajn! GPS me je fino vodil, le v Reki se mu vedno neki sfuzla. Preveč odcepov in revež ne sledi več. Stara se. A, je fajni! Tudi ko malce zabluzi, se znajdeva. Ker se poznava in zaupava. V Brestovo pridem ravno, ko odpelje trajekt. Glede na predsezono ni drugega kot počakat uro in pol. Sendvič, ki sem si ga pripravil zjutraj in čaj sta zamotila čakanje. Njami! Nato pa trajekt. Kako res uživam na trajektu z motorjem. Čeprav ne vidim neke povezave trajekta in motorja. Mislim, jo. Ko greš z motorjem si "zunaj". V avtomobilu si "notri". In na t

Ali kako je bilo z njim v Dalmacijo. Hja. Tako je to. Z motorjem. Vonjaš slabe izpušne sisteme avtomobilov pred seboj in parfume deklet, ki se sprehajajo ob cesti. Ter cvetnega prahu. Še dobro, da nisem alergičen. Lepo! In predvsem brez gneče. In magistralka. Z ovinki. Redko sem šel sam. No ja, niti ne več tako redko. In je noro fajn. Kako sem puščal ovinke za sabo. Tako gladko, brez nevarnosti. Le adrenalin in lepa narava Hrvaške. Komaj sem zdržal en dan brez vožnje. Le z Bratom in njegovima otrokoma. Kaj smo "pridelali" pa v videu. Ne, ne deluje zaradi avtorskih pravic. Ah, j... ga. Sem ga že opral. Motor namreč. Še sebe in potem ... Jutri spet. Nekam na morje. Moram.

Pa ne domača naloga. Niti ne delo od doma. Delo doma. Jp. Pogrešam to. Pa ne, da doma nič ne počnem. Kuham, perem, likam, čistim še vedno. Pravzaprav še več. To mi preprečuje, da ne po... Ampak prodaja stanovanja ne gre in ne gre. Vsaj ne tako hitro kot si želim. In zato nima smisla početi še kaj drugega. No ja, travo sem že pokosil, ampak vsaj kakšno luč zmontirati ali kaj podobnega se pa ne izplača. Prebelil bom vseeno, ker moram zaradi napake. In to bo pomagalo pri prodaji. Pa me je zadnjič "rešil" moj prijatelj in sva imela "misijo" popravila wc kotlička pri njegovi tašči. Joj, kako je pasalo. Pa dvakrat v trgovino in šraufanje, merjenje, prilagajanje ter na koncu ... Prehitro je bilo. Kot prehiter seks. Saj je fajn, ampak a samo to?! Tako hitro?! Sicer me je potolažil, da imava že novo nalogo pri njemu doma, a vseeno. Pa še njegova žena je bila vesela, ker sva se tako hitro odzvala njeni prošnji po pomoči. Ah, ko bi vedeli, kako to pogrešam. Orodje se pok

Sarkozy ukinil šengen na meji z Italijo. Takšen je današnji naslov v Financah. Tudi Združene države Amerike imajo zvezo držav, a ne? Je pa res, da je ta zveza malce starejša. In kot nisem razumel, zakaj imamo v Sloveniji mlado demokracijo tudi nikoli nisem pomislil na to, da je razlika med zvezama Evrope in Amerike. Pa saj, če človek razmisli, vidi da v Evropi nismo enoviti. Saj niti ni namen. Bojda. A, se ni pri nas začelo z EGS (Evropsko Gospodarsko Skupnostjo)? V bistvu le večji trg in to za države, ki so ga potrebovale. Jugoslavija v takratnem času ga ni. Izvoznice kot Nemčija in Francija pa zagotovo. In danes narodi v Evropi niti ne vemo točno, da smo Evropejci. Oz. kaj naj bi to pomenilo. No ja, fajn je, da ni potrebe po potnih listih pri potovanjih znotraj šengena, menjavanje valut, a že to, da nimajo vse članice enotno valuto nekaj pove. Anglija s funtom npr. In (ne)enotna zunanja politika v primeru Libije. Ne, še nekaj časa ne bomo Evropska unija, katero sem si predstavljal.

Res noro! Petek s prijatelji v lajfu, sobota za predjed tek ob idealni temperaturi in spremljavi, za glavno jed pa motoriranje čez prelepo Savinjsko. Kazala je tudi lepa nedelja. Kaj kazala! Bila je. Zajtrk na sedlu. Kamniškem. S prijetno družbo. Do kosila že nazaj. Na fižolu. Z ocvirki. In dobra priprava na izzive tekočega tedna. Še en dokaz, da ne gre na pol. Vse ali pa me ni. Sebičnež. Vem. Ampak mi je tak fajn!

Vse premalokrat se vprašamo, ali delamo prave stvari. Veliko ljudem je pomembno to, da delajo. Dasiravno ne prave stvari. V tem smo Slovenci dobri. Delati. Sem bil na sodišču. Kot priča. In na "zaslišanju" poleg višje sodnice še tajnica. Al neki. Oseba, ki tipka, kar sva se s sodnico pogovarjala. Imajo pa sodobno tehnologijo. PC in dva monitorja. Enega tajnica in drugega na sosednji mizi sodnica, da sproti preverja pišoče se besede. Kakšna potrata našega denarja. Ampak ni edina institucija, kjer se ne sprašujemo, ali delamo prave stvari. V zadnjem času smo se lotili tudi mi in vesel sem, da sodelujem pri tem. Še bolj to, ker kolegi to cenijo. No ja, ne vsi, ker se nekateri počutijo prikrajšane. Ampak ne maram tratenja časa za aktivnosti, ki nikomur ne koristijo. Razen morda za osebne interese. In tudi na tem področju sem vesel, da se name obračajo osebe, ki cenijo odkritost. In res je dober občutek, ko vidiš, da jim je koristilo. Jp. Ne maram zabušantov. Verjetno je le

Tam se je rodil tudi gospod Puch. Saj vemo, kaj je naredil, a ne? Janez Puch. Janez Puh ( nemško Johann Puch), slovenski izumitelj , mehanik in proizvajalec vozil , * 27. junij 1862 , Sakušak , † 19. julij 1914 Zagreb . Janez Puh se je rodil 27. junija 1862 v Sakušaku v Slovenskih goricah. Kot najstarejši sin bajtarja z devetimi otroki je moral z devetimi leti od doma in se pri petnajstih letih izučil za ključavničarja . Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. To je bilo v času, ko so iz Velike Britanije začela prihajati prva kolesa . Novo prevozno sredstvo ga je zelo zanimalo, zato ga je izpopolnil in v svoji tovarni začel izdelovati zelo dobra kolesa, s katerimi se je uveljavil celo v Veliki Britaniji in Franciji . Pozneje je njegovo pozornost pritegnila iznajdba motornih vozil. Obiskal je Daimlerja in Benza ter preštudiral njune motorje , ker je hotel z njimi opremiti svoja kolesa. Pri konstrukciji motocikla se je kmalu

Danes sem ga postavil na cesto. Tako se bojda reče. Ko registriraš. In glede na to, da so mi lani ukradli motoristično opremo in del nje policija celo našla, sem imel dober izgovor, da grem malce pogledat k staršem, kako zelo so mi prve motoristične hlače premajhne. Pa še na servisu je bil :) Bil je na dializi in pozna se. Lepše prede. Joj, kako mam tudi njega rad. Nastavim na solo in comfort ter na preverjanje tlaka v pnevmatikah. Vse u nulo naštimam. Nekoga moram razvajat. Poslušam Kr neki. Celo pot. Super je šlo. Motoristov kakšnih deset in jaz eden izmed njih! Kako je lep občutek. Da kao vse preizkusim, vključim gretje ritke, no ja sedeža in ročic. Super je. Okoli 17 stopinj je prav lušno. Sicer nimam več moje fajne čelade, a vseeno. In kar naenkrat! Little Respect: Kako je smešno peti na motorju in to celo s podkapo! Jp! S podkapo. Moram paziti na zdravje, ker imam čez 14 dni maraton. Pol maraton. Poskusite peti. To je pesmica, ki mi bo ostala celo življenje. Kot vsi

Hmmm. Kako lepo! Lep film . Dobra vsebina. Govori o strasti. Več njih. To je po I Am Love eden boljših filmov. No ja, saj jih je kar nekaj. Festen  na primer. Ah. Priporočam! Ne bom razlagal. Sploh.

"A, že igraš golf?" To vprašanje sem ujel na zadnjem sestanku. In da ne bo pomote. Zelo pomembnem. Sami direktorji. In direktorica. Mednarodnega podjetja. In ona je vprašala. Je pa res, da ne mene ampak kolega zraven mene :) Seveda sledi temu vprašanju logično nadaljevanje in sicer kdaj ga bo pričel. Ker pa je to vseeno visok nivo, se ne spodobi vprašati: "Zakaj že?" Mora biti kar logično. Pa saj je vseeno, a odgovor mi je bil všeč. Da ga golf ne veseli. Bumbar! Kdo pa govori o tem, ali te igra veseli. Kot del sloja, ki mu vsak pripada se pač moraš tako obnašati. No ja, razen filmski igralci. Njim se ni treba. Pri njih je pravzaprav bolje, da so drugačni kot sloj, ki mu pripadajo. Ravno danes je bila objavljena novica, da Jeremy Irons raje doma kadi, kot gre na podelitev oskarjev. Faca, a ne? Ali pa Ruby. Karima El Mahroug bolj znana kot tatica src Ruby. Vabijo jo vsepovsod, je uboga, ker ji starši niso stali ob strani in je lahko prostitutka. Kako dobro! In p

Hm. Tole čutim in delam: . Sem, ja! Že eno leto mislim, da ne. Saj nisem nikoli nehal. In še vedno znam "noter stopit". Samo stopiti moraš in si že. Noro! Še dobro, da imam dva. Čarunalnika namreč. Na PCu jutuba in reminder za webinar, ki se začne čez ... 7 minut. 7 minut!! A, ni problema. Na "obgrizenem" pa pišem. Čutim. Ja, na en webinar čakam. Služba. "Comparing the TCO of Physical, VDI, Cloud-hosted Desktops". Jp! Blazno zanimivo. Pa prav hecno je, ker se "pogovarjamo" ali chat-amo preko cele kugle. V Ameriki ob 3 popoldne, jaz zvečer, Japonci pa itak bolj zgodaj vstajajo, da vse podelajo. No, pa da se vrnem. Kaj imata skupnega zgornja videa? Res, to te sprašujem! Glede na to, da sem jaz rad pameten, bom kar nadaljeval. Na videu jih je več. Ljudi. Sodelujejo. Imajo pevca. Luči, oder in Ljudi. Občinstvo. Lepo. In oba pevca imam rad! In basista! Pa bobnarja! A, jih vidiš?! Kako Uživajo! Nejc je rekel, da so kot da bi "oni"

... v deveto vas, a ne? Slab pa še dlje! Rad preletim trače. In potem mi ni jasno, zakaj ljudi zanima kaj se dogaja "doma". Pa zakaj prodajam motor. Še manj jim je jasno zakaj oba motorja. House sell?! Še otroka sprašujeta, zakaj sem fotografiral njuno sobo. In v smehu vprašata, če jo bom prodal. Ha! Pa še res je. Samo vesta še ne. Ok. Šalo na stran. Ja, prodajamo takorekoč vse. Stanovanje, motorja, avto pa je že prodan prejšnji teden. Tak sem. Rad prodajam. In me je malce zaneslo. Ne prodajam samo v službi, ker mi to ni dovolj, ampak še doma. In sta morala mulca iz sobe, ker je ati prodajal. Bolj zanimivo je, zakaj prodajava. Saj res. Zakaj? Ja, verjetno ne zato, ker je tako fajn, da se bojiva zasvojitve! Ta mali je dobro ugotovil, da zato, da dobiva denar. Evo! To je to. Dobro, to je doma. Kaj pa ostali, "zunanji" svet? Kar naenkrat se oglašajo ljudje, ki jih konec koncev niti približno ni brigalo in ki so celo trosili laži naokoli. In sprašujejo, kaj dogaja

No, o tem sem pisal na blogu. Tem koncertu. Tu sem bil. Noro. Kako so dobri! A, nočem več pisati o tem. Nak. O ljubezni, spoštovanju, ignoriranju ali lahko tudi angleško "never let me down again". Ne glede na težave, ki se v zakonu pojavijo so me vedno zanimali razlogi. In tako sem včeraj naletel na oddajo na radio Slovenija 1 Med štirimi stenami o ljubezni ( Med štirimi stenami ). Kaj je zaljubljenost, kaj ljubezen in ostale definicije, ki sem jih do svojih štiridesed že res nekajkrat slišal. A, nikoli dovolj. Kar mi je bilo zanimivo je izjava, da je ljubezen po fazi zaljubljenosti pravzaprav spoštovanje. Torej je spoštovanje tisto, kar povezuje partnerja. Pa pustimo strast. Seveda je strast potrebna. A zavestno stanje je spoštovanje. (Če me moja sliši, mi bo dala eno okoli ušes, ker sem to dejal že deset let nazaj in ji še zdaj isto govorim). Zanimivo je bilo tudi to, da spoštujemo lahko le tako, da partnerja spoznavamo. Če ga ne poznamo, ga ne moremo spoštovati. Se st

Pa smo ga imeli. Svetega Valentina. Sam sicer tega praznika nisem nikoli praznoval, a nimam nič proti njemu. Saj je čisto fajn, da imamo praznik zaljubljencev. Rajši bi sicer videl, da bi pri nas temu posvetili Gregorijevo, ko se ptički ženijo, a imamo vsaj dva dneva za zaljubljene. Je pa tako, da dobiš, kar daješ. In glede na to, da bolj malo dam, ali celo nič, sem dobil le eno pozornost. No ja, če sem čisto iskren, sta bili dve, a druga je bila pomota oziroma zgolj slučaj. Vsaj tako je dejala. Pozornost, ki pa sem jo dobil pa je bila od tete Hermine. To je teta, ki jo vidim na pet let. Je že res, da sem jo nazadnje pol leta nazaj, a bog si ga vedi, kako sem prišel na njeno mailing listo. In glede na to, da nisem bil edini prejemnik ampak le eden od skrite kopije, si niti te pozornosti ne morem šteti kot iskrene. In tako sem tudi vzel. Power Point o sreči in ljubezni. Kot navadno sem zavrtel le slide ali dva in zadevo zbrisal. Hecno. Kako to, da se ljudje spomnijo na "bližnje

Če ima film Žaga več delov, ne vidim razloga, da ne bi imel tud kakšen moj prispevek. Žaga jih ima celo sedem. In vsi ljubitelji čakamo osmega. Dasiravno so napisali, da ne bo več. Je star 11 let. Sin namreč. In je bolj sramežljiv. Po atiju. A vendarle, določene zadeve mu znam "podtakniti". Odkar igra violončelo, ga vsi nastopi pripravljajo na javne nastope tudi v šoli. Pomaga. In hudiček mali ima posluh. Več njih. Tako vsaj pravijo, ker jaz sem bil prepričan, da obstaja le digitalno. Nič ali ena. Torej ali ga ima ali pa nima. In ko sem izvedel, da je posluh lahko glede ritmike, tonacije ... in ne vem česa še, sem bil presenečen. Ampak še vedno je rad v "comfort zone". Nič novega. Ker počepne, kot pipika (pipika=kura). Ampak, ko sem mu tri tedne zapored razlagal, kako ati poje karaoke (sicer ne, zakaj jih poje) me je zanimalo, ali bi tudi on poskusil. In sem moral prestati celo snemanje. Ja! Little respect sem moral odpeti, seveda karaoke verzijo, pa Lemon tree i

Sem vedel, da boli. Pa v bistvu ne tako, kot sem mislil. Samo drugačen občutek je. Zanimivo pa je, da so ljudje, za katere ne bi dejal, opazili.