Dobrota ni sirota

Spet pogreb. Danes je bil spet en poln dan. Prvi pomladanski dan. Ura ali dve pri strankah. Pogreb. Rekreacija. Ja, je tempo. In se pogovarjamo o tem, da bomo vsi plačali za naslednjo banko. V naslednji rundi dodattno. Na urgenci pa čakalne dobe tudi 10 ur. A, res? In potem poslušam kolega na košarki, ki je ponosen na to, da je kradel v trgovinah kot mulc. In še danes tako razmišlja. Ranko mu je ime. Menda. V glavnem ni Slovenec. Kaj pa Slovenci? Bivši predsednik uprave tretje največje banke pa se je danes zagovarjal pred komisijo, da je dobival navodila od vodilnih politikov. In zakaj to danes pove? Zakaj ni takrat na glas povedal? Res so razlike med nami. Slovenci še krast ne znamo. Znamo poslušati navodila in krasti na ta način. Res smo ovce. Pogreb. A, smo res vsi razumeli župnika, ki je govoril, da smo vsi grešniki? Da bo zdaj stric tam, kjer ni smrti? Kjer je lepo. Kjer je mir. Zakaj ne najdemo mir že za čas življenja? Je komu ta pridiga res pomenila nekaj? In potem s

Klinc! To menda res ne drži. Sploh. Delaš večino delovnih dni vsaj do 19h, tudi do 21h. Vseeno mi direktor pokaže, da je potrebno skrbeti za svojo rit. In tako greva na turo. Motociklistično. In komaj, da si še pred tem vzamem čas in grem predčasno na pogreb. Svojega strica. Bil je dober. Najstarejši po očetovi strani. Hm. In še ne dolgo nazaj se,je moja mama hecala, da "sekajo" v "domačem gozdu". V zadnjih dveh letih bom udeležen že na tretjem takšnem pogrebu. Še dobro, da imam veliko stricev in tet. Joj, to je grdo. Ampak ne mislim tako. Le lažje mi je sprejemanje smrti. Sicer pa se moram pripravljati na svojo. Smrt namreč. Pa nimam črnih misli. Le kolegi umirajo zaradi raka, strici in tete zaradi ... v bistvu ne vem zaradi česa že. Jaz pa se ukvarjam s kolegi, ki jim je vseeno. Preveč vseeno. Se trudim za njih (res za njih in ne za druge interese), in še to izkoriščajo. Celo tako, da sem glasen. Ja. Glasen sem in odločen. Jih šokira, a premalo za moje pojme. In p