Dobrota ni sirota

Nočem, da okolje izoblikuje mene. Želim, da jaz oblikujem okolje. Kaj vse se ne zavedamo dokler ne izgubimo. Starša sta bila ljubeča. Bolj, kot večina. Kako to vem? Ker sta se s tem obremenjevala. Da sta premalo. Vem tudi zato, ker znam opazovati ostale. Ne nosim nobene krivde, da sem jima dal premalo, da nisem izpolnil pričakovanj, ker sta pokazala, da sta zadovoljna s tem, da sem sam zadovoljen. Ne moreš vnaprej predvideti, kako se bodo otroci odzivali. Ko je Oče zbolel za rakom, je bilo čisto normalno. Kot veliko njih, je bil tudi Oče eden njih. In nisem dajal preveč pozornosti na to, saj imamo zato medicino, ne? Nalašč je vprašaj. Menim pa, da je potek njegove bolezni kot potek ljubezni. Trud obvladovanja, vzporedno življenje, odpiranje področij pogovora o katerih se sicer ne govori. Še bi lahko našteval. Prvič sem bil štiri mesece na off. Odpravnina in nisem želel takoj v drugo službo. Ta čas sem preživel s človekom, ki bo odšel, ki mi ne nudi neposredne prihodnosti. Niti nise

... so še vedno hr ibi.  Danes Grintovec iz Suhadolnika.  7 ur matranja. Sem sicer vedel, da se bom matral. A sem že očitno pozabil, kako zajebana gora je. Zjutraj je bilo -8 in še pihalo, tako da sem vsaj štirikrat skoraj odnehal. Skoraj. Nisem mogel več. Vse dobre izgovore sem imel. Ne čutim prstov na nogah, cepin sem pospravil, ker nisem čutil več rok, pihalo kot pri norcih, nevarno, ker je veliko spihanega snega in spodaj led. Še od Kokrškega sedla do Suhadolnika navzdol sem takooo švical, saj me je bilo pošteno strah zaradi drsenja. Dereze spodaj niso pomagale, ker je bilo brez snega le po poti led. No, dost jamranja. Fajn je!  Rad imam to. Zanima me le, ali s starostjo postanemo bolj ali manj vztrajni? Ker previden sem bolj. Včasih sem dol dirjal, kot se mi je zazdelo, danes res pazim na vsak korak. Je res, da tudi zaradi bolečin križa, a to je druga zgodba. Vztrajnost pa ne vem. Ali zaradi modrosti (s tem mislim količino izgovorov, ki jih slišimo tekom življenja) odnehamo al

Ja, imel sem skoraj izkušnjo. Mislim z njimi. Predvsem s Francijem Lorbekom. Ampak ni bilo dobro. Sem pač naiven in zato včasih kaj spregledam. Bolje pozno, kot nikoli, ne? Ni bilo pa prepozno 😅 Mojo skrbi. Verjetno bi jo lahko, a me ne privlačijo. Sploh. Vseeno pa nekatere občudujem. Je to greh? Tudi Cindy Dolufer mi je všeč pa je ženska. Všeč mi je vsak(a), ki dela dobro glasbo. Depechi npr. A sem zato čuden? Mah. Ne seri! Neprecenljivo pa je, ko Sine pride po CD-je in vzame koncer Worakls za v avto:

Ja, najlažje je opustiti zadeve, ki nas motijo. Zapreti oči in oditi. No ja, to ne drži v mojem primeru kajenja. Ali pa to pomeni, da me ne moti? Hja. Širši družbeni pojav je, da odstopiš, ko ne gre po pričakovanjih. Obupavanje po domače. Ko gledam mladino, je ta nastavljena na še bistveno nižji prag. Spoznal sem že kar nekaj ljudi. Bližje so mi tisti, ki energijo špricajo. Moja prva žena, ki je v življenju dala čez ne le vice temveč pravi pekel, druga, ki je doma ugasnila, ker je vso energijo porabila za druge, partnerka, ki se dobesedno bori za življenje in še vedno želi spremeniti svet. Še bi lahko našteval. Vse vedo, da se razdajajo. Da delajo dobro. Zato pokasirajo takšne in drugačne bolezni, a se ne predajo. Ne le, da jih občudujem, Rad jih imam! Bo grdo, če rečem vse? Ne verjamem. Sicer ne bi bil del njihovih minut, dni v življenju. Mi pa je hudo to, da to spoznamo relativno pozno v življenju, ko nas zdravje baše in bi ne zaradi sebe temveč zaradi sveta želeli še tooolik