Dobrota ni sirota

Ali se to imenuje kako drugače? Namreč zamenjava službe, delodajalca, novi izzivi imajo določene posledice. Čez tri dni bosta dva meseca. Le dva meseca. Spim še vedno ne. No ja, čez vikend, ko zraven spi (še) vedno moj sin, točno vem, zakaj ne spim. Zaradi njegovih kolen, smrčanja, sanj v živo, ko govori. Sicer pa mi gre po glavi to, kaj vse moram še postoriti. Ja, ja. Vem, da se ne da vsega naenkrat. A si ne morem pomagati. Do 4-ih še nekako gre, nato se zbudim, grem na WC in se tolažim, da je zaradi mehurja. V resnici temu ni tako. Ne pregledam e-pošte. Prav tako si ne zapišem trenutnih misli. Le bluzim. A zjutraj, zjutraj sem ... povožen. Šport. POmaga tek, kolesarjenje ... Nak. Ne pomaga. Na managerskem zdravniškem pregledu me pregledajo po dolgem in počes. To je sicer super. Še posebej, ko me pohvalijo glede kondicije, gibčnosti in ostalih izvidih glede urina, krvi ... Da kadim, občasno pijem nekako skupaj prebroimo, saj se (še) ne pozna. Kao. Je pa res, da mi je to obdobje

Mislim onega na steni, ki piska. Poznate ta zvok, ko stopite v sicer moderen WC, kjer je časovno nastavljen dezodorant zraka? Ne? Saj zvoka sicer ni, razen, ko ni več odišavljene tekočine. Pravzaprav vsake toliko se sproži značilni zvok, ki opozarja nedolžno žrtev, da ga doleti oblak dIšave, ki lahko zmoti jutranji parfum. Al eou the toilete. In se poskuša temu nenačrtovanemu dejanju izogniti. Ta zvok že prepoznam, zato se skušam po umivanju rok čimprej spraviti na varno. Brez pudranja nosu. Bolj so mi zanimivi toaletni prostori, kjer večino časa piska z zvokom, ki opozarja na to, da je zmanjkalo opojne dišave, da je potreben refill. Po eni strani je pomirjajoče, saj ni potrebe po hitrem umivanju rok in predvsem mahanju okoli senzorja za podajanje brisač, da sem pripravljen na nov listek, da obrišem od mila slabo sprane roke.  Zakaj gradimo toaletne prostore s sistemi, če potem nihče za njih ne skrbi? Prvih 14 dni je vse ok, dokler ne zmanjka originalnih brisač, opojnih vonjav deodoran

Mikkelsen je ... oskarjevec. Ne vem, če je res kdaj dobil ta kipec, a ga bo. V to sem prepričan.  Otroci so iz nebes. Tudi ta besedna zveza je sposojena. A, drži.  Starejši pa že imamo težavo. Namreč nebesa si moramo šele zaslužiti. In prav je tako. Ker z odraščanjem smo čedalje bolj "pokvarjeni". In razmišjamo, sklepamo, vlečemo zaklkučke... Nedolžnost dobi z leti druge pomene. In kaj hitro se lahko zgodi, da verjamemo zgodbi, ki se bolje "sliši". Kot v Življenju Pija. Seveda govorim o filmu Jadgen, The Hunt ali po naše Lov. Še veliko več daje v razmislek film in znova dokazuje, da skandinavska umetnost ni izčrpana ampak brezčasna. Zaupanja v današnjem času manjka in to vrednoto sem izpostavil v intervjuju za nov izziv. Bomo videli. So rekli slepci. Zaenkrat se korak pred njimi.

Pa ne mislim direktive EU , ki bo tudi Hrvate prisilila , da "pravilno" imenujejo svoje mamelade, džeme, pekmeze ... Ker tega tako ne štekam. Mislim razumem, da imamo v EU toliko teles, da se je nekdo vpiknil v poimenovanje sadnih namazov, kakor že pred časom v cigarete, ki morajo zdaj ugasniti, če ga ne vlečemo. Aha. Bojda je preveč ljudi zgorelo, ker so zaspali s cigareto v ustih. Da bi pa mogoče razmislili o pravih vzrokih, pa ne?! Kakorkoli. Marmelada. V bistvu bi moral drugače imenovati, ker ne mislim sadni namaz narejen izključno iz citrusov kot so mandarina, limona, pomaranča ali limeta. Mislim marmelado, ki mi jo vedno, ampak res vedno ponudi moj Ati, ko odhajam od doma. Danes mi je bil ponujen ves zabojček iz sadja, ki si ga nisem niti zapomnil! Nekaj kot črni ribez, ampak je križan z nevem čim. Saj mi je povedal ime. In sem si mislil svoje. Dokler ni nenapovedano prišel stric na obisk in lej ga hudiča. Tudi on je govoril ravno o tem sadežu, ki mi je spremenjen v s

Sem gledal eno oddajo na Discovery-u. So šli ful daleč v vesolje in ugotovili, da jeq vse sestavljeno iz osnovnih elementov. Elementov periodnega sistema. Od cigle, space šutla, do nas. Ljudi. In potem razmišljam, zakaj nekateri hodimo le v službo, nekateri nekaj ustvarjajo, spet drugi prosjačijo, tretji pa se vojskujejo že rodove. Hecno, a ne? Ampak tako je v svetu žuželk, ostalih živali in tudi ljudi. Zakaj se pa potem eni sekirajo(mo)? A, ni vseeno? Mislim, "from ashes to ashes"? Trenutno "delujem", delam, ali kakorkoli to imenujem v organizaciji, kjer samo delamo. Nekaj delamo. Sploh se večin ne sprašuje zakaj nekaj počnemo, še manj ali ima to kakšen namen. Nekaterim atomom očitno to ni pomembno. Pa roko na srce meni tudi ne bi bilo, če ne bi imel otroka, kredita in potrebe po bencinu za mojo "kanto" (beri motor). Tako pa sem tudi jaz ovca, ki mora blejati tako, da dobi mesečno plačilo. To ne bo šlo dolgo. Niti pri meni osebno, niti v naši državi.

Ampak saj ni "issue" v FB. Bolj v tem, kar želimo, da smo. Da pokažemo. Ko sem sinu poskusil razložiti, kaj je primerno objaviti in kaj ne, me je le čukasto gledal. Čudno, a ne? Pa saj je imel prav. Kaj pa on ve, kaj se spodobi in kaj lahko škoduje v prihodnosti. Sem bil pa bolj presenečen nad dejanji kolegov. Kolegov, ki mi celo vsake toliko časa svetujejo, kaj naj pazim. In potem sami, sami objavijo fotografije, katere sicer ne želijo, da objavi kdo drugi. Pa so zelo pomeljive. Čas, kraj, komentar, sploh pa počutje naslednji dan kaže ne to, da so celo ponosni na dejanja, ki so jih naredili. Tisti, ki niso vpleteni celo vprašajo kakšno vprašanje, za katero mislijo, da jih ne spravijo v zadrego. Smešno. Primer zdajšjega člana uprave večjega podjetja pa kaže, da je odlično osvojil Twitter in lepo je vidno dvigovanje zavesti vseh sledilcev o tem, koga zastopa. Razen... če to dela nekdo drug v njegovem imenu. PR npr. Ne obsojam, lahko pa rečem, da sem vesel, da sem se odlo

Mislim, da smo na tem planetu. Tako lep je! In od zunaj sploh nismo veliki! Pa tako lep planet. Samo malo preveč nas je že. Razumem, da si želimo v vesolje. Enkrat videti od zunaj! In tako je, ko potujem z motorjem. "Čutim" Zemljo. Mislim, karto imam v glavi, vpijam relief in na povratku sem videl del Zemlje.Tudi z letalom je lepo. Ampak smo face in znamo narediti tudi vesoljska plovila. Hmm. Na Zemlji pa smo čedalje bolj nestrpni. Zadnja Parada ponosa v Ukrajini je trajala le 40 minut. Če smo nestrpni že zaradi takšnih razlogov, potem se ne bomo dogovorili o veliko pomembnejših stvareh. Tudi komunikacije, da si lažje predstavljamo le Internet na primer, so pripomogle k temu. Ali pa mobilno računalništvo, telefonija, socialne spletne skupnosti. Nisem prepričan, da smo se ljudje tako hitro prilagodili. Močno dvomim. Takšno kopico informacij in s takšno hitrostjo, kot jo imamo danes, naši možgani ne zmorejo obdelati v realnem času. Ne dohajajo. In prevečkrat o

Me je vprašala. Ja. "Zakaj pa?" Hmm. Ker mi je tako fajn.  Sem mislil, da je to dovolj. Da odgovorim, da mi je super potovati sam. Jesti najboljši zajtrk v Plavem 9. V Karlobagu. Pač imajo najboljši burek. Celo poznajo me že. Čeprav sem tam le nekajkrat na leto. In zavoji nazaj grede iz Dalmacije, ki so v jutranjem soncu, novemu asfaltu, ... najboljši. Takšnih ni niti na Sardiniji. Ali v Švici. Mislim, saj so, a ne tako luštni. In se še kar izmotavam, zakaj sem na motorju za dva še vedno sam. Ker je to svoboda. Ker se bojim, da sopotniku ne bo tako zelo všeč kot meni. Čisto enostavno. Čakanje na trajekt, obiskovanje krajev le za nekaj minut, skok v morje, ki še nima najugodnejšo temperaturo ali vožnja v koloni, čeprav si z motorjem in lahko prehitevaš. Meni je tako všeč. Zelo.

" Roger Hodgson (Supertramp lead singer & songwriter) wrote this hit when he was still in his teens, before he even met Rick and co-founded Supertramp. This classic is just as relevant today as it was when it was released. Roger won the Ivor Novello Award from The British Academy of Composers and Songwriters for The Logical Song being named the best song both musically and lyrically. It also has the distinction of becoming one of the most quoted lyrics in schools." (Vir: YouTube). Gledava zadnjič podelitev nagrad Viktorjev na PlanetTV. Prav fajn je bilo. Predvsem pa poučno. Namreč komentirala sva obleke udeležencev, grimase ali bolje odsotnost grimas, način vodenja, vice ... Zdaj tudi vem, odkod izraz "kameno lice". Očitno se res ne znamo šaliti na svoj račun. Je pa tudi res, da so v določenih segmentih vseeno malce pretiravali. Celo žalili morda. A, kar hočem povedati je, da me pri izboru najboljše spletne strani preseneti. Namreč v konkurenci 24ur.com,

Saj govori besedilo pesmi o večni mladosti, a ne? Namreč ne poslušam besedil. Refren pa včasih zasledim. Sam se imam še za mladega. Pač definicijo lahko prilagodimo sebi. Ali se počutimo mlade po srcu, imamo morda kondicijo ali pa preprosto nimamo otrok. Namreč ti so najboljše ogledalo. Meni tedensko sporoča, da ... sem fajni. Aha. Pustimo sive lase, in da imam čuden okus za modo itn. In ima prav. In všeč mi je. Ker me ima rad in ker ogledalo nič ne pove. On pač. In sva nekaj časa nazaj lulala. Saj veste, ko v naravi fantki gremo na "stran". Oba stojiva z razkrečenimi nogami in njega najbolj skrbi to, kje si bo po potrebi umil roke. Pa ne da je takšen čistun, a moti ga, da bi ne bile roke čiste. Čisto ok. Sam imam drugačne skrbi. Da bo spet želel tekmovati. Komu dlje nese. In seveda tekmujeva. Sem mislil, da če sem tik pred eksplozijo mehurja, pač nima šans. A, ni bilo čisto tako. Pri meni dela gravitacija, pri njemu mišice. Al neki. Vem, vem. Staram se. Tolaži me p

Saj sem pozitiven. A to, kar se dogaja, kar se je zgodilo, je konec. Sprejemati odločitve, ki so ne le nepremišljene ampak nore, je začetek konca. Sem doživel poklicno kar nekaj sprememb, ampak takšne kot se dogajajo danes, ne razumem. Ne razumem odločitev brez osnov, ne razumem odločitev brez ene koristi. Ne razumem odločitev na osnovi ukaza. To sem sicer videl v veliko filmih, a tam so bile vloge vsaj prilbižno razdeljene. Tukaj jih danes ni. Nimam osebne težave, eksistenčne narave ali podobno, ampak to, kar se dogaja, si ne znam razložiti niti politično. Vzgojen sem bil, da ne rušim, kar je zgrajenega, vzgojen sem bil, da sem pošten, da za trud, delo dobiš vsaj osebno zadovoljstvo. Vse je šlo. 13 letni sin je ob ogledu Viktorjev dejal, da ni pravično, da dobi kipec spletna stran Siola, ker so dogodek prenašali na Planet TV. To je kuhunja je rekel. On je dejal. Nič nisem sugeriral. Po moje ne ve, kaj je rekel, ampak očitno razume sistem bolje od očeta. Torej, sem lahko zadovolje

Jp! To je iz Neverjetnih. No ja, tam so oblečeni. Ampak jaz sem imel najboljše počitnice. Ever! Trinajst jih ima. Moj sin. In sam si je zaželel preživeti zimske počitnice z mano. Tudi, če bo moral v hribe z mano. In sva preživela. Kaj preživela. Nadživela. Kuhala, igrala Enko, smučala, šla na nočni pohod, na zimski vzpon, bicike(lj)-ala, igrala, spala skupaj, se ostrigla ... Res je bilo noro. Še papiga ga je sledila po stanovanju. Zjutraj ga zbujala v spalnici, mu nagajala v njegovi sobi, čeprav se je tega vedno bala, čepela na glavi ... samo, da ne bi spet odšel. And guess what! Dobil sem lupčka! Ker je tako užival, kot še nikoli. Kaj pa jaz? Mislim, da se ne zaveda, da sem jaz še bolj. Ahhh. Najlepše rojstno dnevno darilo sem doživel. Ponosen sem na sina! Rad ga imam.

Se še spomnite Kalmera? "To je krivica!" je njegov znameniti stavek. In tako se obnašamo Slovenci. Že zgodovinsko se nam godi krivica. Z vsako družbeno ureditvijo, pod vsako oblastjo, z vsakim sosedom, če pa že nič drugega ne najdemo, pa imamo vedno tu še vero za dober razlog. V Avstroogrski smo bili hlapci. V Jugoslaviji pa smo si pravili Švica v malem. In, ko smo pojamrali, so nas drugi narodi spomnili na to, da naj se ne pritožujemo, saj da smo vendar Švica v malem. In se odločimo za samostojnost. Sami. Ker smo bili res prepričani v to, da smo nekakšna Švica. Saj, dokler smo imeli cilj vstopa v Evropsko unijo, je še šlo. Kaj pa potem? Zdaj se spet pritožujemo. Za tiste, ki iščejo krivce, naj spomnim, da smo sami krivi.V zadnjem letu sem bolj pozoren na novice ali način podajanja le teh. Iščemo krivce za vse povprek, iščemo razloge, zakaj se določene stvari ne moremo izvajati, kako je težko spremeniti stvari in še bi lahko našteval. Kot narod nismo navajeni ameriškega

Push/Pull. To je ... Ne vem točno, kako definirati. Wikipedija pravi tako . V bistvu pa gre za to, da sta to dva načina delovanja. Ne vedno povezana. Dogajajo se nam različni dogodki. Nekatere isceniramo sami (pull), nekatere nam "kreirajo" drugi (push). V službi se dogajajo spremembe. Pa saj veste. Spremembe so edina stalnica in podobne floskule. Žal se v naši ožji družbi spremembe dogajajo prepogosto takrat, ko ne vemo kako iz obstoječe sitacije in manj zaradi bistva obsoja podjetja - strank. Kakorkoli. Kar je zanimivo je to, kako se zaposleni na to odzivamo. Ja, ja. Vsak drugače. Lahko pa nas damo v nekaj skupin. Tisti s krediti, tisti s prihranki in jim "služba" ne pomeni osnovni vir dohodka, tisti ki se kar naenkrat vprašajo, če res uživajo v trenutni situaciji in še bi lahko našteval. Za vsako skupino se najde posrečen opis. Kar mi je zanimivo je to, da se danes vprašam, zakaj hudiča ne delam za človekoljubno organizacijo? Glede na kredite bi me moralo skrbe

Pred časom, ali pa pred malce več časa, sem razmišljal o lepoti. Z lepoto nad renesanso je naslov. Definicije današnjega naslova oziroma izraza pa nikakor ne najdem. Čeprav smo ga doma veliko uporabljali. Capeljn smo "označevali" ali "etiketirali" ljudi, ki so neokusno oblečeni, ki so "delno" oblečeni po zadnji modi (samo kakšen kos, ostalo čisto iz konteksta) ali ljudje, ki nosijo firme na neokusen način. Fantje smo radi pametni. To je dejstvo. Ali se pogovarjamo o vojski, o preteklih dosežkih pri ženskah, ki sploh ne obstajajo, ali pa obiramo vse po vrsti. Ampak obiramo seveda drugače kot ženske. Smučanje je ena od disciplin, kjer ... smo oblečeni. Ja, ampak imamo že stereotipe, da so Hrvati oblečeni in opremljeni s firmami in to z aktualnimi kosi opreme, prav tako Rusi, Čehi so bolj tako tako, Madžari imajo radi sprano zeleno, ali bolje obšlesano, Slovenci imamo radi Audi in ostalo opremo, ki nimam neposredne povezave s športom in so reklamni proizv

Mreženje, navezovanje, povezovanje. Glagolnik od navezovati. Že glagolnik nakazuje na to, da se nekaj dogaja. Še bolj zanimiva je angleška beseda, ki dobesedno vsebuje "delo". Pletenje mreže. Delo. Do zime sem imel več kot leto dni v atriju pajka. Takšnega centimeterskega, sicer ne med očmi, ampak čez trup. Bil je res velik. Vsak večer je prišel na plano in v umetelni mreži čakal na plen. Za vsako cigareto, ki sem jo pokadil v atriju, sem pogled usmeril nanj. Vsake toliko časa sem mu, sicer ne nalašč, del mreže pretrgal, saj jo je spletel preko vrat. Seveda je mrežo obnavljal in dograjeval. Priden je bil. Bil zato, ker ga ni več. Ampak kar mi je zanimivo je "poslovni networking". Mreženje. In ne tisto mreženje preko facebook-a, LinkedIn-a ali njim podobna omrežja iz fotelja. Navezovanje stikov v živo. V zadnjih dneh sem bil na dveh dogodkih, kjer smo "delali". Mislim mrežili. Danes na primer, sem bil na letnem dogodku podjetnikov. Dogodek, ki ga prirej