Dobrota ni sirota

"Saj ti čisto paše" je dejala. "Ne bi mogel drugače". Glede tega s čim se ukvarjam. Počasi že znam sprejemati komplimente in tega sem vsekakor tako vzel. Po več kot 20-ih letih je ista! V bistvu sem najbolj vesel tega, da lahko rečem, da se je nekaj zgodilo 20 let nazaj. Makes me fell grown up! Ne ve, a naučila me je veliko. Ogromno! Kriva je, da se nisem vpisal na višjo ampak na visoko. In sploh ne ve za to. Niti zakaj. Tako z lahkoto je rekla, da se pa ja vpišem na visoko in nato bom že videl kaj in kako. Življenje je jemala čisto drugače kot sem jaz gradil. Upravljala je trgovino, vozila črn Fičo in bila vedno nasmejana. Nasmeh pa zmagovalen. Od brata punce prijateljica. Al neki. Rešila me je tudi prve pijanosti, ko sem v Casablanci "proslavljal" sprejetje na faks. Sploh nisem vedel s kom naj delim. Mislim, da sem takrat prvič čutil, da moram z nekom deliti. Starši in Brat na morju, saj se je začela sezona skuterjev, punce nisem imel, sosed pa je

Česa? Ski-ja. Sedmič ali osmič. Ne, pravzaprav desetič! Začeli smo vsi v istem podjetju. Kolegi. Danes smo vsaj v treh različnih podjetjih. Če bi bila zasedba enaka kot zadnji dve leti še dodatno. Odločitev, da skčimo ekipo je bila moja. Ker imamo težavo odločanja in jaz sem odločen. Od prejšnjega ski openinga se srečujemo na piknikih. Pri meni, Romanu, Gregatu in spet pri meni. Ker planiramo. Vmes Horse ali pa drugje. Zadnji teden Johny nabrusi smučke. Ta predanost, da pride na dom iskat brezkompromisno mi je všeč. Bojda bi moral imeti nov kombinezon, ker je moj star 10 let. A se ne dam. Kdo gre v trgovino je večna dilema, ki jo rešimo v 5 minutah. Jaz kot direktor imam čas in valjda ta to uredim. Vse. Sol, poper, kava, mleko, jajca, krompir ... vse. Kdo "slatkiše"? Toni. Oz. njegova mama. Šnops moj ati. A, gre Toni iskat v Celje. Vse je gladko. Johny bujto repo oz. letos golaž, jaz bečarski paprikaš. Roman muziko oz. zvočnike in prenosnik. Na USB muziko jaz. Vse organiz

Pa res ne mislim tipov. To sem skoraj doživel, pa mi nekako ne sede. Ko se vozim naokoli ob različnih časih, po različnih poteh, mi večkrat prekrižajo pot koloesarji in pešci. Kolikor se spomnim avtošole, se mora voznik avtomobila ustaviti, ko pešec prečka cestišče. Ali pa kolesar. Drži? Pa ne gre torej za tipe, kolesarje, pešče ampak tudi za avtomobile, ki se vključujejo v promet. Pravzaprav se vključujejo voznice oz. vozniki, ne avtomobili. V Italiji velja zakon prednosti po tipu udeleženca v prometu. Prednost imajo tako pešci, nato kolesarji, skuteristi in nazadnje avtomobilisti. Približno tako. Kar mi je prisrčno je to, da lahko z motorjem vijugam sem in tja in ne glede na predpis se večinoma avtomobilisti tam "igrajo" z nami. Nas sprejemajo kot del prometa. Del rešitve in ne del problema. Pri nas ni tako. Na domačih cestah sem vesel, da kot motorist nosim čelado. Da me ne spoznajo. In to zato, ker mi je še vedno nerodno. Če se guzim med avtomobilisti, bi me v pri

Ljubljanski maraton. No ja, polmaraton. Letos so obrnili krog. Mi je všeč. Zelo. Prejšnje se mi je vleklo zadnje kilometre po ravnini na široki cesti. Danes, danes je bilo drugače. Glasbe nisem vzel. Čeprav sem še nekaj dni nazaj izbiral dinamično, takšno, da bom odtekel v filmu. Nak. Že zvečer sem se spomnil, kako je v Ljubljani. Kako te navijači ponesejo. In res. Zjutraj prestavim uro, zlikam srajce in se s kolegom spraviva v lahkem teku v mesto na start. Brez nervoze, prijetnih 6 stopinj. Organizacija vrhunska. Vse deluje kot mora. Od garderobe, sanitarij, vse. Med potjo srečujeva vesele tekače, ki so opravili z 10-ko. Jim ne zavidam. Ker ne bodo doživeli "A sky full of stars": Ampak to je bilo po startu, ko prečkamo most, kjer nad nami igrajo The stroj (To je sicer lanski posnetek): To te ponese. Ne moreš si kaj, da jim ne ploskaš, medtem ko tečeš. Noro dober občutek, ki ga zagotovo lahko doživiš le v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu. Sledi tek po največji

Takrat sem bil ... Varen. Vsaj mislil sem tako. Tečeš, greš in ne glede na to, kar ti pride pod noge, greš. Res je lep občutek. Vse vem. Prvi dan naju je zeblo. A, bilo je sončno. Pa bojazen, da crkne motor je brezpredmetna. Čisto drugje. Na otoku. Sardinija. Nič bolnih staršev, nič težav v službi, nič bremena kreditov. Ampak ob tej pesmi sva naredila nekaj več. Veliko več. To ni cena tega, ampak cena ljubezni. Mi je še vedno všeč. Run!

Poseben in oseben. Oče ima 74. Let. Ko je imel 40+ se spomnim, ko sem razmišljal, kako je star. Ampak res star. Danes pa sem sam 43. Zanimivo. In danes sem dobil eno odpoved in eno zavrnitev za spremembo delovnega mesta. Tak je to, če si direktor. Ampak, kar sem hotel je: "Vse najboljše!"

Saj ne vem, kaj naj dam prej. Videa ali razmišljanja. Mislim, da videe. Nje ne vidim. Jo slišim. Pojma nimam, kakšno frizuro ima. Ali postavo. Ampak ima strast. Strast. In francoski jezik je takoooo lep. In angleški jezik, ki ga izgovarja Francozinja. Kar vidim potovanje z motorjem po Italiji ali Franciji. Tako tekoče. Tako gladko. In sin ne mara takšne kape, ki jo nosi eden izmed glasbenikov. Ja, ista pesem. Tudi nje ne vidim.Ja, saj je lepa ženska, a je tu ne vidim. Jo slišim. Čutim. Kako je lepo. Kar vidim, kako sedim v lokalu, kjer se nekdo razdaja. Razdaja v tistem malem svetu. A, ste opazili? Sestri, kako se vmes pogledata? To je bratovska oz. sestrska ljubezen. Davno nazaj sem pri zobozdravniku prebral: "Edinci ne poznajo bratovske oziroma sestrske ljubezni". Sem takoj razumel. In to drži. Kakšna strast! Ona dva sta v ločenem svetu, a istem. Dirigent si ne more kaj, da ne bi vsaj malo na začetku igral. Ja. Tudi jaz bi vse. A, ne gre. Dva krat

Ja. Zagotovo je v tem življenjskem obdobju moj hobi motoriranje. Motoriranje z glasbo. S stilom in adrenalinsko. Oboje. Vedno sem si želel GS-ko, imam pa RT-jko. Prepričala me je. Žal mi seveda ni, ko pa je tako lepa. In močna. Elegantna. On pa robat. Sem jo umil. Po napornem vikendu na morju. Odločitev je padla kar tako. Kar naeknkrat. 10 minut in sem pripravljen. Ah, kako je fajn, ko nič ne planiraš, ampak le greš. Dol sem se peljal že večkrat. Nazaj vedno na burek v Karlobagu. Plavi 9. Ampak tudi dol se da na različne načine oz. po različnih poteh. Ta vikend sem zavil že v Fužinah proti Novemu Vinodolskemu. Tukaj sem že pred leti zalutal. So delali cesto. In mi je celo en bager pomagal preko jarka, saj je bilo kar nekaj kilometrov neutrjenega makadama. Zdaj tam leži cesta. Cesta, ki me pozna, jaz nje ne. Kaj to bluzim? Hja. Pač tukaj sem se že vozil, a vedno spoštujem ceste, kot da sva prvič skupaj, saj nikoli ne veš, v katerem tiču grmi zajec.Ta del ceste je fantastičen. Verjamem

Ja, hribi so vedno zabava. Lahko si sam in lahko spoznavaš nove ljudi. Oboje hkrati. Začelo se je pred šesto po kolesarjenju z nahrbtnikom od doma do żelezniške postaje. "Kupim karto, stignem do vrata, a na vratima mali debeli, koji hoče...." Ne, ne. Na blagajni mi gospa proda vozovnico iz Ljubljane do Maribora za 5 €! Aha. Ne morem verjet. Prepoceni. Sicer je namesto ICS-a Siemensovva kompozicija, kar pomeni le 15 minutni kasnejši prihod v Maribor. Meni je v redu. V Celju se pridruži skupina petih Šalečanov odločenih, da gredo preko Pohorja do Mislinje. Ampak prvi del z gondolo. Jaz seveda peš. "Mladiču! A, da se nisi možda malo precijenijo?". Na vrhu vzpenjače Avstrijci. S konji in kočijami. Toliko govorimo o delu čez mejo, a očitno oni pri nas služijo lepše denarce kot mi pri njih. Konje imajo "polakirane", dišeče, kočije svetleže, pripeljejo pa se z Mercedesovimi terenci. Mi pa v Avstriji večji del izvajamo dela, ki jih lokalci nočejo. Hja. Oči

Mislim, da je bila to založba. Pravzaprav ne vem. Šele zdaj, ko iščem logo se o tem sprašujem. Na dveh kasetah je bilo tole: Ti dve kaseti sta starša kupila leta 1975 ali 76 v Nemčiji. Nemčija je drugače dišala kot doma. Vse je bilo drugače. Ketchup od tete je imel okus drugačen kot pri nas. V bistvu sploh ne vem, če smo pri nas sploh imeli ketchup. Ko sta se vrteli ti kaseti v avtokasetarju je bil to moj svet. Sploh ne vem, kako je prišlo do tega, a vedno, ko smo se s starši vozili proti morju ts bili na repertoarju. Čez Liko in preko Velebita. Ne vem tudi, kako smo to izvedli, a spomnim se, da sem večkrat kao spal na zadnji klopi, pritisnil uho na bok avtomobila, kjer so se prenašali zvoki kolesa, ceste in za podlago RCA 1 ali RCA 2. Ko sem spet gledal skozi okno avtomobila sem vedel, da je tisto le naše. Ta glasba, ta pot na morje, vonj, vožnja. Avtomobile, ki smo jih srečali na poti in so šli v isti smeri kot mi, so šli drugam. Vsaj tako sem si to razložil. Ne morejo tja kot m

Slogan za zmanjševanje hitrosti na cestah. Z naslovi je vedno križ. Ne bom govoril o hitrosti. Govoril bom o tem, da ni dovolj veliko delati. Dobro delati je prava stvar. Danes sem dobil odpoved kolegice. Danes smo dobili odpoved od kolega. Ena zadeva je bila načrtovana, druga ne. Oba imam rad. Pravi vodja to obvlada. Jaz sem eden izmed njih. Ja, pa ja da. Par dni nazaj me oseba, meni zelo draga, sooči z dejstvom, da v življenju izbiram ljudi, ki so dobri, niso pa prodajalci. Vau! To sem potreboval. Res je. In paše slišati to. To je res. Hvala ji, da je to povedala. Zaradi tega jo imam še bolj rad. Situacija je več plastna, bi rekel bivši kolega. Malokdo ve, da so tovrstne aktivnosti naporne. Zelo naporne. Zelo. To sodi v moj opis del in nalog, a med bolj naporne. Spet sem pred prelomnico. Rad hodim v hribe. In tam je tako, da prideš do točke, ko je naporno. Tako naporno, da si misliš amo še tole, potem pa bo. K..c! Matranje še naprej. In tako je v poslu. Ampak jaz bi rad, da mi

Spet pogreb. Danes je bil spet en poln dan. Prvi pomladanski dan. Ura ali dve pri strankah. Pogreb. Rekreacija. Ja, je tempo. In se pogovarjamo o tem, da bomo vsi plačali za naslednjo banko. V naslednji rundi dodattno. Na urgenci pa čakalne dobe tudi 10 ur. A, res? In potem poslušam kolega na košarki, ki je ponosen na to, da je kradel v trgovinah kot mulc. In še danes tako razmišlja. Ranko mu je ime. Menda. V glavnem ni Slovenec. Kaj pa Slovenci? Bivši predsednik uprave tretje največje banke pa se je danes zagovarjal pred komisijo, da je dobival navodila od vodilnih politikov. In zakaj to danes pove? Zakaj ni takrat na glas povedal? Res so razlike med nami. Slovenci še krast ne znamo. Znamo poslušati navodila in krasti na ta način. Res smo ovce. Pogreb. A, smo res vsi razumeli župnika, ki je govoril, da smo vsi grešniki? Da bo zdaj stric tam, kjer ni smrti? Kjer je lepo. Kjer je mir. Zakaj ne najdemo mir že za čas življenja? Je komu ta pridiga res pomenila nekaj? In potem s

Klinc! To menda res ne drži. Sploh. Delaš večino delovnih dni vsaj do 19h, tudi do 21h. Vseeno mi direktor pokaže, da je potrebno skrbeti za svojo rit. In tako greva na turo. Motociklistično. In komaj, da si še pred tem vzamem čas in grem predčasno na pogreb. Svojega strica. Bil je dober. Najstarejši po očetovi strani. Hm. In še ne dolgo nazaj se,je moja mama hecala, da "sekajo" v "domačem gozdu". V zadnjih dveh letih bom udeležen že na tretjem takšnem pogrebu. Še dobro, da imam veliko stricev in tet. Joj, to je grdo. Ampak ne mislim tako. Le lažje mi je sprejemanje smrti. Sicer pa se moram pripravljati na svojo. Smrt namreč. Pa nimam črnih misli. Le kolegi umirajo zaradi raka, strici in tete zaradi ... v bistvu ne vem zaradi česa že. Jaz pa se ukvarjam s kolegi, ki jim je vseeno. Preveč vseeno. Se trudim za njih (res za njih in ne za druge interese), in še to izkoriščajo. Celo tako, da sem glasen. Ja. Glasen sem in odločen. Jih šokira, a premalo za moje pojme. In p

Mat'r ščije!. Mislim dežuje. Na televiziji samo zaprte ceste, poplavljena naselja, spet ogrožena Svea. Hm. Ma, sem razmišljal, da kot prvo, nisem pripravljen. Nak. Po moje se mi niti ne da iti in mi je prelepo. Enostavno. Sem menda malo utrujen od tega, čeprav še ne bi smel biti. Pa me to ne obremenjuje. In ravno to me pomirja. Ker sem res zadovoljen. Kot drugo pa sem razmišljal, da sem vedno želel povprečnost, vsakdanjost, predviden način življenja, takšno kot večina. Pa v bistvu sploh ne vem, kdaj sem si priznal, da to res ni zame. Življenje "na ziher" mi ni blizu. Premalo razburljivo. Tudi kredit je dokaz, da rad živim na robu. Mislim, da moramo vsi izkoristiti, kar si lahko nudimo in to čim prej, saj se svet spreminja hitreje, kot si upamo priznati. Tako sem jaz v tem "mode-u" in prva liga mi je. Tak', kak' v Nemčiji! Služba, dom, prijatelji, hobiji ... fajn je. Ta meja. Je pa res, da je zelo tanka. In da je včasih kar težko obstati.