Dobrota ni sirota

Ja. Zagotovo je v tem življenjskem obdobju moj hobi motoriranje. Motoriranje z glasbo. S stilom in adrenalinsko. Oboje. Vedno sem si želel GS-ko, imam pa RT-jko. Prepričala me je. Žal mi seveda ni, ko pa je tako lepa. In močna. Elegantna. On pa robat. Sem jo umil. Po napornem vikendu na morju. Odločitev je padla kar tako. Kar naeknkrat. 10 minut in sem pripravljen. Ah, kako je fajn, ko nič ne planiraš, ampak le greš. Dol sem se peljal že večkrat. Nazaj vedno na burek v Karlobagu. Plavi 9. Ampak tudi dol se da na različne načine oz. po različnih poteh. Ta vikend sem zavil že v Fužinah proti Novemu Vinodolskemu. Tukaj sem že pred leti zalutal. So delali cesto. In mi je celo en bager pomagal preko jarka, saj je bilo kar nekaj kilometrov neutrjenega makadama. Zdaj tam leži cesta. Cesta, ki me pozna, jaz nje ne. Kaj to bluzim? Hja. Pač tukaj sem se že vozil, a vedno spoštujem ceste, kot da sva prvič skupaj, saj nikoli ne veš, v katerem tiču grmi zajec.Ta del ceste je fantastičen. Verjamem

Ja, hribi so vedno zabava. Lahko si sam in lahko spoznavaš nove ljudi. Oboje hkrati. Začelo se je pred šesto po kolesarjenju z nahrbtnikom od doma do żelezniške postaje. "Kupim karto, stignem do vrata, a na vratima mali debeli, koji hoče...." Ne, ne. Na blagajni mi gospa proda vozovnico iz Ljubljane do Maribora za 5 €! Aha. Ne morem verjet. Prepoceni. Sicer je namesto ICS-a Siemensovva kompozicija, kar pomeni le 15 minutni kasnejši prihod v Maribor. Meni je v redu. V Celju se pridruži skupina petih Šalečanov odločenih, da gredo preko Pohorja do Mislinje. Ampak prvi del z gondolo. Jaz seveda peš. "Mladiču! A, da se nisi možda malo precijenijo?". Na vrhu vzpenjače Avstrijci. S konji in kočijami. Toliko govorimo o delu čez mejo, a očitno oni pri nas služijo lepše denarce kot mi pri njih. Konje imajo "polakirane", dišeče, kočije svetleže, pripeljejo pa se z Mercedesovimi terenci. Mi pa v Avstriji večji del izvajamo dela, ki jih lokalci nočejo. Hja. Oči