Sam doma
No, pa je 10. ali 11. ali ne vem katero smučanje za nami. Ski opening. Družba bivših sodelavcev, ki se je nekaj spremenila, a glavnina ostaja. Spet je bilo odlično. Začne se navadno dan prej in sicer priprave tistih, ki kuhajo. Tokrat sam nisem bil med njimi. Golaž, bečarski paprikaš, bujta repa ... Sem pa spremljal preko FB kolega, ki je sprotno objavljal napredek pri kuhi in s tem dvigoval raisen fiber. Tudi sam nisem zadnjo noč dobro spal. Prvi dan, ki je še vedno dan pred smučarskim dnem je namenjen izmenjavi vseh pametnih in manj pametnih stališč, ki si jih med letom nismo uspeli. Že v kombiju, ker nas je pet, je živahno, letos pa je bilo sicer bolj napeto, ker se vedno najde kdo, ki se še ne sprosti takoj. A današnja tema ni smučanje in druženje ampak samskost. Namreč vsake toliko časa se najdejo prijatelji, ki mi želijo pomagati. Ne vem sicer pri čem, a kot da jih moti, da sem samski. Ne osamljen, ampak sam. Včasih imam občutek, da si je bolje kaj izmisliti, ker se mi pa r