Dobrota ni sirota

Ljubljanski maraton. No ja, polmaraton. Letos so obrnili krog. Mi je všeč. Zelo. Prejšnje se mi je vleklo zadnje kilometre po ravnini na široki cesti. Danes, danes je bilo drugače. Glasbe nisem vzel. Čeprav sem še nekaj dni nazaj izbiral dinamično, takšno, da bom odtekel v filmu. Nak. Že zvečer sem se spomnil, kako je v Ljubljani. Kako te navijači ponesejo. In res. Zjutraj prestavim uro, zlikam srajce in se s kolegom spraviva v lahkem teku v mesto na start. Brez nervoze, prijetnih 6 stopinj. Organizacija vrhunska. Vse deluje kot mora. Od garderobe, sanitarij, vse. Med potjo srečujeva vesele tekače, ki so opravili z 10-ko. Jim ne zavidam. Ker ne bodo doživeli "A sky full of stars": Ampak to je bilo po startu, ko prečkamo most, kjer nad nami igrajo The stroj (To je sicer lanski posnetek): To te ponese. Ne moreš si kaj, da jim ne ploskaš, medtem ko tečeš. Noro dober občutek, ki ga zagotovo lahko doživiš le v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu. Sledi tek po največji

Takrat sem bil ... Varen. Vsaj mislil sem tako. Tečeš, greš in ne glede na to, kar ti pride pod noge, greš. Res je lep občutek. Vse vem. Prvi dan naju je zeblo. A, bilo je sončno. Pa bojazen, da crkne motor je brezpredmetna. Čisto drugje. Na otoku. Sardinija. Nič bolnih staršev, nič težav v službi, nič bremena kreditov. Ampak ob tej pesmi sva naredila nekaj več. Veliko več. To ni cena tega, ampak cena ljubezni. Mi je še vedno všeč. Run!