Dobrota ni sirota

No, pa imam. Mir namreč. Zdravo, Vidim, da je "delovalo". A ne glede na to, ne bom napisal blog ampak peer to peer. No ja, roko na srce sem vmes vseeno moral napisati nekaj tudi na blog. Sam večkrat zadeve poizkusim, da vidim odziv. Kinestet. Vedno sem bil. V nedeljo sva šla že zgodaj nazaj, saj mi preveč negativne energije ne koristi najbolje. Pripravil sem kosilo, ki je njegovo najljubše. Potato with cumine. Njami! Učenje družbe. Ali okolja. Nekaj pač. Ne da se mu. Razmišljati. In potem klobasa. Ne! Bučnice luši. Kar nekaj govori. Sam ne more verjeti. Ampak vseeno mi je. Saj se uči zase. Ves teden je bil obarvan starševsko, saj sem ga vsako jutro dostavil pod Šmarno goro in bil je vesel, saj se je zaradi zgodnjega prihoda udeležil celo posebne jutranje delavnice. Prav užival je. Odšel celo v knjižnico in si sposodil knjigo pesmi, ki jih še mora recitirati za zaključek bralne značke. Prav odraslo se počuti, ko po pouku z avtobusom sam gre k nam in naredi vse potrebno za šolo

Zdaj pa vem. Odvisnost je strah. No ja, verjetno je strah posledica odvisnosti. Ali pa ... V bistvu mi vzrok in posledica nista bila nikoli jasna. To je kot kura in jajce. Bojda obstaja odgovor ampak ga nihče od znalcev eksplicitno ne pove. Vem, da je več vrst odvisnosti. Od odnosov, denarja, slave, da o psihoaktivnih substancah sploh ne govorim. Če se osredotočim samo na zagotavljanje svoje štalce, lahko hitro ugotovimo, da v primeru ne dovolj bogatih staršev sami le s težka pridemo do dovolj sredstev za stanovanje. OK. Pa najamemo kredit. Kdo bo porok? Kaj bomo zastavili? Spet moramo nekaj imeti. Če nimamo? Imamo službo, ki nam zagotavlja dohodek. Danes to ni več redni dohodek. Bog ne daj, da smo zaposleni kotr samostojni podjetniki, ker finančniki tega ne odobravajo in si takoj rizičen. Pa recimo, da vse pogoje izpolnimo in gremo veselo v "razmerje" z banko. Se vselimo v stanovanje in naslednje jutro ponovno v službo. To jutro se v službi nekaj spremeni. Do tega jutra smo

Zakaj z veliko? Ker nisem motorist ampak Motorist. No ja, nekateri bi rekli BeeMWejevec. Ja, vem, to je za tiste "ta stare", s hemeroidi, zdolgočasene, osivele dedce, ki tako in tako ne morejo drugega, kot da si kupijo drag motor in potem mislijo, da so potegnili nekoga za nekaj. Pa saj je konec koncev kar veliko resnice v tem. Hja, vsaj hemeroide imam. Na žalost! Pa siv sem tudi. Da pa ne bo pomote, pa je tudi moja draga (beri žena, da ne bo mišljeno kot "stane veliko denarja") BeeMWejevec. Hja! In nima hemeroidov. Če je pa osivela, pa ne vem, ker se barva. Vseeno mislim, da ni. V družini sem jaz tisti, ki je siv. Motorist z veliko začetnico sem postal okoli 6 let nazaj, ko sem opravil izpit, kupil motor in popokal drago (takrat še ni bila žena, se je pa kasneje izkazalo, da je bila draga) in sva šla. Samo v zadnjem letu sva naredila 20.000 km. Naročena sva tudi na motoristično revijo. Zakaj je to pomembno? Ker sva drugačna. Moja žena (draga v obeh pomenih) na moto

Pravzaprav recesijo. Ampak mi je bil izraz, ki je pomotoma izletel, ne vem več komu, zelo všeč. Saj res, zakaj pa ne bi recesijo, ki se sliši tako "suho" zamenjali z renesanso? V wikipedii sicer lepo piše, da to obdobje zaznamuje tudi prehod iz blagovnega k denarnemu gospodarstvu in prehod iz fevdalne družbene ureditve v kapitalistično. Dve najbolj splošni značilnosti renesančne miselnosti sta individualizem in naturalizem. Hmm. Mislim, da se to ne sliši najbolje. Ali pač. Odvisno od tega, kakšen človek si. Ampak posvetimo se trenutni "renesansi". Danes sem prebral, da Švicarji najpogosteje koristijo železnice kot javni prevoz. Zanimivo. Vsak švicar več kot 50 krat letno. Noro, a ne? In včasih smo dejali, da smo "Švica v malem"!? Ma ja. Poglejmo samo prvi vtis v prestolnici, ko izstopi ta Švicar iz vlaka proti avtobusni postaji. Pustimo to, kakšno avtobusno ali železniško postajo bi morala "Švica v malem" imeti, ampak samo glede čistoče ali bolje

Magister. Ekonomskih znanosti. Se dober sliši? Hja, kaj pa vem. Sem eden tistih, ki sem nalogo pisal pet let. Ker ni težava narediti izpite, ampak zaključiti. Kot zaključevanje prodaje. V zadnjih letih, mislim da v desetih, odkar pišem blog se je veliko spremenilo. Rodil se mi je sin, ločil sem se, ponovno poročil, zamenjal dve službi,... Hecno! Moja lektorica je zelo vesela. Veseli so bili tudi na fakulteti in mi zato prisodili čisto devetko. Samo, kaj naj s tem? Jaz se ne znam it tega. Še težje je. Sem sem pa prijavil za moderatorja oz. napovedovalca na radiu. To sem že počel in to mi je bilo všeč. Samo to ni po PS-u. Dobroto še vedno širim, ampak bolj previdno, saj ti danes ljudje, ki te poznajo škodujejo, če ti ne pomagajo. Sam pa nič ne smeš storiti. Res smo smešna družba. Kako smešna? Z ženo sva bila v Švici. Tako pridni ljudje. Tako zavedni državljani. Tako prijazni. Mi smo bili pridni v bivši Jugoslaviji. Danes ne več. Žal. Tako bojimo se presežkov. Kakršnikoli presežkov. Danes

Včasih imam občutek, da so razmere v službi nevzdržne in napačno zastavljene. Imam srečo, tako sem pred časom vodil celotno prodajo podjetja, ki je iskalo svojo pozicijo na trgu. Ni nam bilo lahko. Še posebej v panogi, kjer ponudniki rešitev držimo svoje pozicije in praktično ni novih strank. Danes ne vodim celotne prodaje. In kako naj to predstavim, da ne bo izgledalo kot neuspeh? Pravzaprav sem še vedno v istem podjetju. Prvo leto po moji zamenjavi sem se lovil. Prav hecno. Kot bi bil človek pijan. Bolj kot piješ, bolj misliš kako dober in trezen si. Enako se je dogajalo z mano. V čem je bila težava? Manjko informacij. Praktično v enem dnevu sem bil odrezan od informacij. Ne glede na informacijsko blokado, pa so se moji kolegi še vedno obračali name z vprašanji, pripombami, predlogi,... Težko smo vsi skupaj sprejeli novo vodstvo. Ampak včasih tako rad uporabim izraz iz filma Reservoir Dogs: "Who is fuckin' professional? I am the only one f.... professional." in sem širi

Ja, saj vem. To je pristransko. Ampak vseeno. Bila sva v Berlinu. Na koncertu Depeche Mode. Iz Ljubljane nama je z avtom vzelo slabih 10 ur. Avstrija brez problemov, če greš preko Gradca. Potem pa polovico poti preko bivše Vzhodne Nemčije. Res imajo srečo. Kot mi. Lepa narava, dobre ceste. Ampak kar želim povedati je to, da v Berlinu sicer vidiš gnečo na cesah, ampak je neprimerljivo glede na razmere v Ljubljani. Kar me je še posebej presenetilo je dejstvo, da ni reklamnih panojev. Morda sem tudi zato bil bolj zbran kot sicer. Prav lepo, da ni tovrstnega onesnaženja. Ko parkiraš in se namestiš, je do mesta z njihovim S bahnom ali U bahnom zelo enostavno. Odloćiš se za dnevno ali dvodnevno karto in že si v kolesju mreže, ki ti nudi neverjetne možnosti. Nobene nervoze, vse logično in prijazno. Za popizdit! In opaziš, da so Nemci še vedno pravi Nemci. Imajo oštevilčene hiše. Ok. Ništa novo. Ampak imajo dvakrat isto številko. Navadno ploščico s številko in še dodatno luč s številko. Ok. Ni

Hmmm, spet sem grešil :) Je že tako, da so v življenju dogodki, ki nas prizadanejo. Tako ali drugače. Veliko ljudi to jemlje kot slabo. Mislim, da je ta beseda v slovenskem jeziku malce zlorabljena. Pravzaprav smo jo zlorabili mi, uporabniki besedišča. Namreč prizadeti smo tudi kadar se nam zgodi kaj lepega, vznemirljivega. Samo da to drugače pojmujemo, a ne? Ampak kaj pravzaprav dela življenje lepo, vznemirljivo? Vsak potrebuje svojo dozo »Red bula«. Na nek način. No ja, so tudi ljudje, ki se ujamejo v svoj dolgočasen ritem in celo mislijo, da živijo življenje. Nekateri se celo ukvarjajo z adrenalinskimi športi. Ampak zakaj vse to počnemo? Ker se slej kot prej zavedamo, da je življenje eno samo in da še prehitro mineva. Dokler ne prizadenemo okolice mislim, da z majhnimi grehi ni nič narobe. Kaj pa so majhni grehi? V reklamah pravijo, da je to pregrešno dobra čokolada. Spet drugi, da je to ukraden poljub, tretji pa »grešijo« že s tem, da redkoma kršijo svoje vzorce. Včasih kar pogreša

Ker smo imeli podaljšani vikend za veliko noč, sva se z ženo odpravila še na enodnevni izlet v Benetke. Sicer je bil velikonočni ponedeljek in pričakovana gneča na cesti, a z motorjem se da fino vijugati med dvosledno pločevino. Iz Ljubljane sva ubrala kar avtocesto do Razdrtega in nato po Vipavski dolini do Vrtojbe. Od tam sva se prepustila Garminu, da naju vodi po stranskih cestah do Benetk. Te ceste so res fenomenalne. Še posebej zato, ker Italijani spoštujejo motoriste. Verjetno zato, ker jih je toliko J. Je pa res, da v Italiji velja za krivega vedno najprej avtomobilist in šele v primeru dokazov pade krivda na motorista. Kakorkoli, res dober občutek, ker vidiš, da se umikajo in da si pravzaprav opažen preko ogledal. Ker sva pričakovala zvečer otroka, sva malce pohitela. Tako sva bila okoli 12h že v Benetkah. Gneča kot ponavadi, parkirala kar v kotu parkirne hiše za dva evra in se preobula v teniske. Nato pa sva se odpravila v mesto golobov. V tem letnem času je še prav fajn,

No, pa je nastopil prvi podaljšan vikend letos in to z lepo vremensko napovedjo. Je res, da je bil to vikend pirhov, ampak se z ženo ne secirava preveč, ker ne dava preveč pozornosti na tovrstne praznike. In tako sva praznovala po svoje. Otroka sva »spakirala« drugim staršem in že v petek svobodna pričela s pakiranjem kaj vzeti s sabo na morje. Ja, šla sva v Dalmacijo v Pakoštane. Kot navadno sem imel s sabo takorekoč nič. No ja, razen seveda kamere in GPS. Ko pripravljava toaleto spijeva že drugo pivo in že se naju loteva travel fiber. Ali pa morda rahla pijanost. Spala sva bolj malo, saj sva oba komaj čakala, da zajtrkujeva in se predava »stari« povezavi preko Karlovca, Plitvičkih jezer, Velebita in nato do vikenda v Pakoštanih. Krenila sva okoli 9h. To je bil verjetno najin rekord, saj imava zjutraj toliko dela, da prideva do motorja, ki je na drugem koncu mesta. Nato po poletno vinjeto, vodo in na avtocesto proti Novemu mestu. Slovenijo sva prevozila delno po avtocesti, saj sva

Pravzaprav rušijo stavbo v kateri sem izgubil svojo nedolžnost. A veste, da me je res malce presenetilo?! Kar porušili jo bodo. Sicer me je sodelavec pomiril s tem, ko je dejal, da verjetno vseeno ni bila ravno nova. To je res, ampak vseeno. Hčera in sine na skiroju, ate pa na rolerjih skozi Rožno dolino. Lepa sončna nedelja in ponosen foter, ki razlaga v katerem bloku študentskih domov je pridno študiral. Ampak res! Bil sem priden. Seveda spada zraven tudi žuranje, preganjanje deklic, postavljanje, šopirjenje, preizkušanje takšnih in drugačnih meja. A, vseeno me otroška pogleda vprašata, kaj to pomeni - študirat. In potem kot prav foter razlagam, da je to učenje kot onadva v četrtem razredu. In da si želim, da pridobita tudi onadva to izkušnjo. Se peljemo mimo domov pa po ulici, ki sem jo prečkal na poti do faksa. Opazim, da je kar nekaj vil olepšalo svoj izgled bodisi z menjavo oken, fasad ali pa so nastale nadomestne gradnje, nekatere pa so postale prave grdosije. Mislim, da se Rožn

Moj GPS se izogiba avtocestam in makadamu, nakar že računa. Jaz pa med računanjem peljem proti Tržaški. Med vožnjo nisem bil ravno pozoren na GPS, ampak sem se ukvarjal s programom za vzmetenje. Odločim se za solo in comfort nastavitev. Motor se med vožnjo dviguje in mehko nastavi. Bolj ko se bližam Tržaški, bolj me GPS usmerja na Dolenjsko cesto. Ko mi le vklopi, da grem pravzaprav čez Kočevje, se "opravičim" GPSu in obljubim, da ga bom ubogal ne glede na to, kje me bo peljal. To se mi kakšen mesec dni nazaj ni ravno obrestovalo, saj imajo Hrvati žal zelo slabe podatke o cestah. Še bolj zoprna reč je, da so ceste vrisane, usmerjevalne tabele pa so zanič. In tako me je v okolici Knina vsaj 10-krat usmerjal na ceste, ki so se zaključile na še neočiščenih minskih poljih. Ampak to je že druga zgodba. Sonce se iz nizke oblačnosti nikakor ne prebije in v kratkih rokavih mi ni ravno vroče. Glede na prikazano temperaturo (7 stopinj Celzija) se odločim, da vklopim gretje ročic. N

No, pa imamo nov DVD predvajalnik. Pravzaprav ga ima moj oče. In to takšnega za dobesedno nekaj deset evrov. Iz ene od poceni diskontnih trgovin seveda. Ne vem, ampak smo ljudje res takšna bitja, da podležemo skušnjavi nakupovanja. Pravijo, da smo moški lovci, ženske pa nabiralke in to očitno drži. V trgovinah nam legalno zadovoljijo to prastaro potrebo po lovu oziroma nabiranju. Tudi to vemo, da nas bo poceni reč jezila, ker se bo kaj pokvarilo, delovalo počasi, kazilo sobo s svojim dovršenim dizajnom in kurila štrom zaradi dodatne funkcionalnosti kot je npr. hudo uporabna ura, ko naprave ne uporabljamo. Pa pustimo to. Verjamem v kvaliteto, saj bomo sicer zapadli v finančno spiralo ob poplavi poceni opreme in storitev. Še na prodajnih treningih učijo, da je cena ne odloča o nakupu. Hja, o tem bi se dalo diskutirati. Res pa verjamem v to, da za več denarja dobimo več muzike. Kupujem dražje in morda zato bolj kvalitetno ampak hudič je, ko se človek tega navadi in ta višja kvaliteta post

Sva gledala s svojo drago National Geographic včeraj in sicer "Deadliest animals in India". In ugotovila, da ima neko manjše mestece v Indiji 18 mio prebivalcev. Kul, a ne? Devet Slovenij. Mi pa se gremo politike, filmske zvezde, kmetovalce,... Vse. Še bolj kul. Pa me vpraša draga, zakaj nam je Bog dal možgane. Zakaj nam je Bog dal možgane? Hja. Kot navadno sem takoj zagrabil in kot najbolj pameten samec takrat v sobi, no ja če ne štejem naše Nimfe, skočim in zagrabim kost. Pametujem, da smo res smešni, ker se zavedamo, da smo zavedna bitja. Klobasam vse polno visokozvenečih dokazov, razlag in teorij, nakar se zalotim. Pravzaprav me je zalotil Jaki, to je ta naša nimfa, ko se je začel razburjati še on. Bilo me je sram. Sram, da sem zadnje čase nemočen. In pol klobasam. Zakaj? Ker sem razočaran nad nami. S temi možgani nekateri ustvarjajo tako lepe stvari, nekateri pa služijo(mo) plačo z dodano vrednostjo, čeprav nič ne ustvarjamo. Kupimo za 80, prodamo za 100. No, saj še zrav

I was born with the wrong sign In the wrong house With the wrong ascendancy I took the wrong road That led to the wrong tendencies I was in the wrong place at the wrong time For the wrong reason and the wrong rhyme On the wrong day of the wrong week I used the wrong method with the wrong technique Wrong Wrong There’s something wrong with me Cannot be something wrong with me Inherently The wrong mix in the wrong jeans I reached the wrong ends by the wrong means It was the wrong plan In the wrong hands With the wrong theory for the wrong man The wrong lies, on the wrong vibes The wrong questions with the wrong replies Wrong Wrong I was marching to the wrong drum With the wrong scum Pissing out the wrong energy Using all the wrong lines And the wrong signs With the wrong intensity I was on the wrong page of the wrong book With the wrong rendition of the wrong hook Made the wrong move, every wrong night With the wrong tune played till it sounded right yeah Wrong Wrong Too long Wrong (bis)