Dobrota ni sirota

Dajte no. Spet nakladanje. Samo se pa fajn sliši, a ne? Tako humano. Odgovorno. Celo skromno. Lahko bi našli še več pridevnikov za stavek, ki ga tako radi izrekamo. Pa se pogovarjam z bratom. In prijateljem. In debatiramo o tem, da je v naših letih res fino malce migati in skrbeti za zdravje in si konec koncev nekateri to lažje privoščimo kot drugi. In ugotovimo, da so tiste nove savne v tistem klubu res špica, saj so nove in je tak luštno uštimano. Pa me zmoti to, da se v savno odpeljemo z avtom. Zakaj? Kaj tista bližnja, čez cesto ni dovolj dobra? No ja, resda lahko notri naletiš na Francija, kar se mi je tudi zgodilo ampak vseeno. Ne maram uporabljati storitev, do katerih bi prišel z avtom, če imam »cenejšo« alternativo. Pa ne gre za ceno. Ne morem se znebiti miselnosti, da vožnja z avtomobilom onesnažuje okolje in da ga zato skušam uporabljati čim manj. Pa nisem sicer ekološko osveščen. Vsaj ne tak fejst. Ampak tudi majhne stvari pripomorejo k celoti. Drugi primer je, da je Sloveni

Intimna bližina. Dotik. Kot že ničkolikokrat mi je potekla seja. Seja na blogu, ker razmišljam. Ali pa sanjarim. In potem zgine vsa vsebina, ki sem jo umetelno " spesnil " . Ahhh. Ampak v današnjem primeru je bilo to dobro, ker ne vem, če lahko kar vse objavim. Malce samocenzure mora biti : ) Torej. Se mi vsake toliko časa dogaja, da razmišljam o intimi. Pravzaprav je pravi izraz intimni bližini. Kaj mislim s tem? Vem, da nam seka avra ven in kaj jaz vem kaj še, ampak dejstvo je, da ta cona obstaja, a ne? Intimna bližina. A ni zanimivo, kaj se z nami dogaja, ko nekdo " stopi " v njo? A, ni dober občutek? No ja, včasih ne. Včasih zna biti prav zoprno. Pa ne mislim samo sogovornika, ki ga v prehrupnem lokalu zanese in izmenjuje še kaj drugega kot zvok izredno pomembnega sporočila. Mislim na sogovornika, ki ti " ne sede " . Ali pa z mojimi besedami, ki ti " ne diši " . Argh. Se umaknem. Na varno distanco. Vsaj minimalno razdaljo. Samo veste kaj? Um

No, pa se približuje. Dan koncerta. Tak redko grem na kaj velikega kot so Stonesi, U2ji ali Depeche Mode ali… Ampak   danes grem na DM. Bojda prihajajo po 25 letih k nam?! A, je to res? Nazadnje sem bil na njihovem koncertu na dan terorističnih napadov v Ameriki. Ravno takrat smo se peljali na Dunaj in ne glede na dogodke preko luže je bilo super. Pa sem takrat mislil, da je njihov zadnji album malo mimo ampak vseeno je bilo dobro. Danes ponovno mislim, da je njihov zadnji album res malo mlačen, temačen in sploh ga (še) nisem vzel za svojega. A, vendarle. Ko sem izvedel, da bodo v Zagrebu in na Dunaju sem še malce okleval in nato zasledil, da bodo tudi »doma«. Potem pa normalna mrzlica, da sem začel poslušati vse albume znova in znova, začel z indoktrinacijo sina z DM in priznati moram, da mi je uspelo. Sicer ne vem ali zaradi tega, ker pametnejši odneha ali pa mu je res postala njihova glasba všeč. Vsakič, ko sva s sinom skupaj me prosi, če predvajam koncert Last night in Paris, ker g

Da ne znorimo! Ja dobro, ne vsi. Ampak vseeno moram malo komentirati. Kot že rečeno sem v fazi menjave službe. In poleg vseh intervjujev, pogajanj, dokazovanj je potrebno čez takoimenovane psihološke teste. Potem pa spet intervju. In te vprašajo kakšni so tvoji hobiji. Hm. Rad poslušam glasbo, jo zbiram, smučam, tečem, kolesarim, rolam, hodim v naravo, predvsem v hribe, vožnja z motorjem, vožnja z avtomobilom, sestavljanje lesenih modelov, rekreativno pitje piva,… Kaj hudiča naj izberem? Kaj sploh je hobi? Kdo določi, kdaj je sestavljanje modelov hobi? A, če sem v društvu? Če porabim toliko in toliko denarja za modele? Časa? Pojma nimam. Ampak na osnovi teh podatkov dobijo informacijo, kakšen si! S temi vprašanji sem se ubadal že nekaj časa nazaj. Ob debatah ob pivu. Kaj kdo počne ne za življenje ampak potem. Popoldne ali pač kadar dopušča čas. Res je zanimivo, kaj vse ljudje tretirajo kot hobi. S čim vse se ukvarjajo. In veliko teh se tudi tolaži. To zadnje mi je bilo najbolj zanimivo

Ahhh. Kak je fajn. Res. Nisem mogel (ne morem) verjeti, kako paše sprememba. Nov zagon, drugo okolje, druga poslovna kultura,…   Saj vem, katere stvari, no ja vsaj del, niso pošlihtane tako, kot bi morale ampak vseeno. Ljudje so odprti. Verjetno enako kot v prejšnji službi ampak tukaj me še ne poznajo in ljudje niso tako preračunljivi. In, ko vidim intuziazem v njihovih očeh me potegne. Koga ne bi? Res, to je tak fajn in bomo rasturali. Sploh pa so stvari, katere sem želel in zahteval v prejšnji službi tukaj že uresničene in se uporabljajo. Ljudje smo res ovce. Mislimo, da so vse firme kot naša. Pa ni res. Ne glede na strahove je prostor pod soncem za nas. Intuziaste. Žal mi je samo kolegov, ki imajo potenciale in vztrajajo   v okolju, ki ni več zdravo. NI! Razumem pa, da imajo druge razloge, kot so krediti,… To ni fajn. Ahh. Tak mi je fajn. Sem se slišal s kar več bivšimi sodelavci vmes in šel na pijačo in kot rečeno oseb ne pozabimo nikoli. Nikoli. Ampak prepričan sem, da razumejo, d