Dobrota ni sirota

Mislim, da smo na tem planetu. Tako lep je! In od zunaj sploh nismo veliki! Pa tako lep planet. Samo malo preveč nas je že. Razumem, da si želimo v vesolje. Enkrat videti od zunaj! In tako je, ko potujem z motorjem. "Čutim" Zemljo. Mislim, karto imam v glavi, vpijam relief in na povratku sem videl del Zemlje.Tudi z letalom je lepo. Ampak smo face in znamo narediti tudi vesoljska plovila. Hmm. Na Zemlji pa smo čedalje bolj nestrpni. Zadnja Parada ponosa v Ukrajini je trajala le 40 minut. Če smo nestrpni že zaradi takšnih razlogov, potem se ne bomo dogovorili o veliko pomembnejših stvareh. Tudi komunikacije, da si lažje predstavljamo le Internet na primer, so pripomogle k temu. Ali pa mobilno računalništvo, telefonija, socialne spletne skupnosti. Nisem prepričan, da smo se ljudje tako hitro prilagodili. Močno dvomim. Takšno kopico informacij in s takšno hitrostjo, kot jo imamo danes, naši možgani ne zmorejo obdelati v realnem času. Ne dohajajo. In prevečkrat o

Me je vprašala. Ja. "Zakaj pa?" Hmm. Ker mi je tako fajn.  Sem mislil, da je to dovolj. Da odgovorim, da mi je super potovati sam. Jesti najboljši zajtrk v Plavem 9. V Karlobagu. Pač imajo najboljši burek. Celo poznajo me že. Čeprav sem tam le nekajkrat na leto. In zavoji nazaj grede iz Dalmacije, ki so v jutranjem soncu, novemu asfaltu, ... najboljši. Takšnih ni niti na Sardiniji. Ali v Švici. Mislim, saj so, a ne tako luštni. In se še kar izmotavam, zakaj sem na motorju za dva še vedno sam. Ker je to svoboda. Ker se bojim, da sopotniku ne bo tako zelo všeč kot meni. Čisto enostavno. Čakanje na trajekt, obiskovanje krajev le za nekaj minut, skok v morje, ki še nima najugodnejšo temperaturo ali vožnja v koloni, čeprav si z motorjem in lahko prehitevaš. Meni je tako všeč. Zelo.