Dobrota ni sirota

Moj Tamal je imel maturantski ples. Svojega se spomnim, da ni bil nič posebnega. Pravzaprav se ga ne spomnim. Spomnim se občutka pri četvorki, treme, nerodnosti pri plesu in kako komaj čakam, da se vse konča. Še danes mi sprejemi niso priljubljeni dogodki. Plesi še manj. Sem izrazita oseba, ki lahko izvaja le eno aktivnost. Pa to ni čisto res, ker znam dihati, loviti ravnotežje, žvižgati in še kaj zraven. Pri plesu pa koordinacija gibov ne sledi temu, kar useša slišijo. Še posebej to velja, kadar glasba prevladuje. Se večkrat zalotim, da se med plesom kar ustavim. A, to ni tema. Na njegovem maturantskem plesu sem imel ravno tako tremo. Sicer drugačno. Tudi rosne oči, ko ga gledam, kak mož je. In kako je pozoren. Se celo izpostavi vsake toliko časa. A vseeno so to le veliki otroci. Otroci, ki želijo biti odrasli. Celo mislijo, da so. Saj na nek način so res. Pa me en "mladič" vpraša, če bi se vrnil v ta leta. Nak. Ne bi. Bilo je lepo. A, takrat se mi je zdelo, da sem i

Vedno sem bil in še vedno kdaj slišim. Tamal. Pa sploh nisem majhen. Pravzaprav sem v družini najdaljši. Ali najvišji. Kakor vam je ljubše. Se spomnim svojih srednješolskih, ko ... sem bil še otrok. Sicer resen, a v resnici le velik otrok. Na začetku srednje sem zrasel 18 cm v enem letu in bil živi dokaz, da se je človeštvo razvilo iz opice. Dolge roke, sključena drža, neenakomerni proporci. Vse kar se je do zadnjega letnika spremenilo, so bili mozolji. In da želim na svoje. Študirati izven rodnega kraja. Danes je moj Tamal tik pred maturantskim plesom. Lepo. Kar mi je nenavadno je to, da je čas res relativen. Tako hitro gre vse. Zato pa živim na način, da pustim za sabo tiste, ki ne sledijo. Grdo, ne? Ko gledam mojega Tamalega, vidim da je sicer poln idej, idealov, želja in super je to. V resnici pa le velik otrok. V smislu, da imava kontakt, kot bi ga lahko le želel. Narava res poskrbi, da sami gredo iz gnezda. Verjetno kasneje začnemo starši vleči nazaj, seveda če se le da. No,