Dobrota ni sirota

32 stopinj Celzija na morju. Po kopanju si privoščim solato s škampi. Njami. Seveda ob kozarčku Babiča in knjigi, saj sem reševal umor. Prijazna natakarca prinese dva jedilna lista, vidno drugačna. Eden temnejši, drugi svetlejši. Pogledam prvega in vidim, da je v Hrvaškem, Angleškem, Nemškem in Češkem jeziku. Drugi ... prav tako. Ko pride mimo povprašam, zakaj dva lista. Pričakovala je mojo "suprugu". Ma ne, sam sem. Opazujem ljudi, ki so se počasi nabirali in nekako ne morem zbrano rešiti še zadnjih podrobnosti glede obdolženega za umor. Naveličan par sedi malce dlje, a vidi se, da je možakar zadovoljen sam s sabo, žena pa nagajivo opazuje okoli. No, vsaj en živ. K mizi pridejo še trije, mama, oče in hčera. Tujci. Obe pomagata očetu, ki ima očitne težave pri hoji. Niti ni toliko star. Se posedejo, in hčera rutinirano potegne ven opremo za merjenje krvnega sladkorja in si le tega izmeri. Naročijo belo vino na pokušino. En kozarec za vse. Glede na izgovorjavo so iz Ameri

Včeraj sem poslušal na radiu anketo, komu zaupate . Zjutraj sem preletel članek o dveh dekletih, ki sta kot najstnici odšle delati in živeti v Barcelono. Prebral sem članek z naslovom Ekonomisti o usodi Grčije in evra: je odrešitev v drahmi? In še bi lahko našteval. Odzivi poslušalcev radia so bili tako negativni, da sem se dobesedno zdrznil. Ne zaupamo več niti partnerju, morda še mamam. Nekatere sogovornike so preprosto odslovili, saj je bilo jasno vprašanje o tem, komu zaupate. Me je postalo kar malce strah. No ja, vsaj neprijeten občutek je ostal. Dekleti oz. ženski v Barceloni sta poudarili, da se v bistvu sploh ne vračata radi v Slovenijo. Ko se sprehodita po Ljubljani, opažata zamorjene ljudi, ljudi brez energije, apatične in v strahu. Močna izjava, ki jo bere pol Slovenije. Članki na temo Grčije in ostalih državah v krizi so že polni besed o tem, da bo Evro razpadel. Ne samo članki o državah, ki imajo finančne težave. Tudi splošni članki govorijo o razpadu Evra. Poleg raz

Evo me. Nazaj iz Združenih držav. Amerike seveda. Najmočnejše, najnaprednejše in sploh naj dežele. Pa je res tako? To je moje prvo srečanje. Pravzaprav sem čutil, kot da bi že bil tam. Res. No ja, Skandinavija, vsaj Norveška, je bila podobna. Najprej carina. Pravzaprav varnostna kotrola. Zaslišanje, kot ga nisem videl niti na TVju. Kdaj sem že bil, kam grem, v kakšnih odnosih sem z njimi, kako bodo sodelovali ... Tao mu je bilo ime. Brez dlak na obrazu in glavi. In to še v Kanadi. Kakorkoli. Prvo, kar sem opazil je električna napeljava. Droti en čez drugega, transformatorji kar na drogovih in to ob lepih zgradbah. To pri nas ne bi šlo skozi. Noup. Dobro, prva noč itak ne šteje, ker je človek utrujen od celodnevne vožnje. Pravzaprav se od Grenlandije dalje bolj medlo spomnim. Malo piva, kakšen konjak pa gre. Prvi zajtrk. How do you feel this morning? Je bilo prvo vprašanje. Lepo. Vljudno. In tako odgovorim, da sem lousy . Ker sem slabo spal. Gues what? Ni je zanimalo, kako se poč