Dobrota ni sirota

Na stojalu v wc. Sem divji, a ne? Pravi dedec! Danes bil pri bivših kolegih. Prejšnja služba. Nikoli se nisem pretirano ukvarjal s preteklostjo. Ali imel težav s preklaplanjem na novo okolje, družbo.  Moj prijatelj je še vsaj eno leto hodil v menzo študentskega doma na kosila. Na študentske bone, čeprav sva bila že zaposlena. In on celo ni bival v študentskem naselju. Tam sem bil jaz. V znani šestki. Tristodvanajst. Šest let. Je pa tam z mano žural. In v tistem času hodil tudi na kosila. No ampak, ko sem študentski dom zapustil, nisem več bil v menzi. Ne na kosilu ali pa na žurih. To je bilo za mano. Željan sem bil novega lista knjige, ki jo piše življenje. Spomnim se tudi obdobja služenja vojaškega roka. Častniška šola, kjer smo kot prva generacija imeli dvakrat dnevno dodatne kondicijske treninge. To je bilo nekaj zame, povprečnega športnika. No ja, že z nekaterimi ekstremnimi podvigi, kot je maraton Celje - Logarska dolina. Več kot 80 km! Kakorkoli. V času služenja sem p

Sem dobil nalogo. Domačo nalogo. Kako sem kupil prve cigarete. Še danes jih imam rad. Ne kadim veliko. Na sistematskih, managerskih pregledih mi dobro pregledajo pljuča, ker želim. In dokler kadim toliko, dokler tečem, hodim v hribe, je vse ok. Kot da ne bi. No ja, to zadnje si jaz razlagam. Sicer pa si lahko mislite kako je, ko greš na gastroskopijo, pregled prostate in pregled sečevoda. Zanimivo. Ampak, kako sem začel. Morda res z učenjem, da vlakec dela ču, ču, a to ne štejem. Ker sem znal le puhati, ne inhalirati. Kot Clinton. V drugem letniku faksa sem delal na prvi komercialni televizijski postaji kot študent. Seveda sem imel termine večinoma ponoči in čez vikende. Od treh popoldne do petih zjutraj. Ker pa je hrana zame ljubezen, nisem ravno dolgo zdržal brez. To je bil čas, ko se je kadilo še v zaprtih prostorih. Ne vsepovsod, a vendarle. Na Šmartinki so kadili na hodniku. Pisarniška oker miza s prepolnimi pepelniki, smrdelo je in družilo. Ob neki priložnosti sem izdavil, da

Bemti! Staram se. Pa ne le zato, ker se ne spomnim, če sem že pisal o Depeših. Depeche mode. Ampak ker mi je všeč glasba, ki je za starejše občane. Zeppelini, Depechi, Peral Jam, no ja vsaj ti so zadnje čase izdali nov album in so še živi. Ostale pa že počasi "kuzla liže". Seveda ne Depešev. Ti so še vedno mladi. Čedalje mlajši. Dobri so. Me ne moti niti Martin, ki ga Sine opisuje z ne najbolj možatimi izrazi. David pa je res faca. Kot bi zopet Sine rekel, se obnaša na koncertih, kot da tam posluša koncert, ne pa da ga "izvaja". On med izvajanjem tako uživa, da je nesramno. Nesramno seksi bi rekel, če bi bil ženska. Dolgo časa nisem vedel, kaj je glasba. Saj sem igral tamburico. 13 let. A, glasbe nisem poslušal. Brat je imel tranzistor, pravzaprav kasetar, ki ga je dobil za birmo (zakaj jaz nisem prišel do birme je druga in dooolga zgodba) iz Nemčije. Nemčije! In na njemu je poleg ostalega pisalo AC/DC. To sem bil ponosen, ker ima moj Brat kasetar, ki nosi ime g

Tako začenjava dan. Z vicem. Enim. In ga ne štekava. Ni DNK testa, ki bi dokazoval krvno sorodstvo kot so vici. On ne razume. Kot jaz. In pravi:"Saj stanovanje je lepo, a ne paše v stavbo. Je preveč lepo. Je preveč moderna kopalnica. Ne paše. Ima biserne ploščice. Saj tudi kuhinja je lepa, a miza ne paše ... " Nič ni v redu, a vse je v redu. Prav zmeden je. Več kot 10 dni s sinom. Ne vem, kdo vse je rekel, da ne znam z otroci. A on ni otrok. Je 14+. Vsaj tako je bilo na Dalijevi razstavi. In na smučanju. Sva bila štirikrat v hribih, sva kuhala. Golaž, Pražena jetrca, koline, pekla pecivo. Tudi brez sladkorja. 14+ je star, a uživava kot otroka. Pošasti iz omare sva predelala, ne pa Pošasti na univerzi. Učil se je. Čistil sekret. Kopalnico, sesal, čistil kletko ptiča. Bedel, spal, počival, bral. Vse. Celo dovoli mi nositi kapo za starejše občane. Stisne se k meni, me žgečka. In ve, kdaj sem vesel. Kdaj se le smejim in kdaj sem res vesel. Pozna mojo tišino. Ko smučava razume