Dobrota ni sirota

Nočem, da okolje izoblikuje mene. Želim, da jaz oblikujem okolje. Kaj vse se ne zavedamo dokler ne izgubimo. Starša sta bila ljubeča. Bolj, kot večina. Kako to vem? Ker sta se s tem obremenjevala. Da sta premalo. Vem tudi zato, ker znam opazovati ostale. Ne nosim nobene krivde, da sem jima dal premalo, da nisem izpolnil pričakovanj, ker sta pokazala, da sta zadovoljna s tem, da sem sam zadovoljen. Ne moreš vnaprej predvideti, kako se bodo otroci odzivali. Ko je Oče zbolel za rakom, je bilo čisto normalno. Kot veliko njih, je bil tudi Oče eden njih. In nisem dajal preveč pozornosti na to, saj imamo zato medicino, ne? Nalašč je vprašaj. Menim pa, da je potek njegove bolezni kot potek ljubezni. Trud obvladovanja, vzporedno življenje, odpiranje področij pogovora o katerih se sicer ne govori. Še bi lahko našteval. Prvič sem bil štiri mesece na off. Odpravnina in nisem želel takoj v drugo službo. Ta čas sem preživel s človekom, ki bo odšel, ki mi ne nudi neposredne prihodnosti. Niti nise

... so še vedno hr ibi.  Danes Grintovec iz Suhadolnika.  7 ur matranja. Sem sicer vedel, da se bom matral. A sem že očitno pozabil, kako zajebana gora je. Zjutraj je bilo -8 in še pihalo, tako da sem vsaj štirikrat skoraj odnehal. Skoraj. Nisem mogel več. Vse dobre izgovore sem imel. Ne čutim prstov na nogah, cepin sem pospravil, ker nisem čutil več rok, pihalo kot pri norcih, nevarno, ker je veliko spihanega snega in spodaj led. Še od Kokrškega sedla do Suhadolnika navzdol sem takooo švical, saj me je bilo pošteno strah zaradi drsenja. Dereze spodaj niso pomagale, ker je bilo brez snega le po poti led. No, dost jamranja. Fajn je!  Rad imam to. Zanima me le, ali s starostjo postanemo bolj ali manj vztrajni? Ker previden sem bolj. Včasih sem dol dirjal, kot se mi je zazdelo, danes res pazim na vsak korak. Je res, da tudi zaradi bolečin križa, a to je druga zgodba. Vztrajnost pa ne vem. Ali zaradi modrosti (s tem mislim količino izgovorov, ki jih slišimo tekom življenja) odnehamo al

Ja, imel sem skoraj izkušnjo. Mislim z njimi. Predvsem s Francijem Lorbekom. Ampak ni bilo dobro. Sem pač naiven in zato včasih kaj spregledam. Bolje pozno, kot nikoli, ne? Ni bilo pa prepozno 😅 Mojo skrbi. Verjetno bi jo lahko, a me ne privlačijo. Sploh. Vseeno pa nekatere občudujem. Je to greh? Tudi Cindy Dolufer mi je všeč pa je ženska. Všeč mi je vsak(a), ki dela dobro glasbo. Depechi npr. A sem zato čuden? Mah. Ne seri! Neprecenljivo pa je, ko Sine pride po CD-je in vzame koncer Worakls za v avto:

Ja, najlažje je opustiti zadeve, ki nas motijo. Zapreti oči in oditi. No ja, to ne drži v mojem primeru kajenja. Ali pa to pomeni, da me ne moti? Hja. Širši družbeni pojav je, da odstopiš, ko ne gre po pričakovanjih. Obupavanje po domače. Ko gledam mladino, je ta nastavljena na še bistveno nižji prag. Spoznal sem že kar nekaj ljudi. Bližje so mi tisti, ki energijo špricajo. Moja prva žena, ki je v življenju dala čez ne le vice temveč pravi pekel, druga, ki je doma ugasnila, ker je vso energijo porabila za druge, partnerka, ki se dobesedno bori za življenje in še vedno želi spremeniti svet. Še bi lahko našteval. Vse vedo, da se razdajajo. Da delajo dobro. Zato pokasirajo takšne in drugačne bolezni, a se ne predajo. Ne le, da jih občudujem, Rad jih imam! Bo grdo, če rečem vse? Ne verjamem. Sicer ne bi bil del njihovih minut, dni v življenju. Mi pa je hudo to, da to spoznamo relativno pozno v življenju, ko nas zdravje baše in bi ne zaradi sebe temveč zaradi sveta želeli še tooolik

Letos sem kupil očala. 0,75. Ni veliko, ne? A, staram se. Včeraj sva s Sinom proslavila njegov vozniški izpit in v pritajeni svetlobi picerije nisem videl menija. F..k. Prijateljica je te dni začela uporabljati pahljačo. Ji je vsake toliko časa vroče. Menopavza pravi. Pa kaj se to dogaja? Me sicer bolijo sklepi, a zagotovo ne tako kot 70 let stare ljudi. Tudi maček se zadrži več kot le nekaj ur. Ampak, da se staram? Nikoli nisem razumel filmskih zvezd, ki so z operativnimi posegi želele ustaviti čas. Jaz časa ne želim ustaviti. Sem pa tako kot EU očitno doumel, da teče prehitro. Jaz še nisem za to, da nosim s sabo poleg denarnice očala. Se še ne znajdem v tem. Se staram?

Danes na primer ima nekdo rojstni dan. nekdo drug morda gre domov z morja. Spet tretji pa izve, da ne gre več. Res hecno, kako imamovsi svoj Dan. Na TV nam prodajajo, da je vsak dan lahko le naš, v realnosti pa si ga moramo zgraditi. V tem sem dober. Mi gre. Ta teden je bila oletnica. Ja, hitro gre. Ta teden je bilo v službi naporno. Bolj kot navadno. A gre. Še bolj je bilo naporno, ko nekaj, kar imaš rad ne štima kot želiš. Tako pač je. Gre in gre naprej. To pa je zame življenje:

Joj, no! Ne znam se pogovarjati o nogometu. Pravzaprav ne gledam skoraj nič športa. Ob preveč programih, ki jih nudi kabelski operater, sem opazil, da na seznamu priljubljenih nimam nobenega! In to že nekaj let. Hmm. Seveda je možnost špekulacij več. Da me to ne zanima, da me zanimajo le filmi, izobraževalni programi, morda golota ... Ampak malce me jezi, ker pridem v mesto, kjer je polno policije. V kombijih, na konjih, opremljeni kot da je vstaja prebivalstva in nato slišim glasno vzklikanje navijačev. In seveda nimam tako dolge lajtnge, da ne bi povezal, da se pripravlja na tekmo. A moja čutila tega niso zaznala preko radia, televizije ali drugih medijev. Te informacije se me očitno ne dotaknejo. Pa saj včasih rad pogledam kakšno Moto GP dirko. Tudi kakšno atletsko tekmovanje. A, v bistvu le gledam in bolj malo vidim. In to ne zato, ker sem starejši občan in me že matra branje ob slabši svetlobi, ampak ker me ne zanima v globino. Ko pa pridem v službo, spremljam pogovore med sod

I'm very ugly  So don't try to convince me that  I am a very beautiful person  Because at the end of the day  I hate myself in every single way  And I'm not going to lie to myself by saying   There is beauty inside of me that matters  So rest assured I will remind myself  That I am a worthless, terrible person  And nothing you say will make me believe  I still deserve love  Because no matter what  I am not good enough to be loved  And I am in no position to believe that  Beauty does exist within me  Because whenever I look in the mirror I always think  Am I as ugly as people say?  (now read bottom up).  By Abdullah Shoaib

Tega je že sedem let. Da bi potolažil bivšo ženo, sem šel tudi jaz na svetovanje. Ker se rešiti pač ni dalo. In konec koncev imam rad te zadeve. Znajo biti zanimive. Veronika Podgoršek. Takrat iz Celja. Ker pa se navadno ne pozanimam o ljudeh, seveda nisem vedel veliko o njej. Le da se ukvarja s svetovanjem parom.Niti ne vem ali sem moral sam ali nama le ni zneslo skupaj, a bil sem tam. Gospa mi ni bila nič všeč. Navadno ne sodim ljudi hitro, a energija nekaterih je pač takšna, da ti kar ne gre. Verjetno sva v tisti skoraj uri, dobro plačani seveda, šla skozi par reči, ki bi jih morala. A, na koncu čisto enostavno vprašanje ali menim, da se zakon še da rešiti. "Seveda ne" odgovorim. Ker sem jaz zaključil. Mi pa vsake toliko, ne glede na dolgo lajtngo, ki jo imam, vseeno potegne. In začnem povezovati imena, zgodbe sedaj bivše žene, odkod pozna Veroniko. To je bila od njenega bivšega moža druge žene ljubica oz. prijatelja, ki mu ga je speljala ne venm več koga. Saj tako n

Moj Tamal je imel maturantski ples. Svojega se spomnim, da ni bil nič posebnega. Pravzaprav se ga ne spomnim. Spomnim se občutka pri četvorki, treme, nerodnosti pri plesu in kako komaj čakam, da se vse konča. Še danes mi sprejemi niso priljubljeni dogodki. Plesi še manj. Sem izrazita oseba, ki lahko izvaja le eno aktivnost. Pa to ni čisto res, ker znam dihati, loviti ravnotežje, žvižgati in še kaj zraven. Pri plesu pa koordinacija gibov ne sledi temu, kar useša slišijo. Še posebej to velja, kadar glasba prevladuje. Se večkrat zalotim, da se med plesom kar ustavim. A, to ni tema. Na njegovem maturantskem plesu sem imel ravno tako tremo. Sicer drugačno. Tudi rosne oči, ko ga gledam, kak mož je. In kako je pozoren. Se celo izpostavi vsake toliko časa. A vseeno so to le veliki otroci. Otroci, ki želijo biti odrasli. Celo mislijo, da so. Saj na nek način so res. Pa me en "mladič" vpraša, če bi se vrnil v ta leta. Nak. Ne bi. Bilo je lepo. A, takrat se mi je zdelo, da sem i

Vedno sem bil in še vedno kdaj slišim. Tamal. Pa sploh nisem majhen. Pravzaprav sem v družini najdaljši. Ali najvišji. Kakor vam je ljubše. Se spomnim svojih srednješolskih, ko ... sem bil še otrok. Sicer resen, a v resnici le velik otrok. Na začetku srednje sem zrasel 18 cm v enem letu in bil živi dokaz, da se je človeštvo razvilo iz opice. Dolge roke, sključena drža, neenakomerni proporci. Vse kar se je do zadnjega letnika spremenilo, so bili mozolji. In da želim na svoje. Študirati izven rodnega kraja. Danes je moj Tamal tik pred maturantskim plesom. Lepo. Kar mi je nenavadno je to, da je čas res relativen. Tako hitro gre vse. Zato pa živim na način, da pustim za sabo tiste, ki ne sledijo. Grdo, ne? Ko gledam mojega Tamalega, vidim da je sicer poln idej, idealov, želja in super je to. V resnici pa le velik otrok. V smislu, da imava kontakt, kot bi ga lahko le želel. Narava res poskrbi, da sami gredo iz gnezda. Verjetno kasneje začnemo starši vleči nazaj, seveda če se le da. No,

Niti enkrat ga nisem peljal. Pa si je še želel. Nato sva oba pozabila na to. Niti enkrat. A njega ni več, jaz pa se še spomnim na to. To je drugače. Jaz se še spomnim.

Ker mi potem v hribih venomer teče iz nosu. Robčki, pa to. Verjetno malo tudi to, da sem že toliko star, da se mi dlake skušajo razširit preko nosne odprtine. Jebemti! Sicer sta pa današnja misel in pesem naslednji: "Zakonska zveza je družbeno sredstvo, ki bi moralo posameznike prisiliti, da se odrečejo svojim drugim možnostim, toda kot vemo, tudi to ni vedno uspešno." - Ariely Dan .

Postavitev družine. Bilo je kar več kot 10 let nazaj. Delavnice g. Mateja Škufce . Zanimiva izkušnja sploh za nekoga, ki je kinestet. Družinsko drevo in igranje vlog. Nekako sem si znal razložiti in sodelovati. Še posebej mi je ostalo v spominu nošenje nahrbtnika. Nekateri počnejo vse svoje življenje. Nosijo nahrbtnilk. Večkrat srečam ljudi, ki ga nosijo in se ne ločijo od njega. Tudi sam ga nosim, a se znam ločiti od njega. Prvi je bil hribovski z alu ogrodjem, ki je šel z mano vsepovsod. Tudi v Makedonijo. Z majhnim medvedkom, ki me je spominjal na ... Pojma več nimam na koga. Se ga pa nisem otresel, ker je še vedno na podstrešju rojstne hiše. Le z mano ni šel. Spomnim se tudi vojaškega, ki mi je večkrat rešil življenje, ker je bilo res naporno doživetje služenje vojaškega roka, a sem že prvi vikend z njim zaključil. Je res, da sem ga iz podstrešja vzel s sabo, a nikoli več uporabil. Ker sem bil študent, sem padal na znižanja in tako kupil 55 + 10 Karrimorja. Ta me je spremljal kar