Dobrota ni sirota

Še pomnite Second space? Morda imam račun. Ampak res morda. Ne vem, če sem se v obdobju te ... aplikacije udeleževal tovrstnih aktivnosti. Sploh ne vem, če še obstaja. Vem, da je kar nekaj podjetij imelo svoj "vzporedni svet". Verjetno za marketinške namene. Pravzaprav ne razumem tudi Bitcoin-e. Mislim, vem le okvirno za kaj gre, a to je to. Ne razumem marsičesa. A kar želim povedati ni v neposredni povezavi z zgoraj omenjenim vzporednim svetom. Po slabem letu moje vloge vodenja družbe sem spoznal marsikaj. Priznam, da nisem veliko pričakoval glede tega, kako bo. Spoznal pa sem, da višje kot si po neki hierarhiji, bolj osmaljen si. Seveda je odvisno od posameznika, a vseeno trdim, da so odgovorni za podjetje že po funkciji obremenjeni z aktivnostmi, kjer je potrebno "pustiti" operativo. Nič narobe. Narobe je, ker moramo biti vodje ljudje z veliko čustvene inteligence. Pa ne me vprašati, kaj točno je, da siravno sem prebral eno knjigo na to temo. Imam svoje mnenj

Me je zadnjič vprašal kolega, če muziko še kaj poslušam. A? Nisem ravno razumel, kaj me sprašuje, dasiravno se poznava od prvega izpita na faksu. Če še poslušam. Ja, seveda. To pomeni poleg poslušanja še urejanje, kreiranje playliste, prenosa na telefon, player za na motor, USB za v avto. Spet drugi, kaj delam. Mislil je poleg "službe". Ker, če poslušam glasbo, to ne šteje. Ker to se ne počne oz. to ne šteje. Kam pa to sodi? Ampak kar hočem povedati morda na prvi pogled ne sodi pod glasbo. Bolj vodenje. Bodisi privatno, bodisi službeno. Čeprav ne razumem, zakaj bi morali to ločevati. Pa ne mislim, da smo vedno obremenjeni s službo. A, kako pazimo na to, ko izrekamo ... pričakovanja. Ne glede na to kje, lahko od sogovornika nekaj želimo. V tem primeru ne smemo pričakovati. V pogodbenem odnosu npr. v službi od kolegov pričakujemo. Ker smo v medsebojnem "pogodbenem" odnosu. Predpostavljeni in podobno. Če zahtevamo smo bodisi v vojski ali pa takšni družbi, kjer ni

Ja, to znam. Znam veliko stvari in to je ena izmed njih. Ni se ravno za hvalit, a mi gre vsaj dobro. Imel sem dve ženi. Obe rad. Še danes, kadar nanese pogovor o njima, govorim ljubeče. Nista niti podobni niti nasprotni, a tako dobri. Druga je bolj razumel kot prva. A to se ne da razumeti. Še sin mi vsake toliko časa reče, da loči, kdaj sem tiho in kdaj sem "uničujoče" tiho. Nimam slabih namenov, le "polnim" se. Tudi mobilni telefon ne moremo nesti s sabo, ko se polni. In tako jaz funkcioniram. Najbolj zanimivo pa je, da v času moje tišine razmislim o glasbi, izzivih o službi in še čim. Ne znam več stvari hkrati početi. To je moja težava. Eno po eno. Tišino sem menda doživel doma. Menda zato, ker v danem trenutku tega ne veš. Sami smo odgovorni za to, da na to odreagiramo. Jaz vem, da imam s tem težavo, zato ne želim s tem škodovati nikomur več. Opravičujem se vsem, ki so to doživeli. Res ni nalašč. To je kot bolezen. Ali kot alkoholiziranost. Ni fajn. Vem.