Dobrota ni sirota

Res me zanimajo nove tehnologije. Takšne in drugačne. Tisti, ki me poznajo vedo, da sem tudi malce geek -a. Tehnologije, ki se dotikajo našega vplivanja na druge, nase, na naše obnašanje, so nam še posebej pri srcu. SMS, MSN-ji, chat room-i, blogi, facebook-i, twitter-ji ... Zelo mi je bil všeč film Chatroom . "Psihološki triler režiserja kultnih grozljivk Krog in Temačna voda, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko se meje med resničnim in virtualnim svetom zabrišejo. William (Aaron Johnson) na spletu odpre sobo, v katero kmalu zaidejo štirje najstniki, ki se prej niso poznali. Zgovorni in karizmatični mladenič jih takoj očara, toda William ni tak, kot se zdi na prvi pogled. Je nevaren samotar in disfunkcionalen najstnik, ki vso svojo energijo usmerja v virtualni svet. Postal je preračunljiv manipulator, ki v resničnem življenju skoraj ne zna več normalno navezovati stikov. Počasi vodi skupino proti mračnejši strani interneta, svetovni splet je namreč kot orjaški hotel z nešteto hod

... je zanimiva zadeva. Jo skušam približati sinu. A, sem sem si premislil. Imam sam spet težave z bloganjem. Službene. Osel gre samo enkrat na led, jaz pa znova in znova. Kakšen cepec sem. Naivčina. A, se trudim, da ne odreagiram napačno. Pa sem bil včeraj celo na treningu. Ne pomaga. Za komunikacijo morata biti dva. Sprejemnik in oddajnik. Mi pa delujemo z argumenti moči in ne obratno. Ampak bo. Odprimo oči in bomo. Žal mi je, ker verjamem v zgodbo. Nisem pa neumen. In letos bi moral "gljiviti gljivo." To pa ne znam. Blogal pa bom še naprej! Morda spet pod drugim imenom.

A, ni noro? Mislim, ko vas tišči lulat in ste blizu cilja. Školjke na primer. Ko vas bolj in bolj tišči. Ko vemo, da smo blizu cilju odrešitve, nas še bolj tišči. No, nekako tako se počutim zadnje dni. Zadnji teden. Bi se moral počutiti odrešenega? Pa se ne. Ne še. Včeraj sva s sinom odmaševala zaledenelega odtoka kanalizacije. Ni mu bilo jasno odkod vložki v kanalizaciji. Majhni krivci za nevšečnosti. Ko bo starejši mu razložim. To, kar nisem uspel razložiti družini. Ahhh.

Domovini je naslov pesmi. Lepa je. Kot moja dežela. A, nas je res ostalo tako malo, ki smo ponosni na njo? Še nekaj reklame:

Nisem že dolgo. Pisal. Povedal. Dal ven. Ampak nič ne de. Sicer sem malce u k...u, a to je povezano le s časom. Še 14 dni. Potem bo vse drugače. Ha! Seveda ne bo. Bo v toliko, da ne bo bremena. Včasih imam občutek, kot da sem tovornjak, na katerega nalagajo tovor in potem imam včasih dovolj. Ampak to je moja težava. Danes je bilo lepo. Sva bila v hribih. Mrzlo, sneženo, a tako lepo. Res imam rad naravo. Pa ne samo naravo. Tudi ljudi okoli sebe. Jaz delujem le na tak čuden način, ki daje prenost sebi. Lahko rečete egoist. Morda. Jaz mislim le, da imam rad svojih 10 minut na dan samote s sabo. Tako pravijo. In mi paše ta ugotovitev. Razen, da je teh 10 minut ba dan zame premalo. Ko so vprašali Dalai Lamo, kaj ga je najboilj presenetilo glede humanosti je odgovoril: "Človek. Ker žrtvuje svoje zdravje za pridobivanje denarja. Nato zapravlja denar za obnavljanje in vzdrževanje zdravja. In tako zaskrbljen je glede prihodnosti, da ne uživa sedanjosti. Rezultat je, da ne živi v sedanj