Dobrota ni sirota

Grem scat. Lulat. Na WC. Guess what. Pisoar s plastiko z vonjem ... robid. Ne morem verjet. greš v WC in ne vonjaš več svojega urina, dreka neznanca, temveč vonj po vaniliji, ki je ne dosežeš niti ob kuhanju vanilijevega kolača ampak na WC-ju na časovnem dozirniku. Zanimivo mi je, ker se voham. Svoje telo, ki drugače diši kot včasih. Pravzaprav ima vonj. Če sem realen, smrdim. Vsaj sebi. Včasih nisem. Že, ko se zbudim, smrdim. No ja, morda malo pretiravam, a imam vonj. Ko sem bil majhen, nisem mogel razumeti staršev, zakaj se moramo problačiti v hribih. Danes je drugače. Danes se znojim, danes smrdim. Hormoni. Včasih sem povohal napravo in sem vedel, od kod je. Nemške so dišale. Nemški avtomobili so drugače dišali kot francoski. Za vso elektroniko sem vedel, od kod je. Danes temu ni tako. Tudi proizvajalci avtomobilov so priznali, da uporabljajo lepila, ki imajo sebi lasten vonj. Kakorkoli. Ne morem verjet, ko se peljem s kom v avtomobilu, ki ima osvežilec zraka. To nima veze z o

Res je šlo hitro. Še vedno imam v spominu dan, ko je pripravljala štrudl, ko ji odteče voda. No, pa se je začelo. Rodil se je nekaj minut po 19h. Bil je mrzel, a sončen dan in mislim, da sem takrat prvič v življenju držal dojenčka v naročju. Moj Sin. Res ni težko imeti otroka. Tudi vzgajati ne. Pa ne zato, ker je to stvar odločitve temveč zato, ker je tvoj. Ko gledaš druge, se sprašuješ kako in kaj bi naredil drugače, pri svojemu si stalno prisoten in zato gre vse vzporedno. Nekajkrat me je vprašal, kaj sem storil, ko se je metal po tleh trgovine? A tega, žal ali ne, ni nikoli storil. Ker se ne mečejo vsi. Če proces zapelješ od začetka približno normalno, tega "stranskega učinka" ni. Imel je tri leta, ko sva se ločila z njegovo mami. Ne glede na obdobje takoj po ločitvi, imava odličen odnos. Smo kar nekako kot razširjena družina. Vesel sem, da sem znal ločiti med službenimi obveznostmi in času preživetim s sinom. Uspel sem uloviti trenutek, ko se je spraševal, zakaj se

When I was young, it seemed that life was so wonderful A miracle, oh it was beautiful, magical And all the birds in the trees, well they'd be singing so happily Oh joyfully, playfully watching me But then they send me away to teach me how to be sensible Logical, oh responsible, practical And they showed me a world where I could be so dependable Oh clinical, oh intellectual, cynical There are times when all the world's asleep The questions run too deep For such a simple man Won't you please, please tell me what we've learned I know it sounds absurd Please tell me who I am I said, watch what you say or they'll be calling you a radical Liberal, oh fanatical, criminal Won't you sign up your name, we'd like to feel you're Acceptable Respectable, oh presentable, a vegetable! Oh, take it take it yeah But at night, when all the world's asleep The questions run so deep For such a simple man Won't you please tell me what we've learned I know it

Še dvakrat spat. Ne morem verjet. Vsakič, ko kam grem, kamorkoli, imam reisen fiber . In zdaj odštevam najino turo. S Sinom. Ni prva, čeprav mi daje enak občutek, niti ni zadnja. Vsaj jaz menim tako. On misli, da me bo s to zadovoljil. Wrong . Verjamem, da mu bo tako všeč, da bova še kdaj. Zagotovo sem naredil vse, da sem mu pokazal, v čem uživam jaz. Ampak vse. Nabava hrane, opreme, načrtovanje, rezervacije, igralne karte, vreme... Celo zapestnico sem mu kupil. Vse bom posnel, poslikal, ker takooo rad gleda svoje spomine. Jaz verjetno še bolj.  Ahh. Nadaljujem po. Dva dneva kasneje. Dan pred odhodom je imel reisen fiber tudi on. Prav cart. Namenjena sva bila na dvodnevno turo. Vstala ob štirih in začuda sploh mu ni bila težava. Dobre volje že takoj zjutraj, seveda zaspan. Kavica na Petrolu in nato vzpon ob pol šestih. Vmes našla še izgubljene dokumente in telefon Poljakinje. Pot je bila krasna. Od vremena do poti same. Razgibana. Že med potjo pa Sine začne navija

" Ugotavljam, da vsakič, ko izgubim psa, z njim odide delček mojega srca. In vsak nov pes, ki pride v moje življenje, me obdari z delčkom svojega srca. Če bom živel dovolj dolgo, bodo psi zasedali vse kotičke mojega srca in mogoče bom takrat postal tako dober in ljubeč, kot so oni. " - neznani avtor. Psi so zakon. Pa ptice tudi. Pravzaprav imamo ljudje ljubezni veliko. In dober je ta občutek, ko imaš koga rad in močan je občutek, ko ga izgubiš. Občutek izgube ni uničujoč, saj krepi ravno zato, ker nam je bilo mar, ker smo ljubili. Kar pomnim, se je začelo s Pipijem. Mali, črni pudelj. No ja, verjetno mešanček blizu hiše z dvema mogočnima drevesoma. Brat je takrat lepo skrbel zanj, a bil je premlad odvzet mami. Pes seveda. Nekega dne je zginil in vem le, da je bil na neki kmetiji, kao bolj srečen do smrti pod avtomobilom. Potem smo imeli dva japonska galeba. Hitro se jih je zvrstilo 6 vsega skupaj. Vranko, Pevko, Kika, Jakica, Čriček I in Čriček II. Predzadnji je pobegnil.

Kako je res zanimivo, da se stalno potrjuje Einstainova teorija o relativnosti časa. Imam občutek, da se čas krči s starostjo. Starejši kot sem, hitreje teče. Čas namreč. Sem zadnjič zasledil objavo o tem, da je letalo vzletelo na 1. 1., pristalo pa na 31. 12. v preteklem letu. Čisto enostavno, a realno. Kljub temu relativnostnega časa nismo navajeni. Kot že objavljeno, nimam negativnega občutka o tem, da je življenje minljivo. Bi imel, če bi čakal na nekaj kasneje, tako pa nič ne čakam. Živim. In to polno. Še eno leto nazaj je bilo moje življenje veliko težje. Težje zato, ker nisem pričakoval določenih situacij pri teh letih in zato sem imel občutek, da sem sestopil par nivojev nazaj. Danes sem spet v tirnicah, ki imajo jasnejšo pot in uživam v tem. Sem pa vseeno zbegan, saj sem "matematičen" tip, kjer mora biti vse eksaktno. Ne glede na to, uživam v nepredvidljivih situacijah, ki me znova in znova presenečajo. Nisem pričakoval, da bom v upravljanju ljudi doživel toliko