Dobrota ni sirota

Tako pravijo. A njega ni. Prvič sem ga peljal z motorjem. In opazoval sem njegov izraz. Pod vizirjem čelade se je bleščalo. Zobje. In to ne zaradi hitrosti ampak zaradi nasmeha. Vsake toliko časa pa vprašanje ali že greva domov. In hkrati prošnja, da naj še ne greva. In roke! Nobenega krčevitega držanja za ročaje ali okoli mojega pasu. Ne. Roke je ob višji hitrosti razširil in občudoval moč vetra. Bi me bilo skoraj strah, da ne zadeneva nasprotivozeča vozila. Letel je. Se ustaviva na Črnem vrhu. Super razgled. Sname čelado in pravi, da je čisto drugače. Drugače od vožnje z avtomobilom. In da ne ve ali mu je bolj všeč hitrost ali pa križarjenje skozi ovinke. Bil je prečudovit dan! In sploh ni bolelo. Ah, kako hitro raste moj sin.

A bit. But it's great. I guess. I know. Bilo je lepo. Spet okoli. Glavnega mesta. Res poseben občutek. Ga objeti. Glavno mesto. Sem moral še kar odteči nekaj kilometrov. Po objemu. Kako je pasalo. Danes pa v srce in po glavni žili. Po tem pa barbecue. Tak poseben. S prijatelji. In sinom. Vsi smo sodelovali. Pri mojem ljubem opravilu. Pripravi hrane. Vsi. Moj ponos pa je stregel s pijačo. V "taboljših" kozarcih. Ki mi jih je mimogrede podarila njegova mamica. Bivša žena. Saj ni vedel. A čuti. Bojda. Kakorkoli. Čista improvizacija, ker nisem računal na to in sem spoti čaral. To znam. In odlično je bilo. Prijateljeva žena je bila zadovoljna. Z vinom za njo, s solato, s peko in rezultati. Otročki so uživali. Vsi smo. Večkrat bomo. Danes sem pa bil. No ja, najprej obril in umil lase. In prebral "napotke". Sin mi je zaželel uspešen pogovor. Dobil sem celo lubčka, kar je "kar tako" nenavadno. Je že vedel, da je pomembno. In res je. Samo eno uro je traja