Dobrota ni sirota

Kaj je najboljše, kar imamo? To, kar zjutraj vidimo v špeglu! Vic? Če bi bil vic, bi bil smeš'n? 21 dni. Ne britja brade. Pravzaprav britja okoli brade. Odzivi? "Kako vam paše." "Kako vas postara." "Je to primerno za direktorja?" "Kako strogi ste." in predvsem: "Ati, pikaš!" Po 21 dneh sem (sva) pustila brke. Ustrašla sva se oba. Sine in jaz. Zdaj razumem policaje. Kako zdržijo s pazduho pod nosom, ne razumem. Razumem, da se za srbečo zadevo skrivajo. Ker si vedno za njo. Kamorkoli se obrneš, so kocine pred tabo. Pod nosom. Še danes, ko sem končno "čist", si brke, brado še kar popravljam. Vedno me je zanimalo, kakšen je občutek, manj kako izgledam. Občutek je ... nikakav! Izgled? Nikakav. To ne pomeni, da spet ne bom enkrat poskusil. Ali dvakrat. Vse najboljše!

Leto dve nazaj sva bila s kolegom v trgovskem centru. Nič nenavadnega. Sva srečala mojega sina. Nič nenavadnega. Pač je bil tam z mamico. So ravno odhajali na dopust. Nič nenavadnega. Ker sem ločen, hodi sin na vsaj dva dopusta. Nič nenavadnega. Ampak. Si predstavljate, da srečate svojega otroka v nakupovalnem centru in ga pozdravite kot znanca, prijatelja, nekoga, ki ga poznate. A v danem trenutku je bil to sicer moj sin, le v drugem "set up-u". To pa je nenavadno. Pa ne zato, ker je dejal, da mu je bedno na dopust, ki ni bil po njegovem okusu. To, da je tvoj, pa v tem trenutku ne moreš nič drugega, kot zaželeti prijeten dopust. Občutek je ... čuden. Nenavaden. Ni fajn! Kar pa hočem povedat je sledeče. Mami ga hoče bolj in bolj navezati nase. Ne stran od mene, očeta, kogarkoli. Le nase. Legitimna želja matere otroka. Ampak on je v srednji šoli. Še tri leta in bo sam. Vprašanje, če samostojen, a narava definitivno skbi za to, da sam. Bodisi na študiju, v prvi službi ...