Splača se ne, je pa neprecenljivo
Ljubljanski maraton. No ja, polmaraton. Letos so obrnili krog. Mi je všeč. Zelo. Prejšnje se mi je vleklo zadnje kilometre po ravnini na široki cesti. Danes, danes je bilo drugače.
Glasbe nisem vzel. Čeprav sem še nekaj dni nazaj izbiral dinamično, takšno, da bom odtekel v filmu. Nak. Že zvečer sem se spomnil, kako je v Ljubljani. Kako te navijači ponesejo. In res. Zjutraj prestavim uro, zlikam srajce in se s kolegom spraviva v lahkem teku v mesto na start. Brez nervoze, prijetnih 6 stopinj. Organizacija vrhunska. Vse deluje kot mora. Od garderobe, sanitarij, vse. Med potjo srečujeva vesele tekače, ki so opravili z 10-ko. Jim ne zavidam. Ker ne bodo doživeli "A sky full of stars":
Ampak to je bilo po startu, ko prečkamo most, kjer nad nami igrajo The stroj (To je sicer lanski posnetek):
To te ponese. Ne moreš si kaj, da jim ne ploskaš, medtem ko tečeš. Noro dober občutek, ki ga zagotovo lahko doživiš le v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu.
Sledi tek po največji cesti v državi, po Slovenski. Po Dunajski. Ljudje ob ograji res bučno vzpodbujajo vse, čeprav smo šele začeli. Koliko se jih zbere na sončno nedeljo, da vzpodbuja tekače in zbegano išče morebitne poznane. Ne, to ne gre. V množici težko najdeš znanca, obratno je lažje. Ne morem opisati celotne trase, dasiravno si to želim, a raglje, zastave, trobente, bobni, pokrovke, kovinski sodi, kjer izražajo podporo tekačem srečaš vsak korak. Ne vem, če je bil kakšen del brez navijačev. Sam sem pozdravil vsaj deset znancev, kjer sem s ploskanjem pozdravil njihov doprinos. Mostovi nad nami, železniški prehodi, križišča, varnostnice, ki skrbijo za red in na ves glas zraven vzpodbujajo ... To je nepopisno. Nekateri na okna stanovanj, kjer gremo mimo postavijo zvočnike, navijajo glasbo, možakar, ki v rokah drži foxx-pitt terierja, ki neprestano laja na vsakega tekača že pol ure, a se mi zdi da bolj vzpodbuja, kot bi se jezil, saj mu ni bilo ravno veliko jasno. Obvezna godba na pihala ob Mercator centru, mimotek špalirja zastav, mizic, ki jih postavijo bližnje živeči in ponujajo vodo med uradnimi postajami ... Res noro. Organizacija kot rečeno vrhunska, okrepčevalnice dobro založene, organizirane, sanitarije vsakih nekaj kilometrov, reševalna vozila pripravljena, označbe pregledne ...
Zaključil sem v dobri formi malce pod dvema urama. Cilj dosežen glede na letošnje treninge. Še bom šel! Kolega je bil slabe pol ure pred mano in me nasmejan čaka, ko par minut za mano pride prvi maratonec. Izenačil je rekord. On 42, jaz 21 km približno v istem času. Noro. Midva s kolegom do mene, kjer mu skuham kavo. Tako, ta pravo. In nato operem avto in ostala mi je le še kopalnica. To bom zvečer.
Spet mi do Pohoda okoli Ljubljane v maju ostanejo v spominu navijači, ki vedno name naredijo večji vtis kot tekači. Letos nas je bilo vseh skupaj res veliko. Ahh, kako je to lep dan!
Glasbe nisem vzel. Čeprav sem še nekaj dni nazaj izbiral dinamično, takšno, da bom odtekel v filmu. Nak. Že zvečer sem se spomnil, kako je v Ljubljani. Kako te navijači ponesejo. In res. Zjutraj prestavim uro, zlikam srajce in se s kolegom spraviva v lahkem teku v mesto na start. Brez nervoze, prijetnih 6 stopinj. Organizacija vrhunska. Vse deluje kot mora. Od garderobe, sanitarij, vse. Med potjo srečujeva vesele tekače, ki so opravili z 10-ko. Jim ne zavidam. Ker ne bodo doživeli "A sky full of stars":
Ampak to je bilo po startu, ko prečkamo most, kjer nad nami igrajo The stroj (To je sicer lanski posnetek):
To te ponese. Ne moreš si kaj, da jim ne ploskaš, medtem ko tečeš. Noro dober občutek, ki ga zagotovo lahko doživiš le v Ljubljani na Ljubljanskem maratonu.
Sledi tek po največji cesti v državi, po Slovenski. Po Dunajski. Ljudje ob ograji res bučno vzpodbujajo vse, čeprav smo šele začeli. Koliko se jih zbere na sončno nedeljo, da vzpodbuja tekače in zbegano išče morebitne poznane. Ne, to ne gre. V množici težko najdeš znanca, obratno je lažje. Ne morem opisati celotne trase, dasiravno si to želim, a raglje, zastave, trobente, bobni, pokrovke, kovinski sodi, kjer izražajo podporo tekačem srečaš vsak korak. Ne vem, če je bil kakšen del brez navijačev. Sam sem pozdravil vsaj deset znancev, kjer sem s ploskanjem pozdravil njihov doprinos. Mostovi nad nami, železniški prehodi, križišča, varnostnice, ki skrbijo za red in na ves glas zraven vzpodbujajo ... To je nepopisno. Nekateri na okna stanovanj, kjer gremo mimo postavijo zvočnike, navijajo glasbo, možakar, ki v rokah drži foxx-pitt terierja, ki neprestano laja na vsakega tekača že pol ure, a se mi zdi da bolj vzpodbuja, kot bi se jezil, saj mu ni bilo ravno veliko jasno. Obvezna godba na pihala ob Mercator centru, mimotek špalirja zastav, mizic, ki jih postavijo bližnje živeči in ponujajo vodo med uradnimi postajami ... Res noro. Organizacija kot rečeno vrhunska, okrepčevalnice dobro založene, organizirane, sanitarije vsakih nekaj kilometrov, reševalna vozila pripravljena, označbe pregledne ...
Zaključil sem v dobri formi malce pod dvema urama. Cilj dosežen glede na letošnje treninge. Še bom šel! Kolega je bil slabe pol ure pred mano in me nasmejan čaka, ko par minut za mano pride prvi maratonec. Izenačil je rekord. On 42, jaz 21 km približno v istem času. Noro. Midva s kolegom do mene, kjer mu skuham kavo. Tako, ta pravo. In nato operem avto in ostala mi je le še kopalnica. To bom zvečer.
Spet mi do Pohoda okoli Ljubljane v maju ostanejo v spominu navijači, ki vedno name naredijo večji vtis kot tekači. Letos nas je bilo vseh skupaj res veliko. Ahh, kako je to lep dan!
Komentarji
Objavite komentar