Ah, ta Dalmacija
No, pa je nastopil prvi podaljšan vikend letos in to z lepo vremensko napovedjo. Je res, da je bil to vikend pirhov, ampak se z ženo ne secirava preveč, ker ne dava preveč pozornosti na tovrstne praznike. In tako sva praznovala po svoje.
Otroka sva »spakirala« drugim staršem in že v petek svobodna pričela s pakiranjem kaj vzeti s sabo na morje. Ja, šla sva v Dalmacijo v Pakoštane. Kot navadno sem imel s sabo takorekoč nič. No ja, razen seveda kamere in GPS. Ko pripravljava toaleto spijeva že drugo pivo in že se naju loteva travel fiber. Ali pa morda rahla pijanost.
Spala sva bolj malo, saj sva oba komaj čakala, da zajtrkujeva in se predava »stari« povezavi preko Karlovca, Plitvičkih jezer, Velebita in nato do vikenda v Pakoštanih. Krenila sva okoli 9h. To je bil verjetno najin rekord, saj imava zjutraj toliko dela, da prideva do motorja, ki je na drugem koncu mesta. Nato po poletno vinjeto, vodo in na avtocesto proti Novemu mestu. Slovenijo sva prevozila delno po avtocesti, saj sva užitke želela izkoristiti na hrvaških ovinkih. Vreme je bilo čudovito in sva že pred Karlovcem slekla windbreaker. Ja, tako se imenuje sloj obleke, ki »razbija« veter. Hecna zadeva, ki deluje. Karlovcu sledi Turanj, kjer je bila meja med srbskim in hrvaškim delom. Še vedno so lepo vidne posledice vojne in muzeja v nastajanju že vsaj pet let (www.mzndr.net/turanj.asp). Cesta je na vseh izpostavljenih delih lepo obnovljena in prometa skorajda ni bilo. Očitno so bili vsi ali na avtocesti ali pa so odšli na pot že dan prej.
Ker potovalna hitrost na regionalni cesti ne presega 100 km/h, dodobra preposlušam oba nova albuma. Depeche Mode in U2. Tako bova pripravljena na letošnja koncerta, saj greva junija v Berlin na DM, avgusta pa na U2 v Zagreb. Komaj čakava.
Plitvice kot ponavadi.
Visijo oblaki in komaj prepuščajo žarke. Sledi Korenica in pred njo me želodec opomni, da so bikerji s še večjim trebuhom in tako si privoščiva šiš čevape in jagnetino. Mnjam! Sledi lika, ki me je vedno fascinirala. Malo sva divjala, saj ni bilo nikjer žive duše in ovinki so res odlični. Do vrha prelaza na Velebitu sva bila kot bi trenil. Spust pa je bil bolj zoprn, saj se še vedno nisem navadil (menim, da se nikoli ne bom) zbrušenih ovinkov. Kako zoprn občutek, ko zdrsne zadnje kolo. Še bolj, ko še prednje. Kakorkoli, Zrmanja oz. Obrovac ima še vedno svoj čar.
Do Benkovca pa potem lepo obnovljena cesta in le še prečkanje avtoceste pa sva na cilju. Pakoštane. Hmmm. Zadovoljna, žejna, malce lačna in vse kar je odprto je Petrolova pumpa. Nabavima pir pa čips.
Zvečer nočna vožnja. Kam? Naj ostane skrivnost. Bilo pa je lepo.
Po neprespani noči in čiščenju vikenda se odločiva, da greva v Biograd pogledati ali imajo oni kljukci kaj odprtega. Namreč za uskrs imajo sosedi vse zaprto. Najdeva picerijo in zmaževa vsak eno. Obiščeva še prijatelje v Biogradu, se zapeljeva nazaj v Pakoštane in odločiva, da ravno do večera prideva do Ljubljane.
In ne bodi len, se odločiva za vožnjo tokrat po jadranski magistrali. Sem slišal od kolega, da so jo dodobra obnovili. In res. Šibava mimo Zadra, na Masleničkem mostu obudiva spomin na najin bungee skok (Šibenik so ukinili).
In nato po res urejenih ovinkih (nove označbe, nov asvalt) proti Reki.
Pred reko obvezno mimo Grobnika in nato po čudoviti cesti do Delnic. Tema naju dohiti v Kočevski reki. Nič ne de in sva ob osmih že doma. Spet nobene gneče. Se pa odločiva, da jo naslednji dan mahneva v Benetke.
Pa sretan uskrs!
Otroka sva »spakirala« drugim staršem in že v petek svobodna pričela s pakiranjem kaj vzeti s sabo na morje. Ja, šla sva v Dalmacijo v Pakoštane. Kot navadno sem imel s sabo takorekoč nič. No ja, razen seveda kamere in GPS. Ko pripravljava toaleto spijeva že drugo pivo in že se naju loteva travel fiber. Ali pa morda rahla pijanost.
Spala sva bolj malo, saj sva oba komaj čakala, da zajtrkujeva in se predava »stari« povezavi preko Karlovca, Plitvičkih jezer, Velebita in nato do vikenda v Pakoštanih. Krenila sva okoli 9h. To je bil verjetno najin rekord, saj imava zjutraj toliko dela, da prideva do motorja, ki je na drugem koncu mesta. Nato po poletno vinjeto, vodo in na avtocesto proti Novemu mestu. Slovenijo sva prevozila delno po avtocesti, saj sva užitke želela izkoristiti na hrvaških ovinkih. Vreme je bilo čudovito in sva že pred Karlovcem slekla windbreaker. Ja, tako se imenuje sloj obleke, ki »razbija« veter. Hecna zadeva, ki deluje. Karlovcu sledi Turanj, kjer je bila meja med srbskim in hrvaškim delom. Še vedno so lepo vidne posledice vojne in muzeja v nastajanju že vsaj pet let (www.mzndr.net/turanj.asp). Cesta je na vseh izpostavljenih delih lepo obnovljena in prometa skorajda ni bilo. Očitno so bili vsi ali na avtocesti ali pa so odšli na pot že dan prej.
Ker potovalna hitrost na regionalni cesti ne presega 100 km/h, dodobra preposlušam oba nova albuma. Depeche Mode in U2. Tako bova pripravljena na letošnja koncerta, saj greva junija v Berlin na DM, avgusta pa na U2 v Zagreb. Komaj čakava.
Plitvice kot ponavadi.
Visijo oblaki in komaj prepuščajo žarke. Sledi Korenica in pred njo me želodec opomni, da so bikerji s še večjim trebuhom in tako si privoščiva šiš čevape in jagnetino. Mnjam! Sledi lika, ki me je vedno fascinirala. Malo sva divjala, saj ni bilo nikjer žive duše in ovinki so res odlični. Do vrha prelaza na Velebitu sva bila kot bi trenil. Spust pa je bil bolj zoprn, saj se še vedno nisem navadil (menim, da se nikoli ne bom) zbrušenih ovinkov. Kako zoprn občutek, ko zdrsne zadnje kolo. Še bolj, ko še prednje. Kakorkoli, Zrmanja oz. Obrovac ima še vedno svoj čar.
Do Benkovca pa potem lepo obnovljena cesta in le še prečkanje avtoceste pa sva na cilju. Pakoštane. Hmmm. Zadovoljna, žejna, malce lačna in vse kar je odprto je Petrolova pumpa. Nabavima pir pa čips.
Zvečer nočna vožnja. Kam? Naj ostane skrivnost. Bilo pa je lepo.
Po neprespani noči in čiščenju vikenda se odločiva, da greva v Biograd pogledati ali imajo oni kljukci kaj odprtega. Namreč za uskrs imajo sosedi vse zaprto. Najdeva picerijo in zmaževa vsak eno. Obiščeva še prijatelje v Biogradu, se zapeljeva nazaj v Pakoštane in odločiva, da ravno do večera prideva do Ljubljane.
In ne bodi len, se odločiva za vožnjo tokrat po jadranski magistrali. Sem slišal od kolega, da so jo dodobra obnovili. In res. Šibava mimo Zadra, na Masleničkem mostu obudiva spomin na najin bungee skok (Šibenik so ukinili).
In nato po res urejenih ovinkih (nove označbe, nov asvalt) proti Reki.
Pred reko obvezno mimo Grobnika in nato po čudoviti cesti do Delnic. Tema naju dohiti v Kočevski reki. Nič ne de in sva ob osmih že doma. Spet nobene gneče. Se pa odločiva, da jo naslednji dan mahneva v Benetke.
Pa sretan uskrs!
Komentarji
Objavite komentar