Ni blog
No, pa imam. Mir namreč.
Zdravo,
Vidim, da je "delovalo". A ne glede na to, ne bom napisal blog ampak peer to peer. No ja, roko na srce sem vmes vseeno moral napisati nekaj tudi na blog. Sam večkrat zadeve poizkusim, da vidim odziv. Kinestet. Vedno sem bil.
V nedeljo sva šla že zgodaj nazaj, saj mi preveč negativne energije ne koristi najbolje. Pripravil sem kosilo, ki je njegovo najljubše. Potato with cumine. Njami! Učenje družbe. Ali okolja. Nekaj pač. Ne da se mu. Razmišljati. In potem klobasa. Ne! Bučnice luši. Kar nekaj govori. Sam ne more verjeti. Ampak vseeno mi je. Saj se uči zase.
Ves teden je bil obarvan starševsko, saj sem ga vsako jutro dostavil pod Šmarno goro in bil je vesel, saj se je zaradi zgodnjega prihoda udeležil celo posebne jutranje delavnice. Prav užival je. Odšel celo v knjižnico in si sposodil knjigo pesmi, ki jih še mora recitirati za zaključek bralne značke. Prav odraslo se počuti, ko po pouku z avtobusom sam gre k nam in naredi vse potrebno za šolo. Potem na tenis in violončelo. Kako je bil zadovoljem, ker je pridno vadil preko vikenda. Obvladal je!
Ko prideva domov, kljub pozni uri šolske obveznosti. Prvi spis. Glede na to, da sem dlakocepski, najdem napako v slovnici in zato bova pisala spis. Dve strani z vsemi elementi. In to s pisanimi črkami. Za pop... Ampak napiše in ponosno pokaže. Joj, kakšne osnovne napake. Kje pa je uvod, jedro in zaključek? Ostav ali slovensko povrat. In tako je v ponedeljek napisal tri. Spise namreč. Res ga občudujem, kako me nekam ne pošlje. Samo ve, da je dobronamerno in v njegovo dobro. In? Ja, pa še branje, da si obogati besedni zaklad. Brez besed se loti zadeve. V branje mu dam njemu ljubo besedilo in sicer Avto prilogo Dela, kjer pišejo o Tata Nano. Namreč to bo kupil, ko bo velik. Ker tudi on želi čim cenejši avtomobil, kot ati. :)
Ati si zvečer še enkrat pogleda Pravo idejo. Kako drugače zvenijo besede. Čisto drugače. In obrneš jih lahko tako sebi v prid. Noro. Bil sem pomirjen.
Torek mine spokojno. Ves vesel, ko sam doma kraljuje me celo pokliče. Saj ne ve, kaj bi povedal in vem, da ima toooliko dela s tem, ker vsak klic posamezno briše iz dnevnika klicev. Me zvečer zasliši, ali obstaja kakšen telefon, ki ne beleži klicev. Kakšen picajzel :) Sam vpraša, če lahko napiše spis. Nak. Danes ni potrebe. Kar ni mogel verjeti. Poglej, če si zavzeto delal ves dan in preko vikenda, potem si lahko vzameš malce prosto, a ne? Na orkestru. Uživa. Kako je tu samostojen. Pri mamici ni tako. Vse se dela "na hitro". Mene pa se nekaj loteva. Spet! Zdaj pa bom vzel nekaj, kar mi je priporočila Jola. In tako dva dni jem tablete kot nor. Samo da spet ne zbolim. Ne smem. Smučanje naslednji teden. Od nje pa še nič. Hmm...
V sredo je pesmico že znal. In komaj čakal, da pridejo Tončki (množina) na obisk. Ate in otroka. In res, uredim vse potrebno za sobotno praznovanje, dvigam telefone in spoznavam mamice sošolk in sošolcev ter prejemam potrditve za sobotno rajanje. Celo uspem po ključe, ki jih je ta mala spet pozabila. Ja, spet. Zvečer pa urnebes. Dva "dedca" in dve "dami" se naigrajo in najejo, da komaj sproti pripravljam. Že ves smrkav in z glavobolom popijem 3 pive. Koma. In to jaz, ki pijem pivo za žejo.
Zato pa imam danes zabasano celo glavo. In sinuse ali cosinuse. V službi mi uspe pomiriti nekaj strasti in nadomestiti delo kolegov, ki so doma obležali. Pa gremo v Krško. Zelo uspešno, a utrujajoče. Da pa ne bi dan minil preenostavno po sestanku opazim štiri zgrešene klice in SMS. Takšna količina komunikacije je značilna samo za njo. Bivšo ženo. Že iz Amerike in da mora nujno videti sina. Vmes me kljiče ta, sin, in mi pove, da ne gre k njej pred soboto in da naj ne povem, kje je. Dobro, da imam tudi trenutno ženo, ki mi vmes pove, da ji je bivša žena povedala, da ... v bistvu ni več vedela kaj sta se dogovorili. Še dobro, da je spet bivši ženi zmanjkalo baterije in sem imel 3 minute časa, da sem prišel iz parkirišča do ceste za Ljubljano, saj sem moral sina prepeljati na tenis. In to v roku ene ure. Vmes nekaj žena, kolegov in "ta mali", kje hudiča sem. V Ljubljano pridem 15 minut čez uro. Ga poberem doma in "ta mali" pozabi na moj pulover. Brez puloverja ne morem na podelitve magisterija. Joj. Dobro, da je hiter. Počakam in seveda nezmečkanega ovitega okoli roke ponudi jaz pa vesel, da sva spet skupaj. In na tenis. Zamudiva 20 minut. Jaz pa s puloverjem na podelitev. Na cesti gneča da te kap. Še dobro, da sem se vmes uspel zahvaliti mami za darilo, pogovoriti s šefom o dogodkih dneva, a sem ga moral skenslati. Saj grem vendarle na podelitev. Malce se izmotava in le izdavi: "Čestitam". Hja, dragi šefe. Že skoraj 4 mesece prepozno in vmes nižja plača za nagrado. A, sem zadovoljen. Podelitev kratka, a sladka. Bilo je lepo. Nekaj pozdravov z mentorjem, dekanom, pa tem in onem znancem in pičim domov po robo od malega, da jo dostavim k njej domov.
Tako sem sedaj prekinil s temi tabletami in rajši vzel nekaj drugega. Da bi pomagalo.
O njej pa še vedno ni glasu. Miorda pa je ravno to sporočilo.
Zdravo,
Vidim, da je "delovalo". A ne glede na to, ne bom napisal blog ampak peer to peer. No ja, roko na srce sem vmes vseeno moral napisati nekaj tudi na blog. Sam večkrat zadeve poizkusim, da vidim odziv. Kinestet. Vedno sem bil.
V nedeljo sva šla že zgodaj nazaj, saj mi preveč negativne energije ne koristi najbolje. Pripravil sem kosilo, ki je njegovo najljubše. Potato with cumine. Njami! Učenje družbe. Ali okolja. Nekaj pač. Ne da se mu. Razmišljati. In potem klobasa. Ne! Bučnice luši. Kar nekaj govori. Sam ne more verjeti. Ampak vseeno mi je. Saj se uči zase.
Ves teden je bil obarvan starševsko, saj sem ga vsako jutro dostavil pod Šmarno goro in bil je vesel, saj se je zaradi zgodnjega prihoda udeležil celo posebne jutranje delavnice. Prav užival je. Odšel celo v knjižnico in si sposodil knjigo pesmi, ki jih še mora recitirati za zaključek bralne značke. Prav odraslo se počuti, ko po pouku z avtobusom sam gre k nam in naredi vse potrebno za šolo. Potem na tenis in violončelo. Kako je bil zadovoljem, ker je pridno vadil preko vikenda. Obvladal je!
Ko prideva domov, kljub pozni uri šolske obveznosti. Prvi spis. Glede na to, da sem dlakocepski, najdem napako v slovnici in zato bova pisala spis. Dve strani z vsemi elementi. In to s pisanimi črkami. Za pop... Ampak napiše in ponosno pokaže. Joj, kakšne osnovne napake. Kje pa je uvod, jedro in zaključek? Ostav ali slovensko povrat. In tako je v ponedeljek napisal tri. Spise namreč. Res ga občudujem, kako me nekam ne pošlje. Samo ve, da je dobronamerno in v njegovo dobro. In? Ja, pa še branje, da si obogati besedni zaklad. Brez besed se loti zadeve. V branje mu dam njemu ljubo besedilo in sicer Avto prilogo Dela, kjer pišejo o Tata Nano. Namreč to bo kupil, ko bo velik. Ker tudi on želi čim cenejši avtomobil, kot ati. :)
Ati si zvečer še enkrat pogleda Pravo idejo. Kako drugače zvenijo besede. Čisto drugače. In obrneš jih lahko tako sebi v prid. Noro. Bil sem pomirjen.
Torek mine spokojno. Ves vesel, ko sam doma kraljuje me celo pokliče. Saj ne ve, kaj bi povedal in vem, da ima toooliko dela s tem, ker vsak klic posamezno briše iz dnevnika klicev. Me zvečer zasliši, ali obstaja kakšen telefon, ki ne beleži klicev. Kakšen picajzel :) Sam vpraša, če lahko napiše spis. Nak. Danes ni potrebe. Kar ni mogel verjeti. Poglej, če si zavzeto delal ves dan in preko vikenda, potem si lahko vzameš malce prosto, a ne? Na orkestru. Uživa. Kako je tu samostojen. Pri mamici ni tako. Vse se dela "na hitro". Mene pa se nekaj loteva. Spet! Zdaj pa bom vzel nekaj, kar mi je priporočila Jola. In tako dva dni jem tablete kot nor. Samo da spet ne zbolim. Ne smem. Smučanje naslednji teden. Od nje pa še nič. Hmm...
V sredo je pesmico že znal. In komaj čakal, da pridejo Tončki (množina) na obisk. Ate in otroka. In res, uredim vse potrebno za sobotno praznovanje, dvigam telefone in spoznavam mamice sošolk in sošolcev ter prejemam potrditve za sobotno rajanje. Celo uspem po ključe, ki jih je ta mala spet pozabila. Ja, spet. Zvečer pa urnebes. Dva "dedca" in dve "dami" se naigrajo in najejo, da komaj sproti pripravljam. Že ves smrkav in z glavobolom popijem 3 pive. Koma. In to jaz, ki pijem pivo za žejo.
Zato pa imam danes zabasano celo glavo. In sinuse ali cosinuse. V službi mi uspe pomiriti nekaj strasti in nadomestiti delo kolegov, ki so doma obležali. Pa gremo v Krško. Zelo uspešno, a utrujajoče. Da pa ne bi dan minil preenostavno po sestanku opazim štiri zgrešene klice in SMS. Takšna količina komunikacije je značilna samo za njo. Bivšo ženo. Že iz Amerike in da mora nujno videti sina. Vmes me kljiče ta, sin, in mi pove, da ne gre k njej pred soboto in da naj ne povem, kje je. Dobro, da imam tudi trenutno ženo, ki mi vmes pove, da ji je bivša žena povedala, da ... v bistvu ni več vedela kaj sta se dogovorili. Še dobro, da je spet bivši ženi zmanjkalo baterije in sem imel 3 minute časa, da sem prišel iz parkirišča do ceste za Ljubljano, saj sem moral sina prepeljati na tenis. In to v roku ene ure. Vmes nekaj žena, kolegov in "ta mali", kje hudiča sem. V Ljubljano pridem 15 minut čez uro. Ga poberem doma in "ta mali" pozabi na moj pulover. Brez puloverja ne morem na podelitve magisterija. Joj. Dobro, da je hiter. Počakam in seveda nezmečkanega ovitega okoli roke ponudi jaz pa vesel, da sva spet skupaj. In na tenis. Zamudiva 20 minut. Jaz pa s puloverjem na podelitev. Na cesti gneča da te kap. Še dobro, da sem se vmes uspel zahvaliti mami za darilo, pogovoriti s šefom o dogodkih dneva, a sem ga moral skenslati. Saj grem vendarle na podelitev. Malce se izmotava in le izdavi: "Čestitam". Hja, dragi šefe. Že skoraj 4 mesece prepozno in vmes nižja plača za nagrado. A, sem zadovoljen. Podelitev kratka, a sladka. Bilo je lepo. Nekaj pozdravov z mentorjem, dekanom, pa tem in onem znancem in pičim domov po robo od malega, da jo dostavim k njej domov.
Tako sem sedaj prekinil s temi tabletami in rajši vzel nekaj drugega. Da bi pomagalo.
O njej pa še vedno ni glasu. Miorda pa je ravno to sporočilo.
Komentarji
Objavite komentar