Ja, definitivno nas je preveč
Upam, da ne bom s prispevkom koga užalil. Moj namen je zgolj razmišljanje in ne obsojanje. Se zgodi, da če prekineš dopust in glava ni očiščena.
Zakaj gre? Se pelje družinica na morje in opazuje fotr pločevino, ki se vali proti obali. In kaj vse tovorimo poleg. Kot da na krajih kamor gremo ni ničesar. Tudi, če tam ni ničesar, je verjetno to smisel dopusta, a ne? Da si preusmerimo misli in se spočijemo. In tako pripravimo na nove izzive pri delu. In tako hitimo, da ne izgubimo dragocenega časa na poti, saj se moramo čim prej pričeti sproščati. Smešno. In gledam, kako so domačini lepo uredili plažo, jo podaljšali in tako je v skromni vasici nastala plaža dolga že kar skoraj kilometer. Noro. Dobro, leta 1978, ko sem prvič prišel v vas, so se lokalci resda ukvarjali pretežno s poljedelstvom. A, vseeno. Na plaži pa seveda vse polno ljudi. K sreči je naša familija tako in tako čudna zato imamo na kupu le dve ali tri brisače ter jo po kopanju hitro ucvremo v vikend. In koliko čolnov?! Pa vodnih skuterjev. Pedolinov, blazin, napihljivih živali, otokov in ne vem česa še. Hvalabogu so poskrbeli za ločeno zbiranje odpadkov. Da vso to kramo pomečemo stran.
Ampak prvič sem pomislil, koliko nas je. Noro. Iz vseh koncev in krajev. Saj nimam nič proti turistom. Saj sem to tudi sam. Ampak garamo in se ženemo, nekateri vzamejo celo kredit za nekaj dni na morju. A, se res moramo tako obnašati? Hmm.
Potem pa poslušam našega premiera, ob srečanju z invalidi. Pravi, da bi moral posvetiti več časa njim oz. se z njimi večkrat srečati. Ob vsem dolžnem spoštovanju je moje mnenje res primitivno, a sonce na plaži naredi svoje. V živalskem svetu šibek predstavnik vrste navadno kar hitro podleže. Razvijajo in plodijo se bolj sposobni predstavniki. Ljudje pa smo vendarle razumna bitja in se bojda v tem razlikujemo od živali. Tako podpiramo šibkejše, nemočne, nesposobne, lene skratka posameznike, ki zaradi lastne ali ne lastne krivde sicer ne morejo ali pa težko preživijo. Še enkrat, ne želim nikogar žaliti, ampak zdravi zato postajajo bolni, saj morajo delati vedno več in več. Poleg potrošništva morajo skrbeti še za svojo prihodnost, ko ne bodo več opravilno sposobni in še za ostale. Da ne bo nesorazuma! Sem za solidarnost. Zgolj razmišljanje. Ali ni malce čudno, da prirejamo že celo igre za istospolno usmerjene, igre za invalide, enako kot za ostale? A, morda s tem pokažemo našo človečnost? Morda pa ravno s tem drugim kažemo, da smo nekaj več. Ko so se pričele istospolne poroke, so države, ki se še s tem niso ukvarjale, avtomatsko v podrejenem položaju in nekako pričakuje se od njih, da se vsaj opredelijo glede tovrstnih porok.
Sprejemamo celo zakone, da je prepovedano sedenje na stopnicah na javnih mestih?! Če želimo pregnati klošarstvo, potem prepovejmo klošarstvo in ne sedenje na stopnicah. Ker se ljudje hitro spomnimo rešitve, in bomo morali definirati celo kaj je sedenje! Več kot bomo imeli zaknov, slabše bo. To kaže na naš odnos do okolice. Je dokaz, da sicer ne znamo živeti drug ob drugem. Ali nas je preveč, ali pa smo postali preveliki individualisti. To zadnje zagotovo drži. Vidim pri mojima otrokoma. Instant internet, gris, polenta, pogovori ... To se pozna v načinu razmišljanja. Njima je vseeno, kaj se bo zgodilo čez nekaj časa. Kaj šele čez nekaj let. Že res, da sta stara okoli 10 let a vseeno. Vse reklame nas usmerjajo v instantnost. Reklame nam dnevno pravijo: Jejte, bašite se s hrano, ki ne redi, s hrano, ki znižuje holesterol, uravnava prebavo, pomaga hujšati in hkrati na hitro pred poletjem shujšajte s čudežnimi napravami, ki brez lastnega truda poskrbijo za naše telo. Občutek imam, da je nakup avtomobila danes postal tako enostaven kot menjava telefonskega aparata ob podaljšanju naročnine na telefonijo. Uredijo ti kredit kar trgovci in že si ugleden član družbe. Poznam celo kolega, ki avtomobila ni nikoli opral od nakupa do peprodaje. Pa ga je imel več kot dve leti. Preko SMS-ov lahko celo izvemo našo prihodnost! Ni potrbno čakati na telefonskem odzivniku, da smo npr. tretji v čakalni vrsti. Kar SMS! A, ni noro?
Verjamem, da nas trenutek streznitve še čaka. In ne bo le eden. Konec koncev me zanima, kdaj bodo na naša vrata potrkali ljudje iz revnejših krajev, ki nimajo česa izgubiti in bodo prišli vsaj iz radovednosti pogledati čemu služi avto pred hišo, zakaj imamo videokomere na vsakem koraku, kako to, da imamo v vsakem stanovanju vsaj dva izvira vode (pipa v kuhinji in WC školjka) ... Ti ljudje že danes nimajo dostopa do pitne vode. A veste, koliko jih je na svetu? Veliko več, kot si drznete pomisliti.
Zakaj gre? Se pelje družinica na morje in opazuje fotr pločevino, ki se vali proti obali. In kaj vse tovorimo poleg. Kot da na krajih kamor gremo ni ničesar. Tudi, če tam ni ničesar, je verjetno to smisel dopusta, a ne? Da si preusmerimo misli in se spočijemo. In tako pripravimo na nove izzive pri delu. In tako hitimo, da ne izgubimo dragocenega časa na poti, saj se moramo čim prej pričeti sproščati. Smešno. In gledam, kako so domačini lepo uredili plažo, jo podaljšali in tako je v skromni vasici nastala plaža dolga že kar skoraj kilometer. Noro. Dobro, leta 1978, ko sem prvič prišel v vas, so se lokalci resda ukvarjali pretežno s poljedelstvom. A, vseeno. Na plaži pa seveda vse polno ljudi. K sreči je naša familija tako in tako čudna zato imamo na kupu le dve ali tri brisače ter jo po kopanju hitro ucvremo v vikend. In koliko čolnov?! Pa vodnih skuterjev. Pedolinov, blazin, napihljivih živali, otokov in ne vem česa še. Hvalabogu so poskrbeli za ločeno zbiranje odpadkov. Da vso to kramo pomečemo stran.
Ampak prvič sem pomislil, koliko nas je. Noro. Iz vseh koncev in krajev. Saj nimam nič proti turistom. Saj sem to tudi sam. Ampak garamo in se ženemo, nekateri vzamejo celo kredit za nekaj dni na morju. A, se res moramo tako obnašati? Hmm.
Potem pa poslušam našega premiera, ob srečanju z invalidi. Pravi, da bi moral posvetiti več časa njim oz. se z njimi večkrat srečati. Ob vsem dolžnem spoštovanju je moje mnenje res primitivno, a sonce na plaži naredi svoje. V živalskem svetu šibek predstavnik vrste navadno kar hitro podleže. Razvijajo in plodijo se bolj sposobni predstavniki. Ljudje pa smo vendarle razumna bitja in se bojda v tem razlikujemo od živali. Tako podpiramo šibkejše, nemočne, nesposobne, lene skratka posameznike, ki zaradi lastne ali ne lastne krivde sicer ne morejo ali pa težko preživijo. Še enkrat, ne želim nikogar žaliti, ampak zdravi zato postajajo bolni, saj morajo delati vedno več in več. Poleg potrošništva morajo skrbeti še za svojo prihodnost, ko ne bodo več opravilno sposobni in še za ostale. Da ne bo nesorazuma! Sem za solidarnost. Zgolj razmišljanje. Ali ni malce čudno, da prirejamo že celo igre za istospolno usmerjene, igre za invalide, enako kot za ostale? A, morda s tem pokažemo našo človečnost? Morda pa ravno s tem drugim kažemo, da smo nekaj več. Ko so se pričele istospolne poroke, so države, ki se še s tem niso ukvarjale, avtomatsko v podrejenem položaju in nekako pričakuje se od njih, da se vsaj opredelijo glede tovrstnih porok.
Sprejemamo celo zakone, da je prepovedano sedenje na stopnicah na javnih mestih?! Če želimo pregnati klošarstvo, potem prepovejmo klošarstvo in ne sedenje na stopnicah. Ker se ljudje hitro spomnimo rešitve, in bomo morali definirati celo kaj je sedenje! Več kot bomo imeli zaknov, slabše bo. To kaže na naš odnos do okolice. Je dokaz, da sicer ne znamo živeti drug ob drugem. Ali nas je preveč, ali pa smo postali preveliki individualisti. To zadnje zagotovo drži. Vidim pri mojima otrokoma. Instant internet, gris, polenta, pogovori ... To se pozna v načinu razmišljanja. Njima je vseeno, kaj se bo zgodilo čez nekaj časa. Kaj šele čez nekaj let. Že res, da sta stara okoli 10 let a vseeno. Vse reklame nas usmerjajo v instantnost. Reklame nam dnevno pravijo: Jejte, bašite se s hrano, ki ne redi, s hrano, ki znižuje holesterol, uravnava prebavo, pomaga hujšati in hkrati na hitro pred poletjem shujšajte s čudežnimi napravami, ki brez lastnega truda poskrbijo za naše telo. Občutek imam, da je nakup avtomobila danes postal tako enostaven kot menjava telefonskega aparata ob podaljšanju naročnine na telefonijo. Uredijo ti kredit kar trgovci in že si ugleden član družbe. Poznam celo kolega, ki avtomobila ni nikoli opral od nakupa do peprodaje. Pa ga je imel več kot dve leti. Preko SMS-ov lahko celo izvemo našo prihodnost! Ni potrbno čakati na telefonskem odzivniku, da smo npr. tretji v čakalni vrsti. Kar SMS! A, ni noro?
Verjamem, da nas trenutek streznitve še čaka. In ne bo le eden. Konec koncev me zanima, kdaj bodo na naša vrata potrkali ljudje iz revnejših krajev, ki nimajo česa izgubiti in bodo prišli vsaj iz radovednosti pogledati čemu služi avto pred hišo, zakaj imamo videokomere na vsakem koraku, kako to, da imamo v vsakem stanovanju vsaj dva izvira vode (pipa v kuhinji in WC školjka) ... Ti ljudje že danes nimajo dostopa do pitne vode. A veste, koliko jih je na svetu? Veliko več, kot si drznete pomisliti.
Komentarji
Objavite komentar