Pravila so zato, da jih kršimo
Joj, kako bogokletna misel. Ali res?
Poglejmo samo prohibicije. Leta 1994 sem bil v Skandinaviji. In sem spoznal posledice alkoholne prohibicije. Pravzaprav omejitev. Tudi v Ameriki imajo alkohol v vrečkah, da se ne vidi. Hecno, a ne? Če pa gledamo danes Slovenijo, smo se že vsi nvadili na to, da ne smemo kaditi na javnih prostorih, da ne moremo nabaviti niti piva po 21 uri v trgovinah in podobno. Ob uvjanju tovrstnih omejitev sem mislil, da bo to pri nas težko. Pa temu ni tako. Smo se že kar navadili. A, smo zato bolj civilizirani? Je manj negativnih posledic? Kakor za koga in odvisno od perspektive. Ampak v družbi se moramo prilagajati, a ne? Pa se res?
Sam imam neko čudno miselnost, da so pravila zato, da jih spoštujemo. Verjetno sem bil tako vzgojen. Pravzaprav sem mislil, da je življenje lažje, če se držimo pravil. Po ločitvi sem se kar nekaj časa ukvarjal s tem, da sem naredil nekaj zelo slabega, saj sem prisegel v slabem in dobrem. Hm. Pa obnašanje v prometu. Držim se pravil in me zato nihče ne nagradi. Le za prekrške. Ki jih vseeno vsake toliko naredim. Sicer manj "hude" a vendarle. Ko parkiram, plačam parkirni listek. Tudi če samo skočim "po cigarete". Ko opazujem okolico, temu ni tako. Veliko se jih izgovarja, zakaj ne plačajo parkirnine, zakaj vozijo prehitro idr. In nato sprejmejo zakon o obvezni nošnji čelad na kolesu. Brez kazni v primeru neupoštevnja. Hm. To mi ni všeč. Pa ne to, da ni sankcionirano. Bolj to, da v primeru poškodbe glave zavarovalnicetega ne krijejo. Pa še prav je tako. A, vendarle. Ni bolje, da brez zakona o obvezni upoarbi čelade raje zavarovalnice povedo, da ne bodo krile poškodbe glave v primeru nesreč s kolesi?
Spremljam politiko in izgovore v primerih, ko koga zalotijo s "prsti v marmeladi". Predstavljal sem si, da je politik za vzor. In če to še vedno drži, potem pomeni, da lahko tudi jaz "krdem marmelado". In jo res lahko. Samo dobiti me ne smejo. Če pa me, bom pa težko opravičil svoje razloge.
Da ne naštevam naprej. Kar želim povedati je to, da domišljija, inovatiovnost, novi prijemi poganjajo razvoj. Gibalo razvoja, a ne? Ampak to pomeni, da s pravili omejujemo našo"svobodo". Pravila nam povedo, kako naj se obnašamo. Okvirjev ni več. So že konkretno definirana pravila. In če nekaj ni zapisano, je dopustno. Ker ni več okvirjev. Na ta način pa se ne znam iti. To je težko. Pomanjkanje smernic, okvirjev, vrednot mi megli fokus. Najmanj, kar se lahko zgodi je to, da bomo ubogljivi državljani brez domišljije. Ampak potem se zapletamo v neživljenjske zakone. Kot npr. pokojninski zkon, ki je preživet. In ga ne želimo spremeniti. Dasiravno vemo, da z obstoječim sistemom ne bomo mogli zagotavljati, kar smo predvideli. Kar ne razumem. Hm. Še v službah pričakujejo, da delujemo mimo ustaljenih poti, če prinaša dobrobiti. Hm.
Res ne razumam. Nisem za ta svet.
Poglejmo samo prohibicije. Leta 1994 sem bil v Skandinaviji. In sem spoznal posledice alkoholne prohibicije. Pravzaprav omejitev. Tudi v Ameriki imajo alkohol v vrečkah, da se ne vidi. Hecno, a ne? Če pa gledamo danes Slovenijo, smo se že vsi nvadili na to, da ne smemo kaditi na javnih prostorih, da ne moremo nabaviti niti piva po 21 uri v trgovinah in podobno. Ob uvjanju tovrstnih omejitev sem mislil, da bo to pri nas težko. Pa temu ni tako. Smo se že kar navadili. A, smo zato bolj civilizirani? Je manj negativnih posledic? Kakor za koga in odvisno od perspektive. Ampak v družbi se moramo prilagajati, a ne? Pa se res?
Sam imam neko čudno miselnost, da so pravila zato, da jih spoštujemo. Verjetno sem bil tako vzgojen. Pravzaprav sem mislil, da je življenje lažje, če se držimo pravil. Po ločitvi sem se kar nekaj časa ukvarjal s tem, da sem naredil nekaj zelo slabega, saj sem prisegel v slabem in dobrem. Hm. Pa obnašanje v prometu. Držim se pravil in me zato nihče ne nagradi. Le za prekrške. Ki jih vseeno vsake toliko naredim. Sicer manj "hude" a vendarle. Ko parkiram, plačam parkirni listek. Tudi če samo skočim "po cigarete". Ko opazujem okolico, temu ni tako. Veliko se jih izgovarja, zakaj ne plačajo parkirnine, zakaj vozijo prehitro idr. In nato sprejmejo zakon o obvezni nošnji čelad na kolesu. Brez kazni v primeru neupoštevnja. Hm. To mi ni všeč. Pa ne to, da ni sankcionirano. Bolj to, da v primeru poškodbe glave zavarovalnicetega ne krijejo. Pa še prav je tako. A, vendarle. Ni bolje, da brez zakona o obvezni upoarbi čelade raje zavarovalnice povedo, da ne bodo krile poškodbe glave v primeru nesreč s kolesi?
Spremljam politiko in izgovore v primerih, ko koga zalotijo s "prsti v marmeladi". Predstavljal sem si, da je politik za vzor. In če to še vedno drži, potem pomeni, da lahko tudi jaz "krdem marmelado". In jo res lahko. Samo dobiti me ne smejo. Če pa me, bom pa težko opravičil svoje razloge.
Da ne naštevam naprej. Kar želim povedati je to, da domišljija, inovatiovnost, novi prijemi poganjajo razvoj. Gibalo razvoja, a ne? Ampak to pomeni, da s pravili omejujemo našo"svobodo". Pravila nam povedo, kako naj se obnašamo. Okvirjev ni več. So že konkretno definirana pravila. In če nekaj ni zapisano, je dopustno. Ker ni več okvirjev. Na ta način pa se ne znam iti. To je težko. Pomanjkanje smernic, okvirjev, vrednot mi megli fokus. Najmanj, kar se lahko zgodi je to, da bomo ubogljivi državljani brez domišljije. Ampak potem se zapletamo v neživljenjske zakone. Kot npr. pokojninski zkon, ki je preživet. In ga ne želimo spremeniti. Dasiravno vemo, da z obstoječim sistemom ne bomo mogli zagotavljati, kar smo predvideli. Kar ne razumem. Hm. Še v službah pričakujejo, da delujemo mimo ustaljenih poti, če prinaša dobrobiti. Hm.
Res ne razumam. Nisem za ta svet.
Komentarji
Objavite komentar