Prvič boli

Tako pravijo. A njega ni. Prvič sem ga peljal z motorjem. In opazoval sem njegov izraz. Pod vizirjem čelade se je bleščalo. Zobje. In to ne zaradi hitrosti ampak zaradi nasmeha. Vsake toliko časa pa vprašanje ali že greva domov. In hkrati prošnja, da naj še ne greva. In roke! Nobenega krčevitega držanja za ročaje ali okoli mojega pasu. Ne. Roke je ob višji hitrosti razširil in občudoval moč vetra. Bi me bilo skoraj strah, da ne zadeneva nasprotivozeča vozila. Letel je.

Se ustaviva na Črnem vrhu. Super razgled. Sname čelado in pravi, da je čisto drugače. Drugače od vožnje z avtomobilom. In da ne ve ali mu je bolj všeč hitrost ali pa križarjenje skozi ovinke.

Bil je prečudovit dan! In sploh ni bolelo. Ah, kako hitro raste moj sin.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Vse to se je dogajalo. Tudi Meni.

Slika
Kakorkoli obrnem, se vsi dogodki odvijajo kot v pesmih. Vem, da sem vedno bil malce melanholičen ali pa zasanjan oz. sem si predstavljal svoje življenje. To še vedno počnem. Tri leta. Odkar nisem nič napisal. Tako pač je. Staram se. Sivi lasje. Vsako juro me spomi bolečina v gležnju, kolenu. V križu ne več odkar telovadim. Ne morem pa verjeti, da se staranje v moderni družbi vidi s tem, da je glava ista, fizika pa ima svojo pot. Sicer nimam mentalno težav s tem, bolj s tem, kar mi kaže sin. Nezavedno. Nenamerno. Po eni strani je svet čedalje bolj plehenk, po drugi pa imajo prav. Seveda imajo prav. Saj bodo nasledili nas. Našo zapuščino. In poslušam Billie Elish. Happier Than Ever. Fenomenalen komad. Speven, kitarce. Besedila pa tako nisem nikoli poslušal. Bah. Ni res. Vćasih jih pa.  Kako to izgleda danes? Star 50 let. Vesel sem, da sem takšen, kot sem, vesel, da imam sina, imam partnerja, v glavnem vse ok. Mi je pa ob pesmih kot Billie Elish všeč to, da ima trenutna generacija enake a
Preberite več

Pokvarjen želodec

Slika
Te dni jih je kar nekaj zbolelo. Še moj otrok. In vse je udarilo nekam na prebavila. Poleg vročine še driskanje in bruhanje. Ni fajn. Brat ne mara cerkvenih zadev. Sploh ne vem, zakaj se toliko razburja. A, pustimo to. Božič je vseeno Božič. Sva ga "proslavila". Sicer sva malo "zamešala" kdaj se kaj počne, a pomemben je namen. Tako sem na božično noč vse zlikal in namočil fižol. Za prebranec. Naslednji dan, nedelja, je bil najin dan. Odločila sva ga preživeti v hribih in nato na toplem doma. Ratitovec. Je bila najina točka. Krasna gora, še posebej za družine. Upal sem, da ne bo preveč snega. Strah je bil odveč in ne glede na ledeni veter na vrhu sva uživala ob pogledu na Triglav. Evo ga: Kadar hodim imam rad mir. "Dej mi mir" so znane besede. In rad imam to. Zakaj? Ker se toliko misli sprosti v glavi, da takrat težko poleg opazovanja narave sploh še kaj počnem. No ja, hodim že. Kakorkoli, Brat me pozna in ve, da mi to paše in to tudi spošt
Preberite več

Incest je igra za vso družino

Sem dobil domov prodajno pismo. Od Energetike Ljubljana. Za plin. Sem že mislil, da je račun. Ker od njih nisem dobil nikoli ničesar drugega. Prodajna pisma pišem tudi jaz. Saj konec koncev delam v prodaji. In tudi ostali kolegi. A, po protokolu ni napisano najbolje. Dasiravno je podpisan direktor družbe. Govori o sebi. Mislim o Energetiki. Da so se "odzvali hitro in aktivno" na nove razmere. In potem še bla bla bla. V glavnem govorijo o sebi, kako so aktivni, hitri, proaktivni in da še naprej nameravajo nuditi zanesljive storitve in tudi dodatne storitve, zaradi katerih jim mi, uporabniki tako zaupamo. Bul šit! Kako lahko v celem pismu govorijo o sebi. Kako da so čudoviti in profesionalni in kaj vse da so storili, da imam doma plin. Nič o meni. Mislim, kot o odjemalcu. Ničesar. Kot da obstajajo samo zaradi sebe. In to je verjetno res. Energetika Ljubljana obstaja zaradi njih samih. Kot država. Obstaja zaradi vlade. Državljani nismo nič.  Nekaj je tu hudo narobe. Energe
Preberite več