Že drugič je bilo prvič
Ampak je res. Mislim vse, kar počneš z otrokom je enkrat prvič, a ne? In spet sem nekaj prvič delal.
Tenis. Jp. On igra že par let, jaz sem nazadnje še z lesenim loparjem. Smash mislim, da je bila firma, ki ga je izdelala. Tega je že več kot ... 25 let! Pa še to na betonskem igrišču za rokomet. In sem zadnjič predlagal, da bi pa se že res počasi morala preizkusiti v igri. In sva se. Seveda, to sploh ni tako enostavno, kajti loparja nimam, copate imam od skvoša in še to brez jezika, žogic nič, za hlače in majico je pa tako in tako vseeno, a ne? In grem v lov na prosto igrišče. Ne morem verjeti. Za isti dan je vse rezervirano pa naj si bo igrišče bogu iza nogu od 7 evrov naprej ali pa tisto za 16. A, se ne dam. Skok po sina, ki me že čaka v polni bojni opremi. Trak na glavi, švicar, posebno majico in hlačke za tenis, tenis nogavice, tenis copate in torba z loparjema. Njegovim in od mamice zame. Hop še v štacuno po žogice in nato v lov za igriščem. In sem mu pokazal, da če ne poizkusiš, ne moreš uspeti. In sva kljub zasedenosti dobila celo uro.
Domov preobleč službene cunje in že jih poslušam, da v takšni in drugačni majici pa res ne morem igrati. Ampak mulc itak še ne ve, da jaz igram brez majice :) Šibava na igrišče in pričneva z ogrevanjem. In ker je moj sin znan po tem, da rad govori, ugotavljam ali ogreva še katero drugo mišico ali le jezično. Ati ne drži pravilno lopar, ne udari pravilno backhand, forehand ... Nič ne delam pravilno. In še vibre nimam in me bo zato bolel komolec. Hja.
In začneva. S prvim asom mu pokažem, koga ima na drugi strani mreže. Je kar malo obupal po prvem setu ali nizu ali karkoli je že. Vodim 2:0! Njemu nič jasno, jaz pa uživam v pripeki in igranju s svojim sinom (in še zmagujem :). Nato mi nekako serviranje ne gre več in mi pametno svetuje, da lahko drugi servis izvajam "od spodaj". Misl'm! Nato ugotovi, da mi ne gre, če me malce sprehaja. Če igra. In se začne. Pravzaprav konča. Začetek mojega konca. 4:0 sem vodil in je spravil na 5:9!
Kaj naj rečem? Ahh. Kako je lepo! S sinom. Pojutrišnjem greva spet.
Tenis. Jp. On igra že par let, jaz sem nazadnje še z lesenim loparjem. Smash mislim, da je bila firma, ki ga je izdelala. Tega je že več kot ... 25 let! Pa še to na betonskem igrišču za rokomet. In sem zadnjič predlagal, da bi pa se že res počasi morala preizkusiti v igri. In sva se. Seveda, to sploh ni tako enostavno, kajti loparja nimam, copate imam od skvoša in še to brez jezika, žogic nič, za hlače in majico je pa tako in tako vseeno, a ne? In grem v lov na prosto igrišče. Ne morem verjeti. Za isti dan je vse rezervirano pa naj si bo igrišče bogu iza nogu od 7 evrov naprej ali pa tisto za 16. A, se ne dam. Skok po sina, ki me že čaka v polni bojni opremi. Trak na glavi, švicar, posebno majico in hlačke za tenis, tenis nogavice, tenis copate in torba z loparjema. Njegovim in od mamice zame. Hop še v štacuno po žogice in nato v lov za igriščem. In sem mu pokazal, da če ne poizkusiš, ne moreš uspeti. In sva kljub zasedenosti dobila celo uro.
Domov preobleč službene cunje in že jih poslušam, da v takšni in drugačni majici pa res ne morem igrati. Ampak mulc itak še ne ve, da jaz igram brez majice :) Šibava na igrišče in pričneva z ogrevanjem. In ker je moj sin znan po tem, da rad govori, ugotavljam ali ogreva še katero drugo mišico ali le jezično. Ati ne drži pravilno lopar, ne udari pravilno backhand, forehand ... Nič ne delam pravilno. In še vibre nimam in me bo zato bolel komolec. Hja.
In začneva. S prvim asom mu pokažem, koga ima na drugi strani mreže. Je kar malo obupal po prvem setu ali nizu ali karkoli je že. Vodim 2:0! Njemu nič jasno, jaz pa uživam v pripeki in igranju s svojim sinom (in še zmagujem :). Nato mi nekako serviranje ne gre več in mi pametno svetuje, da lahko drugi servis izvajam "od spodaj". Misl'm! Nato ugotovi, da mi ne gre, če me malce sprehaja. Če igra. In se začne. Pravzaprav konča. Začetek mojega konca. 4:0 sem vodil in je spravil na 5:9!
Kaj naj rečem? Ahh. Kako je lepo! S sinom. Pojutrišnjem greva spet.
Komentarji
Objavite komentar