PoVEZave
Res me zanimajo nove tehnologije. Takšne in drugačne. Tisti, ki me poznajo vedo, da sem tudi malce geek-a. Tehnologije, ki se dotikajo našega vplivanja na druge, nase, na naše obnašanje, so nam še posebej pri srcu. SMS, MSN-ji, chat room-i, blogi, facebook-i, twitter-ji ...
Zelo mi je bil všeč film Chatroom. "Psihološki triler režiserja kultnih grozljivk Krog in Temačna voda, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko se meje med resničnim in virtualnim svetom zabrišejo.
William (Aaron Johnson) na spletu odpre sobo, v katero kmalu zaidejo štirje najstniki, ki se prej niso poznali. Zgovorni in karizmatični mladenič jih takoj očara, toda William ni tak, kot se zdi na prvi pogled. Je nevaren samotar in disfunkcionalen najstnik, ki vso svojo energijo usmerja v virtualni svet. Postal je preračunljiv manipulator, ki v resničnem življenju skoraj ne zna več normalno navezovati stikov. Počasi vodi skupino proti mračnejši strani interneta, svetovni splet je namreč kot orjaški hotel z nešteto hodniki in vrati, vsaka pa se odpirajo v drugačen prostor ter razkrivajo neskončen svet različnih ljudi, mnenj, skupnosti in obsedenosti. Toda William kmalu pokaže svoj pravi okrutni značaj in začne se tekma s časom, igra mačke z mišjo, ki se iz virtualnega preseli v resnični svet." (Vir: Planet Siol.net).
Poglejte ta film! Verjamem, da večina chatroom-e sploh ne pozna več. A odlično predstavljeno.
Sam sem vsaj bil uporabnik vseh novotarij. Na twiter-ju sem še danes. Ampak ne vem natančne "aplikacije" pri meni. Mislim, kaj naj s tem počnem. Na Linkedinu vem. In še to ne izkoriščam v celoti. Ko mi vsake toliko kolegice in kolegi pokažejo svoj facebook profil, mi ni čisto razumljivo, zakaj bi delil s "prijatelji" fotko samega sebe, ko sem prejšnjo nedeljo prisopihal na Kamniško sedlo. Ali pa skuhal zanič kosilo. Res ne razumem. Je pa zanimivo brskati in raziskovati, kaj ljudje v "mreži" počnejo. In z njimi smo celo povezani. Imamo medsebojno vez.
To se mi zdi podobno kot brskanje po smeteh. Ne razumite napak, a meni je to zanimivo. Ne da bi to vsak dan počel, a to je bilo konec koncev moje prvo delo preko študenskega servica. Sortiranje kovin. Na Dinosu. Brskal sem po smeteh na odpadu in ločeval odpadke med sabo. Ne morete verjeti, kaj vse se najde. Koliko zgodb. Še danes imam doma čutaro iz obdobja začetka 20. stoletja. Trip, vam rečem.
Blog je zame bolj primeren. Ker lahko povem, napišem in to strukturirano, ker toliko pa sem res že star. Aja. Glede starosti. Ker ne uporabljam FB-ja, mi vsake toliko rečejo, da sem pač že star. Ali vsaj starejši. To drži. Mislim, da sem starejši. A, mi ta način komunikacije ni povšeči. Twitanje še manj, saj bi potem moral s sabo nositi celo mobilni telefon in zadeve dokumentirati. Jaz ga pa tako rad pustim doma. Tako da ja, se strinjam, da sem starejši in raje razmišljam strukturirano in ne preko zidu. Na blogu pa napišem, objavim in to je to. Ne gledam komentarjev, ker jih roko na srce tako ni. Jih niti ne pričakujem. Če se ne motim, so v vseh prispevkih le trije. Hja. Pa še skrit sem. Zakaj? Ker sem imel in ker še imam težave zaradi pisanja. Jp! Res je močno orodje. Beseda. Posebej pisana. Ampak ne bom odnehal.
In sem zadnjič ponovno aktiviral svoj FB račun. Nazadnje od leta 2009. Vauu. Kako lepo. Komentarji, prijatelji ... vse je še tam. Tako dobim e-pošto dobrodošlice nazaj, SMS prijatelja s podobno vsebino, telefonski klic, če sem to res jaz ... Kakšno veselje. Ne vem, če bi me bili enako veseli, ko bi se prebudil iz kome po hudi prometni nesreči. Ne verjamem. Vsaj ne teh 18 prijateljev in nekaj čez 180 povabil k prijateljstvu. Res smo hecni. Sem potihoma ponovno "zbrisal" FB račun. Deaktiviral, ker drugače ne gre. Ne zamerite. Prijatelji in VEZi ostanete, ostanejo. Samo ne preko FBja. Prav?
Zelo mi je bil všeč film Chatroom. "Psihološki triler režiserja kultnih grozljivk Krog in Temačna voda, ki nam pokaže, kaj se zgodi, ko se meje med resničnim in virtualnim svetom zabrišejo.
William (Aaron Johnson) na spletu odpre sobo, v katero kmalu zaidejo štirje najstniki, ki se prej niso poznali. Zgovorni in karizmatični mladenič jih takoj očara, toda William ni tak, kot se zdi na prvi pogled. Je nevaren samotar in disfunkcionalen najstnik, ki vso svojo energijo usmerja v virtualni svet. Postal je preračunljiv manipulator, ki v resničnem življenju skoraj ne zna več normalno navezovati stikov. Počasi vodi skupino proti mračnejši strani interneta, svetovni splet je namreč kot orjaški hotel z nešteto hodniki in vrati, vsaka pa se odpirajo v drugačen prostor ter razkrivajo neskončen svet različnih ljudi, mnenj, skupnosti in obsedenosti. Toda William kmalu pokaže svoj pravi okrutni značaj in začne se tekma s časom, igra mačke z mišjo, ki se iz virtualnega preseli v resnični svet." (Vir: Planet Siol.net).
Poglejte ta film! Verjamem, da večina chatroom-e sploh ne pozna več. A odlično predstavljeno.
Sam sem vsaj bil uporabnik vseh novotarij. Na twiter-ju sem še danes. Ampak ne vem natančne "aplikacije" pri meni. Mislim, kaj naj s tem počnem. Na Linkedinu vem. In še to ne izkoriščam v celoti. Ko mi vsake toliko kolegice in kolegi pokažejo svoj facebook profil, mi ni čisto razumljivo, zakaj bi delil s "prijatelji" fotko samega sebe, ko sem prejšnjo nedeljo prisopihal na Kamniško sedlo. Ali pa skuhal zanič kosilo. Res ne razumem. Je pa zanimivo brskati in raziskovati, kaj ljudje v "mreži" počnejo. In z njimi smo celo povezani. Imamo medsebojno vez.
To se mi zdi podobno kot brskanje po smeteh. Ne razumite napak, a meni je to zanimivo. Ne da bi to vsak dan počel, a to je bilo konec koncev moje prvo delo preko študenskega servica. Sortiranje kovin. Na Dinosu. Brskal sem po smeteh na odpadu in ločeval odpadke med sabo. Ne morete verjeti, kaj vse se najde. Koliko zgodb. Še danes imam doma čutaro iz obdobja začetka 20. stoletja. Trip, vam rečem.
Blog je zame bolj primeren. Ker lahko povem, napišem in to strukturirano, ker toliko pa sem res že star. Aja. Glede starosti. Ker ne uporabljam FB-ja, mi vsake toliko rečejo, da sem pač že star. Ali vsaj starejši. To drži. Mislim, da sem starejši. A, mi ta način komunikacije ni povšeči. Twitanje še manj, saj bi potem moral s sabo nositi celo mobilni telefon in zadeve dokumentirati. Jaz ga pa tako rad pustim doma. Tako da ja, se strinjam, da sem starejši in raje razmišljam strukturirano in ne preko zidu. Na blogu pa napišem, objavim in to je to. Ne gledam komentarjev, ker jih roko na srce tako ni. Jih niti ne pričakujem. Če se ne motim, so v vseh prispevkih le trije. Hja. Pa še skrit sem. Zakaj? Ker sem imel in ker še imam težave zaradi pisanja. Jp! Res je močno orodje. Beseda. Posebej pisana. Ampak ne bom odnehal.
In sem zadnjič ponovno aktiviral svoj FB račun. Nazadnje od leta 2009. Vauu. Kako lepo. Komentarji, prijatelji ... vse je še tam. Tako dobim e-pošto dobrodošlice nazaj, SMS prijatelja s podobno vsebino, telefonski klic, če sem to res jaz ... Kakšno veselje. Ne vem, če bi me bili enako veseli, ko bi se prebudil iz kome po hudi prometni nesreči. Ne verjamem. Vsaj ne teh 18 prijateljev in nekaj čez 180 povabil k prijateljstvu. Res smo hecni. Sem potihoma ponovno "zbrisal" FB račun. Deaktiviral, ker drugače ne gre. Ne zamerite. Prijatelji in VEZi ostanete, ostanejo. Samo ne preko FBja. Prav?
Komentarji
Objavite komentar