Ko gremo fantje na ... ski opening na primer
Nazaj grede danes, smo se v avtu pogovarjali ali smo osmč ali sedmič. Na ski opening-u. Otvoritvi smučarske sezone. Pravi odgovor je sedmič.
Staramo se. Da že pozabljamo. Pravzaprav smo skupina 6 do 7 kolegov, ki se je tekom let bolj malo menjala. No ja, to ni čisto res, ker sva ostala le dva člana s stažem sedmih udeležb, so pa že takšni, ki jih imajo šest in pet. Najstarejši je letnik 1951, če se ne motim. Najmlajši pa ... ah, bolje da preidem na temo.
Vedno gremo že en dan prej, v sredo popoldne, da imamo v apartmaju mir pred ostalimi in naredimo interni žur. To je pijača in glasba. Glasbo na računalniku s posebnimi zunanjimi zvočniki za dovolj močan zvok seveda. Pametovanje, izpovedovanje ... ter ples. V neki zasedbi smo imeli s sabo kolega, ki je celo pred časom profesionalno plesal. Pa se nas ostalih ni prijelo. Imeli smo vsako leto kakšen izreden dogodek, ki nas je zaposlil vsaj prvi večer. Od menjave službe, izgube položaja ipd.
Naslednja jutra smo ne glede na popito količino alkohola bolj zgodnji na smučiščih. Seveda je kdo obležal za en dan ali pol dneva in se nato pridružil. Ta dan je navadno spoznavna zabava organizatorja. Navadno dobra družabna zadeva. Enkrat smo se organizirali v lastni režiji in smo ta "dan" kar pogrešali.
Tretji dnevi so dnevi resnice. Kdo je prenesel ponočevanje prvega dne, smučanja drugega dne in nadaljevanja z zabavo organizatorja. Vseeno smo vedno zgodnji na smučišču razen v primerih res slabeha vremena. Ta dan so tudi najboljše zabave. Med udeleženci organizatorja smo se že spoznali do te mere, da je žur res dober. Veliko smeha, plesa in seveda alkohola.
Predzadnji dnevi so tako tako. Namreč stegna že malo čutiš, v črevesju te zvija po sicer odlični joti ali bečarskem paprikašu in predvsem po alkoholu. Ne veš več ali boš prdnil, se uscal ali usral. Smuka je vseeno navadno najboljša.
Letos smo smučali tudi na dan odhoda, kar je bilo prvič. Vreme je bilo prečudovito in vedno se najdemo vsaj trije, ki radi izkoristimo takšno priložnost. Sicer smo na nedeljo posvetlili pospravljanju apartmaja in odpravi domov.
Ampak kaj je zanimivo? Smo tako uigrana ekipa, a vedno radi sprejmemo kakšnega novega. Kot letos. Ne težimo s siljenjem po pijači, smučanju na strminah, kjer ni konsenza, se počakamo in včasih celo potolčemo. Vsak nekaj prispeva pri gospodinjstvu, uskladimo se glede tega, da vedno spim v kuhinji, kdo bo finančnik, koga vedno čakamo ... Veliko pa jih ima močno domotožje. To mi je pa tuje. Zavidam jim. Jaz nisem takšen. Pa imam vseeno rad. Moja misel je bila nekajkrat namenjena le ptiču, ki je doma sameval na 15 stopinjah. Tudi s sinom sem vmes govoril. Ampak, če smo se peljali 500 km od doma na smučanje s prijatelji za nepolnih pet dni?! Komaj čakajo, da se vrnejo. Lepo. Res. Skurjeni smo pa tako in tako vedno.
Meni pa je pričelo malo najedati. Pravzaprav kar fejst. Že za letošnjo sezono sva se s kolegom dogovarjala, da bova peljala otroke in ne greva več s kolegi. Verjetno bo to naslednji korak. Je bilo pa vseeno zelo lepo! Dober team building in prijetno druženje.
Staramo se. Da že pozabljamo. Pravzaprav smo skupina 6 do 7 kolegov, ki se je tekom let bolj malo menjala. No ja, to ni čisto res, ker sva ostala le dva člana s stažem sedmih udeležb, so pa že takšni, ki jih imajo šest in pet. Najstarejši je letnik 1951, če se ne motim. Najmlajši pa ... ah, bolje da preidem na temo.
Vedno gremo že en dan prej, v sredo popoldne, da imamo v apartmaju mir pred ostalimi in naredimo interni žur. To je pijača in glasba. Glasbo na računalniku s posebnimi zunanjimi zvočniki za dovolj močan zvok seveda. Pametovanje, izpovedovanje ... ter ples. V neki zasedbi smo imeli s sabo kolega, ki je celo pred časom profesionalno plesal. Pa se nas ostalih ni prijelo. Imeli smo vsako leto kakšen izreden dogodek, ki nas je zaposlil vsaj prvi večer. Od menjave službe, izgube položaja ipd.
Naslednja jutra smo ne glede na popito količino alkohola bolj zgodnji na smučiščih. Seveda je kdo obležal za en dan ali pol dneva in se nato pridružil. Ta dan je navadno spoznavna zabava organizatorja. Navadno dobra družabna zadeva. Enkrat smo se organizirali v lastni režiji in smo ta "dan" kar pogrešali.
Tretji dnevi so dnevi resnice. Kdo je prenesel ponočevanje prvega dne, smučanja drugega dne in nadaljevanja z zabavo organizatorja. Vseeno smo vedno zgodnji na smučišču razen v primerih res slabeha vremena. Ta dan so tudi najboljše zabave. Med udeleženci organizatorja smo se že spoznali do te mere, da je žur res dober. Veliko smeha, plesa in seveda alkohola.
Predzadnji dnevi so tako tako. Namreč stegna že malo čutiš, v črevesju te zvija po sicer odlični joti ali bečarskem paprikašu in predvsem po alkoholu. Ne veš več ali boš prdnil, se uscal ali usral. Smuka je vseeno navadno najboljša.
Letos smo smučali tudi na dan odhoda, kar je bilo prvič. Vreme je bilo prečudovito in vedno se najdemo vsaj trije, ki radi izkoristimo takšno priložnost. Sicer smo na nedeljo posvetlili pospravljanju apartmaja in odpravi domov.
Ampak kaj je zanimivo? Smo tako uigrana ekipa, a vedno radi sprejmemo kakšnega novega. Kot letos. Ne težimo s siljenjem po pijači, smučanju na strminah, kjer ni konsenza, se počakamo in včasih celo potolčemo. Vsak nekaj prispeva pri gospodinjstvu, uskladimo se glede tega, da vedno spim v kuhinji, kdo bo finančnik, koga vedno čakamo ... Veliko pa jih ima močno domotožje. To mi je pa tuje. Zavidam jim. Jaz nisem takšen. Pa imam vseeno rad. Moja misel je bila nekajkrat namenjena le ptiču, ki je doma sameval na 15 stopinjah. Tudi s sinom sem vmes govoril. Ampak, če smo se peljali 500 km od doma na smučanje s prijatelji za nepolnih pet dni?! Komaj čakajo, da se vrnejo. Lepo. Res. Skurjeni smo pa tako in tako vedno.
Meni pa je pričelo malo najedati. Pravzaprav kar fejst. Že za letošnjo sezono sva se s kolegom dogovarjala, da bova peljala otroke in ne greva več s kolegi. Verjetno bo to naslednji korak. Je bilo pa vseeno zelo lepo! Dober team building in prijetno druženje.
Komentarji
Objavite komentar