Adrenalin?
Ali se to imenuje kako drugače? Namreč zamenjava službe, delodajalca, novi izzivi imajo določene posledice.
Čez tri dni bosta dva meseca. Le dva meseca. Spim še vedno ne. No ja, čez vikend, ko zraven spi (še) vedno moj sin, točno vem, zakaj ne spim. Zaradi njegovih kolen, smrčanja, sanj v živo, ko govori. Sicer pa mi gre po glavi to, kaj vse moram še postoriti. Ja, ja. Vem, da se ne da vsega naenkrat. A si ne morem pomagati. Do 4-ih še nekako gre, nato se zbudim, grem na WC in se tolažim, da je zaradi mehurja. V resnici temu ni tako. Ne pregledam e-pošte. Prav tako si ne zapišem trenutnih misli. Le bluzim. A zjutraj, zjutraj sem ... povožen. Šport. POmaga tek, kolesarjenje ... Nak. Ne pomaga.
Na managerskem zdravniškem pregledu me pregledajo po dolgem in počes. To je sicer super. Še posebej, ko me pohvalijo glede kondicije, gibčnosti in ostalih izvidih glede urina, krvi ... Da kadim, občasno pijem nekako skupaj prebroimo, saj se (še) ne pozna. Kao.
Je pa res, da mi je to obdobje pokazalo na nekaj zadev. Križ. Moj hrbet. Bolečine niso posledice poškodbe, kot so predvidevali, kot je pokazalo slikanje ampak sem moral sam ugotoviti, da je le v glavi. Bolečine so iz enostavnega raloga, ker ne dajem ven iz sebe. In ko se tega lotim v glavi ... pomaga. Odprtost? Pa ne verbalna, je le v glavi. Vse to sem ugotovil in spravil v meje obvladovanja. Kredit? Spet le v glavi. Morda se sliši hecno, a kredit je v glavi.
Kar me v tem trenutku skrbi je le to, kako dolgo lahko eno telo zdrži. In ne katerokoli. Moje telo. Tega ne bom vedel, dokler se ne zgodi. A, spet sem živ. Poln energije, verjamem v ljudi, verjamem v dobroto, verjamem v strast. Kar je res edino, kar me v podzavesti skrbi je to, da me izda telo. Če se mi to zgodi, potem sem v godlji. Sem pa nekaj naredil tudi na tem področju in to je zavarovanje za primer dolgotrajne bolezni. Al' nekaj takšnega. Pravzaprav ne vem, za kaj sem se zavaroval, saj zagotovo ne krije zavarovanje to, kar me čaka.
Verjamem, da ne bom dolgoval nikomur razen banki. Do Brata bom poskrbel, do staršev tudi, sinu pa ne bom mogel veliko pomagati, kar ni niti moj namen. On mra sam ustvarjati.
Adrenalin pa je. Definitivno.
Čez tri dni bosta dva meseca. Le dva meseca. Spim še vedno ne. No ja, čez vikend, ko zraven spi (še) vedno moj sin, točno vem, zakaj ne spim. Zaradi njegovih kolen, smrčanja, sanj v živo, ko govori. Sicer pa mi gre po glavi to, kaj vse moram še postoriti. Ja, ja. Vem, da se ne da vsega naenkrat. A si ne morem pomagati. Do 4-ih še nekako gre, nato se zbudim, grem na WC in se tolažim, da je zaradi mehurja. V resnici temu ni tako. Ne pregledam e-pošte. Prav tako si ne zapišem trenutnih misli. Le bluzim. A zjutraj, zjutraj sem ... povožen. Šport. POmaga tek, kolesarjenje ... Nak. Ne pomaga.
Na managerskem zdravniškem pregledu me pregledajo po dolgem in počes. To je sicer super. Še posebej, ko me pohvalijo glede kondicije, gibčnosti in ostalih izvidih glede urina, krvi ... Da kadim, občasno pijem nekako skupaj prebroimo, saj se (še) ne pozna. Kao.
Je pa res, da mi je to obdobje pokazalo na nekaj zadev. Križ. Moj hrbet. Bolečine niso posledice poškodbe, kot so predvidevali, kot je pokazalo slikanje ampak sem moral sam ugotoviti, da je le v glavi. Bolečine so iz enostavnega raloga, ker ne dajem ven iz sebe. In ko se tega lotim v glavi ... pomaga. Odprtost? Pa ne verbalna, je le v glavi. Vse to sem ugotovil in spravil v meje obvladovanja. Kredit? Spet le v glavi. Morda se sliši hecno, a kredit je v glavi.
Kar me v tem trenutku skrbi je le to, kako dolgo lahko eno telo zdrži. In ne katerokoli. Moje telo. Tega ne bom vedel, dokler se ne zgodi. A, spet sem živ. Poln energije, verjamem v ljudi, verjamem v dobroto, verjamem v strast. Kar je res edino, kar me v podzavesti skrbi je to, da me izda telo. Če se mi to zgodi, potem sem v godlji. Sem pa nekaj naredil tudi na tem področju in to je zavarovanje za primer dolgotrajne bolezni. Al' nekaj takšnega. Pravzaprav ne vem, za kaj sem se zavaroval, saj zagotovo ne krije zavarovanje to, kar me čaka.
Verjamem, da ne bom dolgoval nikomur razen banki. Do Brata bom poskrbel, do staršev tudi, sinu pa ne bom mogel veliko pomagati, kar ni niti moj namen. On mra sam ustvarjati.
Adrenalin pa je. Definitivno.
Komentarji
Objavite komentar