Dobrota ni sirota?

Klinc! To menda res ne drži. Sploh.

Delaš večino delovnih dni vsaj do 19h, tudi do 21h. Vseeno mi direktor pokaže, da je potrebno skrbeti za svojo rit. In tako greva na turo. Motociklistično. In komaj, da si še pred tem vzamem čas in grem predčasno na pogreb. Svojega strica.

Bil je dober. Najstarejši po očetovi strani. Hm. In še ne dolgo nazaj se,je moja mama hecala, da "sekajo" v "domačem gozdu". V zadnjih dveh letih bom udeležen že na tretjem takšnem pogrebu. Še dobro, da imam veliko stricev in tet. Joj, to je grdo. Ampak ne mislim tako. Le lažje mi je sprejemanje smrti.

Sicer pa se moram pripravljati na svojo. Smrt namreč. Pa nimam črnih misli. Le kolegi umirajo zaradi raka, strici in tete zaradi ... v bistvu ne vem zaradi česa že. Jaz pa se ukvarjam s kolegi, ki jim je vseeno. Preveč vseeno. Se trudim za njih (res za njih in ne za druge interese), in še to izkoriščajo. Celo tako, da sem glasen. Ja. Glasen sem in odločen. Jih šokira, a premalo za moje pojme. In potem se jaz sekiram, da sem pripravljen vrniti služben avto, da bo šlo firmi bolje, dasiravno bom potem imel nekaj težav. Hja. K'r neki! Ampak res!

Dobrota je sirota! Kadar govorimo o sitih, ki gredo srat. Lačni se obnaša(j)mo drugače.