Kdo s(m)o?

Spet pogreb.

Danes je bil spet en poln dan. Prvi pomladanski dan. Ura ali dve pri strankah. Pogreb. Rekreacija. Ja, je tempo.

In se pogovarjamo o tem, da bomo vsi plačali za naslednjo banko. V naslednji rundi dodattno. Na urgenci pa čakalne dobe tudi 10 ur. A, res? In potem poslušam kolega na košarki, ki je ponosen na to, da je kradel v trgovinah kot mulc. In še danes tako razmišlja. Ranko mu je ime. Menda. V glavnem ni Slovenec. Kaj pa Slovenci? Bivši predsednik uprave tretje največje banke pa se je danes zagovarjal pred komisijo, da je dobival navodila od vodilnih politikov. In zakaj to danes pove? Zakaj ni takrat na glas povedal? Res so razlike med nami. Slovenci še krast ne znamo. Znamo poslušati navodila in krasti na ta način. Res smo ovce.

Pogreb. A, smo res vsi razumeli župnika, ki je govoril, da smo vsi grešniki? Da bo zdaj stric tam, kjer ni smrti? Kjer je lepo. Kjer je mir. Zakaj ne najdemo mir že za čas življenja? Je komu ta pridiga res pomenila nekaj? In potem se sprašujemo, kdo so ti ljudje, ki so prišli, saj jih niti najbližji niso poznali več kot pol?! Zakaj to počnejo? Res nekateri hodijo na pogrebe kar tako? A veste, kako je padel standard? V tretjem največjem slovenskem mestu so oblečeni iz Kika ali podobne štacune. Še na pogrebih ni več modnih revij. Oblečeni smo res skromno. Celo neokusno. In niti ne razumemo, kaj se dogaja. Če komu ni do molitve pač ne bi molil. Ampak ne. Vsi mrmrajo, da ne bi izstopali. Bedno. Tudi posloviti se ne moreš več na svoj način, ampak moraš pristati na kompromis, ki ga večina razume. Pa da ne bo pomote. Strica sem imel rad. A, pogreb je bila javna predstava, ki je bila za vse druge kot svojce.

Jaz sem sinu zaupal, kako si želim svoj pogreb. Raztros. Nočem kamna, gredice, napisa. Ker glede na moj vpliv bi sicer moralo biti prisotnih vsaj 160 mojih Facebook prijateljev in vsi opravljivci, ki vedo o meni stvari, za katere se mama boji, da se mi premalo dogajajo. Moj vpliv je sicer takšen, da tisti, ki me poznajo lahko opišejo čisto drugo zgodbo kot ostali, katerim sem naredil ne vem kaj. Hecno.

Dober primer, kako smo nefleksibilni, je izjava možakarja glede zakona o nepremičninah, ki pravi, da je tudi v času Marije Terezije potekalo urejanje zemljiške knjige več desetletij. Torej je najbolje, da se vrnemo v preteklost tudi glede standarda in vseh ostalih pridobitev, saj očitno si ne upamo priznati, da so se časi spremenili in da bi res morali počasi naprej. Res smo konzervativni. Dobro primerjavo je zadnjič dal nek svetovalec iz Amerike. Slovenci smo kot kmetje, ki se v času dežja umaknejo v hišo in čakajo na sonce. Namesto, da bi takrat kaj drugega počeli. Ne, takrat so na delu podjetni južnjaki.