RCA
Mislim, da je bila to založba. Pravzaprav ne vem. Šele zdaj, ko iščem logo se o tem sprašujem. Na dveh kasetah je bilo tole:
Ti dve kaseti sta starša kupila leta 1975 ali 76 v Nemčiji. Nemčija je drugače dišala kot doma. Vse je bilo drugače. Ketchup od tete je imel okus drugačen kot pri nas. V bistvu sploh ne vem, če smo pri nas sploh imeli ketchup.
Ko sta se vrteli ti kaseti v avtokasetarju je bil to moj svet. Sploh ne vem, kako je prišlo do tega, a vedno, ko smo se s starši vozili proti morju ts bili na repertoarju. Čez Liko in preko Velebita. Ne vem tudi, kako smo to izvedli, a spomnim se, da sem večkrat kao spal na zadnji klopi, pritisnil uho na bok avtomobila, kjer so se prenašali zvoki kolesa, ceste in za podlago RCA 1 ali RCA 2. Ko sem spet gledal skozi okno avtomobila sem vedel, da je tisto le naše. Ta glasba, ta pot na morje, vonj, vožnja. Avtomobile, ki smo jih srečali na poti in so šli v isti smeri kot mi, so šli drugam. Vsaj tako sem si to razložil. Ne morejo tja kot mi! Kajti to je naše. Vse. S potjo vred. In če bi že koga srečal na našem cilju, sem se na to pripravil. Razložil sem si, da zagotovo pa niso med potjo poslušali RCA. To me je res morilo. Da nekaj ni le naše.
V tem obdobju še nisem poslušal glasbe. Pravzaprav še danes ne znam tako, kot ostali. Besedila na primer. Večinoma jih ne slišim. In ja, celo RCA so bile samo priredbe. Instrumentalne. Orgle sem vedno pravil. Pravzaprav sintesajzer. Vedno pa glasbo oz. skladbe povežem z dogodki. Točno vem, kje sem katero prvič slišal ali vsaj kam sem jo "prilepil". Na kateri dogodek na primer.
To, da je bila pot na morje z RCA naša, je bilo izključno zato, ker sem si tako razložil. Ampak ni bilo. Če bi jih danes vprašali, verjetno ne bi imeli pojma, kaj se mi je dogajalo. Ker je bilo Moje! Moja pot, moja glasba, jaz sem "reševal" kaseto vrsto let kasneje in jo presnemaval, da se ne izgubi, iskal CD-je z isto vsebino in celo v dobi interneta iskal izgubljeno. Ni je več. Ampak to mi je všeč. Ker tako mi nihče tega ne more vzeti. Zdaj je to res moje. Česar ni, ti ne morejo vzeti. Vse je le v meni.
In tako je bilo že večkrat. Motoriranje na primer. Opravljeni kilometri, zraven poslušana glasba. Vse to je le moje.
Pred časom sem jedel ob vodi s sinom po povratku iz hriba. Le najino je bilo. Pravzaprav moje, ker on itak ni imel pojma. Na istem mestu, ob enakem vremenu sem tvegal in ponovil v drugi zasedbi. Spet je bilo le moje.
Sebično? Poznate ta občutek? Mislim zgolj potrebo po tem, da vidiš, kako je nekaj le tvoje?
Ko sta se vrteli ti kaseti v avtokasetarju je bil to moj svet. Sploh ne vem, kako je prišlo do tega, a vedno, ko smo se s starši vozili proti morju ts bili na repertoarju. Čez Liko in preko Velebita. Ne vem tudi, kako smo to izvedli, a spomnim se, da sem večkrat kao spal na zadnji klopi, pritisnil uho na bok avtomobila, kjer so se prenašali zvoki kolesa, ceste in za podlago RCA 1 ali RCA 2. Ko sem spet gledal skozi okno avtomobila sem vedel, da je tisto le naše. Ta glasba, ta pot na morje, vonj, vožnja. Avtomobile, ki smo jih srečali na poti in so šli v isti smeri kot mi, so šli drugam. Vsaj tako sem si to razložil. Ne morejo tja kot mi! Kajti to je naše. Vse. S potjo vred. In če bi že koga srečal na našem cilju, sem se na to pripravil. Razložil sem si, da zagotovo pa niso med potjo poslušali RCA. To me je res morilo. Da nekaj ni le naše.
V tem obdobju še nisem poslušal glasbe. Pravzaprav še danes ne znam tako, kot ostali. Besedila na primer. Večinoma jih ne slišim. In ja, celo RCA so bile samo priredbe. Instrumentalne. Orgle sem vedno pravil. Pravzaprav sintesajzer. Vedno pa glasbo oz. skladbe povežem z dogodki. Točno vem, kje sem katero prvič slišal ali vsaj kam sem jo "prilepil". Na kateri dogodek na primer.
To, da je bila pot na morje z RCA naša, je bilo izključno zato, ker sem si tako razložil. Ampak ni bilo. Če bi jih danes vprašali, verjetno ne bi imeli pojma, kaj se mi je dogajalo. Ker je bilo Moje! Moja pot, moja glasba, jaz sem "reševal" kaseto vrsto let kasneje in jo presnemaval, da se ne izgubi, iskal CD-je z isto vsebino in celo v dobi interneta iskal izgubljeno. Ni je več. Ampak to mi je všeč. Ker tako mi nihče tega ne more vzeti. Zdaj je to res moje. Česar ni, ti ne morejo vzeti. Vse je le v meni.
In tako je bilo že večkrat. Motoriranje na primer. Opravljeni kilometri, zraven poslušana glasba. Vse to je le moje.
Pred časom sem jedel ob vodi s sinom po povratku iz hriba. Le najino je bilo. Pravzaprav moje, ker on itak ni imel pojma. Na istem mestu, ob enakem vremenu sem tvegal in ponovil v drugi zasedbi. Spet je bilo le moje.
Sebično? Poznate ta občutek? Mislim zgolj potrebo po tem, da vidiš, kako je nekaj le tvoje?
Komentarji
Objavite komentar