Moj hobi. Sem sodi tudi pivo.
Ja. Zagotovo je v tem življenjskem obdobju moj hobi motoriranje. Motoriranje z glasbo. S stilom in adrenalinsko. Oboje. Vedno sem si želel GS-ko, imam pa RT-jko. Prepričala me je. Žal mi seveda ni, ko pa je tako lepa. In močna. Elegantna. On pa robat.
Sem jo umil. Po napornem vikendu na morju. Odločitev je padla kar tako. Kar naeknkrat. 10 minut in sem pripravljen. Ah, kako je fajn, ko nič ne planiraš, ampak le greš. Dol sem se peljal že večkrat. Nazaj vedno na burek v Karlobagu. Plavi 9. Ampak tudi dol se da na različne načine oz. po različnih poteh. Ta vikend sem zavil že v Fužinah proti Novemu Vinodolskemu. Tukaj sem že pred leti zalutal. So delali cesto. In mi je celo en bager pomagal preko jarka, saj je bilo kar nekaj kilometrov neutrjenega makadama. Zdaj tam leži cesta. Cesta, ki me pozna, jaz nje ne. Kaj to bluzim? Hja. Pač tukaj sem se že vozil, a vedno spoštujem ceste, kot da sva prvič skupaj, saj nikoli ne veš, v katerem tiču grmi zajec.Ta del ceste je fantastičen. Verjamem, da bom večkrat jemal pot do Dalmacije tu čez ne glede na kar nekaj kilometrov skorajda kozje stezice. In še dolgočasni magistrali okoli Crikvenice se izognem. Res čudovitih nekaj ur.
Nazaj grede pa po obveznem jutranjem bureku po uri in pol "slalomiranja" krenem na Velebit že v Karlobagu. Fantastično! Kot Švica na Jadranskem morju. Na vrhu res odlično speljane ceste je celo hotel in dva kampa! Potem pa brkljanje po GPS-ju, ki me vrača proti morju, a ga le uspem prepričati preko Otočca do Delnic. Res lepa tura, ki jo bom ponovil še nekajkrat.
To je tisto, kar me motivira. Nenačrtovanost, novi kraji. Glasba, ki jo vmes navijem, da pojem in žvižgam. Zato pa imam neintegralno čelado :).
Ne glede na to, da mi je skurilo roke, saj sem prvič vozil kar v brezrokovaniku in kratkih rokavih, da me boli roka in je vsa mravljinčasta od vožnje, pa sem si uspel napolniti baterije. Ne potrebujem veliko dni dopusta. Kakšni podaljšani vikendi so super. Mi pa ta vikend ni čisto uspelo zaradi alkohola.
Alkohol. Strica se spominjam, kako rumen je ležal dan pred smrtjo. Sploh ne vem več ali je res ali v moji glavi, le njegovih besed se spominjam. "Nikoli ne pij". To sem si zapomnil, a ni povedal koliko. Sicer pa je ležal ves napihnjen, rumen, skratka nikakor nisem mogel razumeti, da kaj takšnega naredi alkohol. Spomnim se ga po tem, da je bil dobričina. Prijazen mož. In lep moški. Pravzaprav so vsi strici po tej strani lepi moški.
Sicer ne poznam veliko ljudi s težavami z alkoholom. Po stricu sem se s tem srečal v moji bivši širši družini, ko sem videl, kako je to žalostno. Kako gre le navzdol. Z vsakim požirkom. Manjkal je v službi, doma je bil revež, med prijatelji je veljal le, dokler je dal za pijačo. Na njega je alkohol vplival slabše, saj je znal težiti. Ne vem, če je bil nasilen, težiti pa je zagotovo znal.
In to ni osamljen primer. Zadnji je bil prejšnji teden. V bistvu nas je veliko vedelo, a v resnici nihče razen najbližji. Kot oseba je vsaj preteklosti veljal za pravega mucka. Prijazen medo. Kasneje sem opazil, da je postajal vsaj malo nesramnejši z več popitega alkohola.
Najbolj pa me boli, da ima s tem težave moj bližnji. Pa ne zaradi težav. Boli, ker mu ne morem povedati. Pomagati. Ničesar. Sploh ne morem o tem govoriti. Napet je. Stalno. Kajenje in pitje je na dnevnem redu. Večkrat dnevno. Menim tudi, da bo še težje, ko bodo otroci rekli kakšno nazaj. In ko ne bo imel njih kot mašilo dneva. Nima hobija. Nobenega. Prijatelje je raje večkrat zamenjal. V resnici nima pravih prijateljev.
Tudi jaz sem zelo sklon alkoholu. Žganim pijačam ne. Pa še riba sem. Torej imam še super izgovor, da postanem alkoholik. Ampak mene motivira služba. Stres v službi. Motivirajo me prijatelji, s katerimi nismo le na pivu. Motivira me motoriranje. Motivira me branje knjig. Planinarjenje. Skrb za stanovanje. Tudi sin. A, on počasi odhaja. In želim, da me vidi takšnega kot sem. Da se obvladam.
Ob tem pa paše pivo ali dva. Ostalo je preveč.
Sem jo umil. Po napornem vikendu na morju. Odločitev je padla kar tako. Kar naeknkrat. 10 minut in sem pripravljen. Ah, kako je fajn, ko nič ne planiraš, ampak le greš. Dol sem se peljal že večkrat. Nazaj vedno na burek v Karlobagu. Plavi 9. Ampak tudi dol se da na različne načine oz. po različnih poteh. Ta vikend sem zavil že v Fužinah proti Novemu Vinodolskemu. Tukaj sem že pred leti zalutal. So delali cesto. In mi je celo en bager pomagal preko jarka, saj je bilo kar nekaj kilometrov neutrjenega makadama. Zdaj tam leži cesta. Cesta, ki me pozna, jaz nje ne. Kaj to bluzim? Hja. Pač tukaj sem se že vozil, a vedno spoštujem ceste, kot da sva prvič skupaj, saj nikoli ne veš, v katerem tiču grmi zajec.Ta del ceste je fantastičen. Verjamem, da bom večkrat jemal pot do Dalmacije tu čez ne glede na kar nekaj kilometrov skorajda kozje stezice. In še dolgočasni magistrali okoli Crikvenice se izognem. Res čudovitih nekaj ur.
Nazaj grede pa po obveznem jutranjem bureku po uri in pol "slalomiranja" krenem na Velebit že v Karlobagu. Fantastično! Kot Švica na Jadranskem morju. Na vrhu res odlično speljane ceste je celo hotel in dva kampa! Potem pa brkljanje po GPS-ju, ki me vrača proti morju, a ga le uspem prepričati preko Otočca do Delnic. Res lepa tura, ki jo bom ponovil še nekajkrat.
To je tisto, kar me motivira. Nenačrtovanost, novi kraji. Glasba, ki jo vmes navijem, da pojem in žvižgam. Zato pa imam neintegralno čelado :).
Ne glede na to, da mi je skurilo roke, saj sem prvič vozil kar v brezrokovaniku in kratkih rokavih, da me boli roka in je vsa mravljinčasta od vožnje, pa sem si uspel napolniti baterije. Ne potrebujem veliko dni dopusta. Kakšni podaljšani vikendi so super. Mi pa ta vikend ni čisto uspelo zaradi alkohola.
Alkohol. Strica se spominjam, kako rumen je ležal dan pred smrtjo. Sploh ne vem več ali je res ali v moji glavi, le njegovih besed se spominjam. "Nikoli ne pij". To sem si zapomnil, a ni povedal koliko. Sicer pa je ležal ves napihnjen, rumen, skratka nikakor nisem mogel razumeti, da kaj takšnega naredi alkohol. Spomnim se ga po tem, da je bil dobričina. Prijazen mož. In lep moški. Pravzaprav so vsi strici po tej strani lepi moški.
Sicer ne poznam veliko ljudi s težavami z alkoholom. Po stricu sem se s tem srečal v moji bivši širši družini, ko sem videl, kako je to žalostno. Kako gre le navzdol. Z vsakim požirkom. Manjkal je v službi, doma je bil revež, med prijatelji je veljal le, dokler je dal za pijačo. Na njega je alkohol vplival slabše, saj je znal težiti. Ne vem, če je bil nasilen, težiti pa je zagotovo znal.
In to ni osamljen primer. Zadnji je bil prejšnji teden. V bistvu nas je veliko vedelo, a v resnici nihče razen najbližji. Kot oseba je vsaj preteklosti veljal za pravega mucka. Prijazen medo. Kasneje sem opazil, da je postajal vsaj malo nesramnejši z več popitega alkohola.
Najbolj pa me boli, da ima s tem težave moj bližnji. Pa ne zaradi težav. Boli, ker mu ne morem povedati. Pomagati. Ničesar. Sploh ne morem o tem govoriti. Napet je. Stalno. Kajenje in pitje je na dnevnem redu. Večkrat dnevno. Menim tudi, da bo še težje, ko bodo otroci rekli kakšno nazaj. In ko ne bo imel njih kot mašilo dneva. Nima hobija. Nobenega. Prijatelje je raje večkrat zamenjal. V resnici nima pravih prijateljev.
Tudi jaz sem zelo sklon alkoholu. Žganim pijačam ne. Pa še riba sem. Torej imam še super izgovor, da postanem alkoholik. Ampak mene motivira služba. Stres v službi. Motivirajo me prijatelji, s katerimi nismo le na pivu. Motivira me motoriranje. Motivira me branje knjig. Planinarjenje. Skrb za stanovanje. Tudi sin. A, on počasi odhaja. In želim, da me vidi takšnega kot sem. Da se obvladam.
Ob tem pa paše pivo ali dva. Ostalo je preveč.
Komentarji
Objavite komentar