Zabava!

Ja, hribi so vedno zabava. Lahko si sam in lahko spoznavaš nove ljudi. Oboje hkrati.

Začelo se je pred šesto po kolesarjenju z nahrbtnikom od doma do żelezniške postaje. "Kupim karto, stignem do vrata, a na vratima mali debeli, koji hoče...." Ne, ne. Na blagajni mi gospa proda vozovnico iz Ljubljane do Maribora za 5 €! Aha. Ne morem verjet. Prepoceni. Sicer je namesto ICS-a Siemensovva kompozicija, kar pomeni le 15 minutni kasnejši prihod v Maribor. Meni je v redu. V Celju se pridruži skupina petih Šalečanov odločenih, da gredo preko Pohorja do Mislinje. Ampak prvi del z gondolo. Jaz seveda peš. "Mladiču! A, da se nisi možda malo precijenijo?".

Na vrhu vzpenjače Avstrijci. S konji in kočijami. Toliko govorimo o delu čez mejo, a očitno oni pri nas služijo lepše denarce kot mi pri njih. Konje imajo "polakirane", dišeče, kočije svetleže, pripeljejo pa se z Mercedesovimi terenci. Mi pa v Avstriji večji del izvajamo dela, ki jih lokalci nočejo. Hja. Očitno tudi mi nočemo s kočijami prevažati turiste na Pohorju. Pa zato "izkoriščamo" Avstrijce. Svašta!

Šalečane ulovim po treh urah na Ruški koči. Valjda, če so šli z vzpenjačo! Očitno bo danes na Ruški žur, saj postavljajo mize, klopi in oder. Oni jedo, jaz kavo in Coca Colo, saj sem mislil, da me samo to reši pred gotovo smrtjo. Naporno je in nisem niti na pol poti za danes. Poleg je še ekipa iz Zagreba. Kolesarji. Lepo. Kakor razberem iz pogovora so večkrat pri nas, saj da imamo lepo kolesarsko infrastrukturo.

Odvihram naprej in na Klopnem vrhu vržem golaž vase in en pir. Golaž sicer ostane do koče na Pesku med zobmi, pir steče preko vseh kožnih por v sekundi dvajset. Na Pesku pa z nitko poskrbim za preostanek golaža. S križem sem tako zanič, da me reši le Perskindol. In trije piri seveda.

Pesek je luštna koča. Veliko je obiskovalcev, ki se pripeljejo iz Rogle z motorji, avtomobili, kolesarjev in pohodnikov. Hrano imajo odlično, le količinsko so takooo velike porcije, da niti štirje mladci niso zmogli enga štrudla. Po enournem počitku ob pivu in čiku se vlije dež. Ko se v hribih vlije, lije kot iz škafa. Še enkrat se je izkazalo, da sta julij in tudi avgust nepredvidljiva meseca glede vremena. Ne glede na napoved je dobro bili popoldne že na končni točki za tisti dan. Šalečani pridejo mokri k' cerkvene miši (al' so te suhe?). Ne, pravzaprav so tako premočeni, da si naročijo kombi, da jim skrajša muke in jih odpelje v Velenje.

Šalečanom, ki so v nabavi Gorenja servis "pomagam" čakati kombi. Pridruži se nam gorski kolesar s sinom, ki je že vidno utrujen od Uniona. Na uho mi razlaga, kako ne mara goveje muzike, zraven Šalečani navijajo ravno govejo muziko iz čarobnega zvočnika, v glavnem cela drama.

Jaz v svoji za 10 € dvoposteljni sobi čakam na naslednji dan. Mansarda s pogledom na pohorske smreke.Top! In tudi spim kot top. Ne glede na luksuz, saj imamo tuš, ga ne koristim. Saj sem v hribih. 

Smrčim po moje ne. Zbudim se v sončno jutro in pred sedmo krenem naprej. Devet ur do Slovenj Gradca. Lovrenška jezera .... Naporno je. Gor in dol kot da sem na pereizkušnji. Ponekod utrjena pot, spet večji del mokrišča, kjer vsake toliko čofnem v mokro šoto. Res zanimivo. Nekatere postojnanke so lušne, druge niti približno. Nekatere so res takšne, da ne naročim niti kave ampak odvihram naprej. Na zadnji gorski koči si privoščim še pohorski lonec. Ne vem ali je kriva vročina ali neznosna bolečina v križu, a imam vsega dovolj. Še dve uri po slabo označeni in nezanimivi poti. 

Končno sedim. Na avtobusni postaji, kjer je vse zaprto, vse zapuščeno, tako da v sosednjem lokalu vprašam ali ta reč sploh deluje. Preoblečen razmišljam kako bom vstal, po treh urah čakanja v piceriji, ko se spravim končno na študentski bus za Ljubljano. In ja, sine se je vrnil iz Grčije in nima časa zame. Gre na taborjenje. Saj je prav. Je v puberteti. In razmišlja podobno kot ati. Samo da je fajn!

Cel žur. Zabava! Ah, kako sem utrujen in kako je lepo.