Podirajmo (stereo)tipe
Pa res ne mislim tipov. To sem skoraj doživel, pa mi nekako ne sede.
Ko se vozim naokoli ob različnih časih, po različnih poteh, mi večkrat prekrižajo pot koloesarji in pešci. Kolikor se spomnim avtošole, se mora voznik avtomobila ustaviti, ko pešec prečka cestišče. Ali pa kolesar. Drži?
Pa ne gre torej za tipe, kolesarje, pešče ampak tudi za avtomobile, ki se vključujejo v promet. Pravzaprav se vključujejo voznice oz. vozniki, ne avtomobili.
V Italiji velja zakon prednosti po tipu udeleženca v prometu. Prednost imajo tako pešci, nato kolesarji, skuteristi in nazadnje avtomobilisti. Približno tako. Kar mi je prisrčno je to, da lahko z motorjem vijugam sem in tja in ne glede na predpis se večinoma avtomobilisti tam "igrajo" z nami. Nas sprejemajo kot del prometa. Del rešitve in ne del problema. Pri nas ni tako.
Na domačih cestah sem vesel, da kot motorist nosim čelado. Da me ne spoznajo. In to zato, ker mi je še vedno nerodno. Če se guzim med avtomobilisti, bi me v primeru opremljenosti avtomobilov v slogu James Bonda, že zdavnaj eliminirali. Ako se ne guzim, držim pravil varne in predpisane vožnje, me spremljajo še z večje razdalje in opazujejo, kaj hudiča nameravam izvesti, ker samo vozit pa se res ne morem. Zagotovo bom postavil jeklenega konja vsaj na zadnje noge, pardon kolo in pičil kot Aleksander veliki! Ja, res imam pri nas občutek, da nismo zaželjeni.
No, pa da se ne oddaljim od zgodbe. Se vozim po službeni dolžnosti ali privat z avtomobilom. V preteklosti z Alfo. Seveda je bilo pričakovanje, da bom bodisi štartal v križiščih kot raketa, prehiteval preko polne črte, blendal prepočasnim voznikom pred mano... Ogrožam! Ko sem vozil Scenica ... takrat me niso opazili pravzaprav. Najbolj neviden! Razen frizerka mi je ob nekem striženju dejala, da enoprostorca pa imajo geji. Sem seveda vprašač, če je Scenic enoprostorec. Odgovor poznate. Clio. Avtomobilisti mi skorajda pomagajo ob vključevanju v promet, me s pomilovanjem gledajo v križiščih, ko skupaj čakamo zeleno ... Sem pomoči potreben! Zdaj črna limuzina. Ne karavan. Limuzina. To je pomemben podatek. Barva in oblika karoserije. Zdaj sem včasih mafijaš, včasih starejši gospod.
Ampak še vedno ne povem bistva. Ustavljam pešcem, kolesarjem, motoristom in avtomobilistom ko bodisi prečkajo ali se vključujejo v promet. Ne zato, ker je morda obvezno po zaakonu. Vključevanje zagotovo ni. Ampak, ker je lepo. Ker je preveč nervoznih voznikov, posebej zjutraj, ko se odpravljamo na delo, v šole, ko nekatere opravljajo svoj dnevni make up, in se guzimo, trobimo in s tem privarčujemo tri dragocene minute, ko zamudimo samo 15 minut! Halo! V Sloveniji ne poznamo zastojev kot v bolj naseljenih mestih izven Slovenije. Saj jih imamo. A so predvidljivi. Samo ne spravimo se dovolj zgodaj od doma, da bi med vožnjo rekli kakšno s sovoznikom ali z buddy-jem na zadnji klopi, uživali ob glasbi. Ne, ne. Jaz imam sicer živim v centru, tako da nimam ravno velikih razdalj do šol, služb ... Imam nekaj gneče, ki je pač takšna kot je. A najbolj uživam v tem, ko se ustavim pred pešcem, ki čaka več kot dvomestno število avtomobilistov, ki se seveda ne ustavijo, da prečka preko označenega prehoda za pešce.
Ne samo pešci. Tudi avtomobilisti so deležni ustavljanja črne limuzine in mehke kretnje, ki nakaže naj izvolijo. Kajti to je čas za flirtanje! Pa ne v slabem smislu. To je kot pozdrav. Pozornost Kot nekaj drobnega, kar nam polepša trenutek. Spremenimo trenutek. In občutek je ... enostavno dober! Ker pri nas očitno nihče več ne računa na to, da se kdo ustavi in omogoči drugemu prednost. Raje postavimo semaforje, ležeče policaje...
Zato podirajmo stereotipe in ustavljajmo. Ponudimo prednost. Flirtajmo!
Ko se vozim naokoli ob različnih časih, po različnih poteh, mi večkrat prekrižajo pot koloesarji in pešci. Kolikor se spomnim avtošole, se mora voznik avtomobila ustaviti, ko pešec prečka cestišče. Ali pa kolesar. Drži?
Pa ne gre torej za tipe, kolesarje, pešče ampak tudi za avtomobile, ki se vključujejo v promet. Pravzaprav se vključujejo voznice oz. vozniki, ne avtomobili.
V Italiji velja zakon prednosti po tipu udeleženca v prometu. Prednost imajo tako pešci, nato kolesarji, skuteristi in nazadnje avtomobilisti. Približno tako. Kar mi je prisrčno je to, da lahko z motorjem vijugam sem in tja in ne glede na predpis se večinoma avtomobilisti tam "igrajo" z nami. Nas sprejemajo kot del prometa. Del rešitve in ne del problema. Pri nas ni tako.
Na domačih cestah sem vesel, da kot motorist nosim čelado. Da me ne spoznajo. In to zato, ker mi je še vedno nerodno. Če se guzim med avtomobilisti, bi me v primeru opremljenosti avtomobilov v slogu James Bonda, že zdavnaj eliminirali. Ako se ne guzim, držim pravil varne in predpisane vožnje, me spremljajo še z večje razdalje in opazujejo, kaj hudiča nameravam izvesti, ker samo vozit pa se res ne morem. Zagotovo bom postavil jeklenega konja vsaj na zadnje noge, pardon kolo in pičil kot Aleksander veliki! Ja, res imam pri nas občutek, da nismo zaželjeni.
No, pa da se ne oddaljim od zgodbe. Se vozim po službeni dolžnosti ali privat z avtomobilom. V preteklosti z Alfo. Seveda je bilo pričakovanje, da bom bodisi štartal v križiščih kot raketa, prehiteval preko polne črte, blendal prepočasnim voznikom pred mano... Ogrožam! Ko sem vozil Scenica ... takrat me niso opazili pravzaprav. Najbolj neviden! Razen frizerka mi je ob nekem striženju dejala, da enoprostorca pa imajo geji. Sem seveda vprašač, če je Scenic enoprostorec. Odgovor poznate. Clio. Avtomobilisti mi skorajda pomagajo ob vključevanju v promet, me s pomilovanjem gledajo v križiščih, ko skupaj čakamo zeleno ... Sem pomoči potreben! Zdaj črna limuzina. Ne karavan. Limuzina. To je pomemben podatek. Barva in oblika karoserije. Zdaj sem včasih mafijaš, včasih starejši gospod.
Ampak še vedno ne povem bistva. Ustavljam pešcem, kolesarjem, motoristom in avtomobilistom ko bodisi prečkajo ali se vključujejo v promet. Ne zato, ker je morda obvezno po zaakonu. Vključevanje zagotovo ni. Ampak, ker je lepo. Ker je preveč nervoznih voznikov, posebej zjutraj, ko se odpravljamo na delo, v šole, ko nekatere opravljajo svoj dnevni make up, in se guzimo, trobimo in s tem privarčujemo tri dragocene minute, ko zamudimo samo 15 minut! Halo! V Sloveniji ne poznamo zastojev kot v bolj naseljenih mestih izven Slovenije. Saj jih imamo. A so predvidljivi. Samo ne spravimo se dovolj zgodaj od doma, da bi med vožnjo rekli kakšno s sovoznikom ali z buddy-jem na zadnji klopi, uživali ob glasbi. Ne, ne. Jaz imam sicer živim v centru, tako da nimam ravno velikih razdalj do šol, služb ... Imam nekaj gneče, ki je pač takšna kot je. A najbolj uživam v tem, ko se ustavim pred pešcem, ki čaka več kot dvomestno število avtomobilistov, ki se seveda ne ustavijo, da prečka preko označenega prehoda za pešce.
Ne samo pešci. Tudi avtomobilisti so deležni ustavljanja črne limuzine in mehke kretnje, ki nakaže naj izvolijo. Kajti to je čas za flirtanje! Pa ne v slabem smislu. To je kot pozdrav. Pozornost Kot nekaj drobnega, kar nam polepša trenutek. Spremenimo trenutek. In občutek je ... enostavno dober! Ker pri nas očitno nihče več ne računa na to, da se kdo ustavi in omogoči drugemu prednost. Raje postavimo semaforje, ležeče policaje...
Zato podirajmo stereotipe in ustavljajmo. Ponudimo prednost. Flirtajmo!
Komentarji
Objavite komentar