(I)zguba
Leto dve nazaj sva bila s kolegom v trgovskem centru. Nič nenavadnega. Sva srečala mojega sina. Nič nenavadnega. Pač je bil tam z mamico. So ravno odhajali na dopust. Nič nenavadnega. Ker sem ločen, hodi sin na vsaj dva dopusta. Nič nenavadnega.
Ampak. Si predstavljate, da srečate svojega otroka v nakupovalnem centru in ga pozdravite kot znanca, prijatelja, nekoga, ki ga poznate. A v danem trenutku je bil to sicer moj sin, le v drugem "set up-u". To pa je nenavadno. Pa ne zato, ker je dejal, da mu je bedno na dopust, ki ni bil po njegovem okusu. To, da je tvoj, pa v tem trenutku ne moreš nič drugega, kot zaželeti prijeten dopust. Občutek je ... čuden. Nenavaden. Ni fajn!
Kar pa hočem povedat je sledeče. Mami ga hoče bolj in bolj navezati nase. Ne stran od mene, očeta, kogarkoli. Le nase. Legitimna želja matere otroka. Ampak on je v srednji šoli. Še tri leta in bo sam. Vprašanje, če samostojen, a narava definitivno skbi za to, da sam. Bodisi na študiju, v prvi službi ...
Kako to težko sprejemamo, da bodo šli. Tudi meni je težko. A on si želi biti samostojen. Menim, da mu morava ali moramo pri tem le pomagati. Ne smemo si lastiti otrok. To ne gre.
Zadnje mesece je veliiiiko več pri meni. Pravzaprav ne pri meni ampak stran od mami. Pri meni se počuti ne svobodnega, ampak bolj samostojnega. Podpiram to. Je pa težko. A prijetno gledati njegove hvaležne reakcije, ki so čisto drugačne od tistih, kot če ga omejujemo. 15 jih ima! Ponosen sem, da si želi biti samostojen. In lepo je to. Le tako hitro gre. Ahh.
Ampak. Si predstavljate, da srečate svojega otroka v nakupovalnem centru in ga pozdravite kot znanca, prijatelja, nekoga, ki ga poznate. A v danem trenutku je bil to sicer moj sin, le v drugem "set up-u". To pa je nenavadno. Pa ne zato, ker je dejal, da mu je bedno na dopust, ki ni bil po njegovem okusu. To, da je tvoj, pa v tem trenutku ne moreš nič drugega, kot zaželeti prijeten dopust. Občutek je ... čuden. Nenavaden. Ni fajn!
Kar pa hočem povedat je sledeče. Mami ga hoče bolj in bolj navezati nase. Ne stran od mene, očeta, kogarkoli. Le nase. Legitimna želja matere otroka. Ampak on je v srednji šoli. Še tri leta in bo sam. Vprašanje, če samostojen, a narava definitivno skbi za to, da sam. Bodisi na študiju, v prvi službi ...
Kako to težko sprejemamo, da bodo šli. Tudi meni je težko. A on si želi biti samostojen. Menim, da mu morava ali moramo pri tem le pomagati. Ne smemo si lastiti otrok. To ne gre.
Zadnje mesece je veliiiiko več pri meni. Pravzaprav ne pri meni ampak stran od mami. Pri meni se počuti ne svobodnega, ampak bolj samostojnega. Podpiram to. Je pa težko. A prijetno gledati njegove hvaležne reakcije, ki so čisto drugačne od tistih, kot če ga omejujemo. 15 jih ima! Ponosen sem, da si želi biti samostojen. In lepo je to. Le tako hitro gre. Ahh.
Komentarji
Objavite komentar